Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji
A pravi, da za srečo ni dovolj to, da se preseliš v kraj z ugodno klimo, potrebuješ še službo, ki ti vsak dan daje več kot le evre na bančni račun. Zato je Nika Ambrožič obrnila ploščo in se po končanem magistrskem študiju prevajalstva izučila za vizažistko. Odkar živi v Barceloni – ugotavljajo njeni prijatelji –, se je precej “skulirala”, in tako jo nekatere tamkajšnje navade, ki jih sprva ni mogla razumeti, ne motijo več; na primer katalonski tihi družbeni dogovor o tem, da je za prvega v čakalni vrsti v delikatesi povsem normalno, če za več minut poklepeta s prodajalko, preostali čakajoči pa ob tem nimajo pravice zavijati z očmi:
“V Španiji se lahko s prodajalko pogovarjaš, kolikor časa želiš, in nihče ne sme zavijati z očmi, cmokati ali se pritoževati, ker je to tvoj trenutek. To je nepisano pravilo. V Sloveniji pa, samo da se postaviš v vrsto v kakšnem nakupovalnem središču, ljudje že vzdihujejo in se pritožujejo.”
Je pa zato, vsaj v poslovnem okolju, toliko bolj moteč njihov slavni nonšalantni “no pasa nada” oziroma “saj ni važno, saj ni pomembno”, ki je v nasprotju z njeno navado, da se stvari “naredi, kot se šika”, ki jo je prinesla iz Slovenije. Pravi katalonski značaj pa spoznaš, ko se udeležiš tamkajšnjih političnih protestov:
“Prinesejo bobne, posebne katalonske piščali, vsi sedijo po tleh, zakurijo žar. Znajo si narediti “žur” tudi v trenutkih, ko jih združuje neka zelo resna tematika.”
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji
A pravi, da za srečo ni dovolj to, da se preseliš v kraj z ugodno klimo, potrebuješ še službo, ki ti vsak dan daje več kot le evre na bančni račun. Zato je Nika Ambrožič obrnila ploščo in se po končanem magistrskem študiju prevajalstva izučila za vizažistko. Odkar živi v Barceloni – ugotavljajo njeni prijatelji –, se je precej “skulirala”, in tako jo nekatere tamkajšnje navade, ki jih sprva ni mogla razumeti, ne motijo več; na primer katalonski tihi družbeni dogovor o tem, da je za prvega v čakalni vrsti v delikatesi povsem normalno, če za več minut poklepeta s prodajalko, preostali čakajoči pa ob tem nimajo pravice zavijati z očmi:
“V Španiji se lahko s prodajalko pogovarjaš, kolikor časa želiš, in nihče ne sme zavijati z očmi, cmokati ali se pritoževati, ker je to tvoj trenutek. To je nepisano pravilo. V Sloveniji pa, samo da se postaviš v vrsto v kakšnem nakupovalnem središču, ljudje že vzdihujejo in se pritožujejo.”
Je pa zato, vsaj v poslovnem okolju, toliko bolj moteč njihov slavni nonšalantni “no pasa nada” oziroma “saj ni važno, saj ni pomembno”, ki je v nasprotju z njeno navado, da se stvari “naredi, kot se šika”, ki jo je prinesla iz Slovenije. Pravi katalonski značaj pa spoznaš, ko se udeležiš tamkajšnjih političnih protestov:
“Prinesejo bobne, posebne katalonske piščali, vsi sedijo po tleh, zakurijo žar. Znajo si narediti “žur” tudi v trenutkih, ko jih združuje neka zelo resna tematika.”
Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.
Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.
Neža se je pred nekaj leti preselila k nekdanjemu fantu, o katerem pravi, da je bil "zaveden Vzhodni Berlinčan". Odtlej je dobro spoznala nemško prestolnico ter odkrila in vzljubila mnoge posebnosti, po zaslugi katerih je življenje v njej pisano in pestro. Tako se je odločila tudi po razhodu z omenjenim partnerjem ostati tam. Trenutno je zaposlena na t. i. Zavodu za aktivno različnost, kjer dela z različnimi skupinami priseljencev (največ njenih varovancev je iz Afganistana) in jim pomaga pri vzpostavljanju dialoga z lokalno skupnostjo. V zadnjem času se ukvarja s fotografiranjem; po že končanem študiju v Ljubljani se je zdaj vpisala še na študij fotografije. Ukvarja se tudi z muziciranjem: poje v duetu s prijateljico s Slovaške, pri čemer pravi, da Nemčija (ali konkretno Berlin) ponuja bistveno več možnosti za razne obslužbene dejavnosti kot Slovenija.
