Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca
Tudi zato se je pozneje (ne brez težav in ne prav v najkrajšem možnem času) prebila skozi študij japonščine, pred petimi leti pa preselila v deželo vzhajajočega sonca. Zdaj dela kot učiteljica angleščine v zasebnem vrtcu in na tem delovnem mestu bo v skladu z japonskimi praksami najverjetneje dočakala pokojnino. V pogovoru med drugim razlaga nekatere tamkajšnje kulturne posebnosti, kot je družbena sprejemljivost razkazovanja (lepih!) nog v primerjavi z zgornjim delom oprsja in ramen, ali pa odnos Japoncev do sadja, ki ga uživajo bolj poredko. Ko ga, si ga privoščijo konkretno. Za lično melono, ki je menda lahko npr. poslovno darilo, odštejejo tudi do sto evrov.
“V Sloveniji kilogram jabolk dobim za mogoče dva evra. Tukaj bom dala za eno jabolko en evro, ampak to je še poceni. Če hočeš malo lepše ali malo večje jabolko, lahko zanj daš že tri ali štiri evre.”
Zakaj?
“To je zaradi načina, kako gojijo to sadje, ker mora biti vse popolno. In ga dobesedno polirajo ter vsak posamezen sadež ovijejo, da je čim bolj popoln. V trgovini se prodajajo samo najpopolnejši sadeži, biti morajo brez napak. Zato so takšne cene, ker se dosti nepopolnega sadja vrže stran.”
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca
Tudi zato se je pozneje (ne brez težav in ne prav v najkrajšem možnem času) prebila skozi študij japonščine, pred petimi leti pa preselila v deželo vzhajajočega sonca. Zdaj dela kot učiteljica angleščine v zasebnem vrtcu in na tem delovnem mestu bo v skladu z japonskimi praksami najverjetneje dočakala pokojnino. V pogovoru med drugim razlaga nekatere tamkajšnje kulturne posebnosti, kot je družbena sprejemljivost razkazovanja (lepih!) nog v primerjavi z zgornjim delom oprsja in ramen, ali pa odnos Japoncev do sadja, ki ga uživajo bolj poredko. Ko ga, si ga privoščijo konkretno. Za lično melono, ki je menda lahko npr. poslovno darilo, odštejejo tudi do sto evrov.
“V Sloveniji kilogram jabolk dobim za mogoče dva evra. Tukaj bom dala za eno jabolko en evro, ampak to je še poceni. Če hočeš malo lepše ali malo večje jabolko, lahko zanj daš že tri ali štiri evre.”
Zakaj?
“To je zaradi načina, kako gojijo to sadje, ker mora biti vse popolno. In ga dobesedno polirajo ter vsak posamezen sadež ovijejo, da je čim bolj popoln. V trgovini se prodajajo samo najpopolnejši sadeži, biti morajo brez napak. Zato so takšne cene, ker se dosti nepopolnega sadja vrže stran.”
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Neveljaven email naslov