Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Skoraj natanko pet let po tem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika
Ana in Jure Mestek sta prevzela posle svojega potapljaškega mentorja ter zdaj živita počasno in umirjeno življenje daleč stran od “ponorelega sveta”. Pravita, da uživata v vsakodnevni komunikaciji s prijaznimi domačini (med njimi so tudi njuni delavci), ki sicer besed učinkovitost in hitrost nimajo v svojih slovarjih, jim pa štejeta v dobro, da so prav vsi tako rekoč nezmožni sprenevedanja. O tem, da je klovnska ribica (“Nemo”) dosti pogumnejša in nasilnejša kot morski pes, o tem, zakaj v Indoneziji namesto potic blagoslavljajo kovinske predmete, kot so motorji, pralni in pomivalni stroji ali pa klimatske naprave, ter o “instainfluencerjih”, ki jim v potapljaškem centru ponujata bivanje po posebni tarifi – dvojni.
Odkar živita na Baliju, sta nabrala kar nekaj zanimivih anekdot:
Ana se je odločila, da bi rada imela na vrtu arašide in fantje, ki pomagajo v potapljaškem centru, so jih posejali. Ko čez teden dni ni nič “pogledalo iz zemlje”, jih je vprašala, zakaj arašidi ne rastejo. Odgovorili so, da ne rastejo, ker jih ni nihče zalil. Na vprašanje, zakaj ne, so odgovorili, da jim je naročila le, naj jih posejejo, ne pa tudi zalijejo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Skoraj natanko pet let po tem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika
Ana in Jure Mestek sta prevzela posle svojega potapljaškega mentorja ter zdaj živita počasno in umirjeno življenje daleč stran od “ponorelega sveta”. Pravita, da uživata v vsakodnevni komunikaciji s prijaznimi domačini (med njimi so tudi njuni delavci), ki sicer besed učinkovitost in hitrost nimajo v svojih slovarjih, jim pa štejeta v dobro, da so prav vsi tako rekoč nezmožni sprenevedanja. O tem, da je klovnska ribica (“Nemo”) dosti pogumnejša in nasilnejša kot morski pes, o tem, zakaj v Indoneziji namesto potic blagoslavljajo kovinske predmete, kot so motorji, pralni in pomivalni stroji ali pa klimatske naprave, ter o “instainfluencerjih”, ki jim v potapljaškem centru ponujata bivanje po posebni tarifi – dvojni.
Odkar živita na Baliju, sta nabrala kar nekaj zanimivih anekdot:
Ana se je odločila, da bi rada imela na vrtu arašide in fantje, ki pomagajo v potapljaškem centru, so jih posejali. Ko čez teden dni ni nič “pogledalo iz zemlje”, jih je vprašala, zakaj arašidi ne rastejo. Odgovorili so, da ne rastejo, ker jih ni nihče zalil. Na vprašanje, zakaj ne, so odgovorili, da jim je naročila le, naj jih posejejo, ne pa tudi zalijejo.
V oddaji Globalna vas smo poklicali v enega odročnejših koščkov Rusije, v domovanje dedka Mraza.
Neža Kodrič Podobnik se je iz Nepala preselila na Filipine. Razlog? “Težave z vizo. Drugi pomemben razlog pa je pralni stroj, ki ga v Nepalu nisem imela, na Filipinih pa mi je bil obljubljen.” Tradicionalistična država se sooča z naglim razvojem. Med tujimi vplivi je močan predvsem ameriški, pojasnjuje sogovornica. Dodaja, da Španci, razen katolištva, niso pustili veliko zapuščine. V domačem jeziku je na primer nekaj španskih besed.
Vrhunski jazz bobnar se je po Linzu in New Yorku znašel v Tel Avivu. Mesto je nekakšen mehurček, precej drugačen od ostalega Izraela. Pravi, da je izraelska glasba zelo mednarodna, multikulturna, polna različnih vplivov. Od doma do plaže ima sedem minut hoje.
Na otoku Isle of Man živita dva Slovenca. Žandi Dežman tri leta dela za podjetje, ki se ukvarja s spletnim igranjem pokra, živi pa na podeželju. “Je zelo prazno. Imava samo eno sosedo in cel kup ovac naokoli, tako da je blažen mir.”
Tina Logar že dve leti in pol živi v Cape Townu v Južni Afriki. Tja sta se z možem preselila zaradi njegove službe. Pravi, da je čudovito, je pa mesto nevarno in včasih se kar čudi turistom, ko tako brezskrbno tavajo po ulicah. Ona si ne bi upala.
Pred tremi leti in pol sta bila z ženo brez službe in brez resne perspektive, odločila sta se za odhod v Nemčijo. Kot gradbeni inženir pravi, da je Stuttgart trenutno mesto priložnosti.
Po sedmih letih življenja v ZDA še vedno ohranja nekatere navade, pregovorno značilne za Slovenijo. "V moji hiši se morajo vsi preobuti, ker sem jih tako navadila."
Jure Klopčič živi v kontejnerskem naselju, tik pod polarnim pasom, v službo pa se pripelje z letalom. Dela namreč v rudniku urana v kanadski divjini.
Tadej Košmrlj kliče na Islandijo. V Globalno vas se oglaša Mojca Andrilovič.
Urška Vogrinčič živi in dela v Freiburgu, ki velja za nemško kolesarsko prestolnico. Steze so urejene, kolesarji imajo v prometu prednost in strah med vožnjo je skoraj odveč.
"Smučanje je tukaj zelo popularno." Trditev velja za Slovenijo in Novo Zelandijo, kjer že 13 let živi Katrin Johnston. Poročena je z Novozelandcem, je bivša novinarka, ki zdaj dela kot PR-ovka v državni instituciji, ki skrbi za obnovo po katastrofalnem potresu, ki je Chistchurch prizadel pred šestimi leti. Prejšnji vikend je bila z družino še na zadnjem smučanju pred pomladjo.
Je mati treh otrok, poje v pevskem zboru in glasbeni skupini, teče polmaratone in je raziskovalka umetne inteligence ter predavateljica na univerzi v Cambridgu. Vse to je dr. Mateja Jamnik.
Pred prometno najbolj obremenjenimi konci tedna smo pogledali, kako je promet urejen v mestih, kjer živijo gostje Globalne vasi.
Neveljaven email naslov