Žiga Papež je kronični sladkorni bolnik, ki ne dovoli, da bi mu ta osebna okoliščina krojila način in potek življenja. Z uvrstitvijo na svetovno teniško lestvico ATP je nekoč postal prvi tenisač s sladkorno boleznijo tipa 1, ki mu je kaj takega uspelo. Danes podira nove rekorde: pred nekaj tedni je postal prvi diabetik, ki mu je uspelo s cestnim kolesom premagati 4.000 kilometrov dolgo pot skozi osem evropskih držav vse do Severnega rta - najsevernejše točke Norveške. V intervjuju podoživlja najbolj markantne prigode na svoji poti ter orisuje ozadje vztrajnosti in trme, ki ga ženeta pri teh podvigih, katerih poglaviten cilj je osveščanje širše javnosti o sladkorni bolezni. Poleg tega želi s svojim zgledom opolnomočiti druge diabetike na način, da ti svoje kronične bolezni ne bi nikoli sprejeli kot nepremostljivo oviro pri določenih telesnih aktivnostih, ki jih želijo izvajati, ter k akciji spodbuditi vse morebitne bodoče športnike, ki si zaradi stigme diabetesa v vrhunskem športu o svoji bolezni javno ne upajo govoriti.
Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.
Primož Kovačič je geodet, ki se je pred 15 leti skupaj z nekdanjo partnerko, ki je šla tja zaradi dela na nekem projektu, odpravil v Kenijo. Popolnoma brez načrtov in, kot pravi, kot popoln naivnež. Že po nekaj mesecih je spoznal, da ga življenje in delo tam bistveno bolj osebnostno izpolnjujeta, kot bi ga klasično (in dolgočasno) merjenje parcel slovenskih lastnikov, vožnja z avtomobilom na leasing in lagodno bivanje s solidno plačo. Med drugim pripoveduje o svojem umeščanju v novo okolje, o navezovanju stikov z ljudmi iz kenijskih lokalnih skupnosti na podeželju in v prestolnici Nairobi iz resnično vseh družbenih slojev - tudi raznimi kriminalci in "reformiranimi gangsterji" iz revnih barakarskih naselij - s katerimi se je moral povezati na povsem osebni ravni, da je lahko omenjenim skupnostim predstavil dragocenost svojih stokovnih storitev z osveščanjem o tem, na kakšne načine lahko kartiranje določenih naseljenih območij s kar najmanj finančnega vložka pripomore k boljšemu življenju vseh.
Novo sezono oddaje Globalna vas začenjamo v prijateljskem, domačnem tonu. V uvodni epizodi Mitja kliče v angleški Birmingham, kjer bo svoje nekajletno življenjsko poglavje na tujem kmalu sklenil njegov študentski sošolec in prijatelj, skoraj diplomant novinarstva, gastarbajter in "človek brez Facebooka" Bor Zaviršek. V intervjuju pripoveduje o svojem t. i. "kuća-poso" življenjskem slogu, o razpoloženju v megličastem mestu, zaznamovanim z nekoč močno industrijo, ki pa je danes steber modernosti in raznolika paleta kultur, dogajanja in okusov.
Najbolj globalna vas na svetu je zagotovo vsakokratna olimpijska vas. Z našo četrtkovo rubriko se zato tokrat selimo v Pariz; od tam se nam bo oglasil reporter Boštjan Reberšak. O logističnih zapletih, dostopih do dogodkov, prvih vtisih in največjih svetovnih zvezdnikih.
Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.
Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.
Anabelle Križnar ima diplomo iz španščine in doktorat iz umetnostne zgodovine. Poleg predavanj in drugih obveznosti, ki jih ima kot profesorica na Fakulteti za likovno umetnost v Sevilli, ob pomoči posebnih znanstvenih tehnik raziskuje stenske poslikave cerkva. V Andaluziji sicer živi že več kot 20 let. V tem času sta se tako Sevilla sploh kot tudi njena soseska, nekoč romsko naselje, ki velja za zibelko flamenka, korenito spremenili: neprimerljivo več je turistov, glasnega uličnega dogajanja, simpatične trgovinice in bare, kamor so rodovi lokalnih prebivalcev hodili po kruh, na kakšno pivo ali grižljaj tradicionalne hrane, zamenjujejo poslovalnice raznih mednarodnih verig in luksuzne restavracije. Anabelle v intervjuju pripoveduje tudi o letošnjem presenetljivo hladnem poletju (zdaj je v Sevilli kar 12 stopinj Celzija manj kot v Ljubljani), o tem, zakaj se Sevillčanov predvsem v predstavah pripadnikov drugih španskih regij drži stigma lenih in zakaj je to prepričanje zmotno, ter o značilnih vsakoletnih običajih v obliki sprevodov in karnevalov, po zaslugi katerih so ulice včasih tako polne, da ne more priti do svojega stanovanja.
Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.
Karmen je ena prvih slovenskih diplomantk afriških in azijskih študij. Še pred začetkom šolanja na ljubljanski Filozofski fakulteti je nekaj časa v Sloveniji opravljala različna dela in leto dni preživela v Veliki Britaniji, po končanem študiju pa začela intenzivno iskati priložnosti za delo na Japonskem, kjer zdaj živi že 20 let. Točneje v mestu Myoko, ki je že dolgo pobrateno z našim Slovenj Gradcem. To pomeni, da imata vzpostavljene močne povezave, prek katerih potekajo različne oblike kulturne izmenjave: med drugim z medsebojnimi obiski krajanov, tudi srednješolcev, ki tako spoznavajo slovenski oz. japonski svet. Pri tej mednarodni povezavi je sama odigrala pomembno vlogo med svojim delom na občini v Myoku, kjer pa se je po slabih 15 letih dela vsega skupaj vendarle malo naveličala, in pred kratkim odločila, da poskusi z delom v turizmu. Zdaj dela v enem najbolj prestižnih myoških smučarskih središč.
Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.
Mladi par se je v mestece Adliswil blizu Züricha preselil, potem ko so Juretu ponudili službo programerja v tamkajšnji izpostavi enega največjih tehnoloških podjetij na svetu. Danes oba z Ines delata pri tem delodajalcu, o tem je v oddaji zaradi njune zaveze k molčečnosti bolj malo govora. Pripovedujeta pa o svojem doživljanju Švice, presenečenjih, ki sta jih doživela ob selitvi tja in spremembah v načinu življenja, ki jima jih je prineslo novo bivalno okolje.
Po študiju prava je Karin Dodič le tri leta delala v eni tukajšnjih odvetniških družb, potem pa zaplavala v poslovne vode. Že od svojega prvega obiska Argentine pri 13-ih, ko je šla za nekaj mesecev obiskat del svoje družine, jo je Južna Amerika, kot pravi, tako fascinirala, da je vseskozi gojila željo, da bi nekoč živela in delala tam. Tako je že del pripravništva opravila v Ekvadorju, kamor se je nato še vračala, zadnjih nekaj let pa živi v Bogoti, prestolnici Kolumbije, kjer je odprla podjetje s posredniškimi storitvami za čezoceansko poslovanje. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kolikšne dodatne stroške pri uvozu in izvozu surovin iz Kolumbije povzročajo strogi varnostni predpisi, s katerimi lokalnim gverilskim milicam in kriminalnim združbam onemogočajo, da bi pošiljke posameznega blaga izkoristili v tihotapske namene.
Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.
Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.
Declan se je rodil v Londonu. Njegov oče je Irec, ki sicer danes živi na Madžarskem, mati pa Slovenka. Kot najstnik se je predvsem na njeno željo, menda pa tudi njegov starejši brat ni bil proti, preselil v Velike Lašče, kjer je preživel večji del svoje mladosti. V intervjuju pripoveduje o prilagajanju na slovensko okolje. Pravi, da so ga vrstniki načeloma zelo lepo sprejeli, je imel pa kljub temu, da je mati z njim od nekdaj govorila slovensko, kar nekaj težav z jezikom: med drugim so jo enkrat iz šole klicali zaradi njegove predrznosti, češ da noče vikati svojih učiteljic, on pa pojma vikanje sploh še ni poznal. Pa tudi: "Če so me vprašali, kako se pišem, sem jim črkoval svoje ime: D-E-C-L-A-N." Danes ima Declan kar štiri državljanstva, zadnjih osem let pa živi in dela v Montrealu. V njegovem dolgoročnem načrtu je vrnitev v Slovenijo, saj pri sebi z vsakim pretečenim letom bivanja v Kanadi opaža, da mu negovanje vezi z domovino vse več pomeni. O pomembnosti občutka pripadnosti matični kulturi (to je, kot zatrjuje, zanj kljub številnim konkurentkam slovenska) se je menda veliko naučil tudi z opazovanjem socialne bede avtohtonih kanadskih ljudstev, ki po njegovem "propadajo" predvsem po zaslugi dejstva, da skozi dolgoletne boje s kolonialnimi hegemoni niso uspeli ohraniti svojih kultur.
Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.
Neveljaven email naslov