V štirih letih, odkar je zapustila Slovenijo, je Dunja Čebular delala v Angliji, na Novi Zelandiji in v Avstraliji - tudi v sirotišnici za kenguruje - potovala pa še po nekaj deset drugih državah. Vprašanj o tem, kdaj se bo ustalila, ne dojema kot nekaj slabega. Enostavno uživa v svojem življenjskem slogu, ki je resda nekoliko drugačen od večinskega. “Meni je to kot ena šola v življenju, ne vem, zakaj bi vsi morali živeti po nekih načelih, ki so nas jih naučili v šoli. Da moramo študirati, da bomo imeli dobro službo, pa potem dobro službo, da bomo lahko kupili hišo, imeli družino …”

V štirih letih je Dunja Čebular delala v Angliji, Avstraliji in na Novi Zelandiji - tudi v sirotišnici za kenguruje - potovala pa še po nekaj deset drugih državah

Dunja Čebular vprašanj o tem, kdaj se bo ustalila, ne dojema kot nekaj slabega. Preprosto uživa v svojem življenjskem slogu, ki je resda nekoliko drugačen od večinskega. “Meni je to kot ena šola v življenju, ne vem, zakaj bi vsi morali živeti po nekih načelih, ki so nas jih naučili v šoli. Da moramo študirati, da bomo imeli dobro službo, pa potem dobro službo, da bomo lahko kupili hišo, imeli družino …”

Ne pogreša stanovanja ali hiše, ki bi ji rekla dom in kamor bi se lahko vračala. “Se mi zdi, da te kar malo osvobodi. Manj imaš, bolj srečen si, manj te skrbi za stvari. Jaz niti računalnika nimam. Telefon je vse, kar imam. In fotoaparat. Na Novi Zelandiji sem več kot dobro leto živela v kombiju, neki delovni kombi, predelan v avtodom, in meni je bilo to najlepše leto.”