Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan.
Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan
Nekaj tednov kasneje se je epidemiološka slika radikalno spremenila. Prejšnji teden pa je Brazilija postala tretja država na svetu po številu obolelih in druga po številu smrtnih primerov – hkrati pa jo po ocenah strokovnjakov do tega, da doseže vrh krivulje okužb, loči še več tednov. Pri obvladovanju izrednega stanja nikakor ne pomaga – ali pa mu neposredno škodi – avtoritarna oblast s predsednikom Jairom Bolsonarom na čelu, ki kot po tekočem traku menjava sebi nevšečne ministre, epidemiologe in novinarje, zavaja in manipulira s statističnimi podatki glede okužb ter od začetka epidemije podcenjuje nevarnost virusa. Za oceno trenutnega stanja smo poklicali direktorja brazilske izpostave večjega slovenskega proizvajalca bele tehnike Matjaža Cokana, ki se sicer najbolje spozna na gospodarske razsežnosti krize.
“V zadnjih treh mesecih so se zamenjali trije ministri za zdravje. Eden je bil odstavljen, drugi je odstopil prej kot v enem mesecu, ker se ni strinjal s predsednikovo politiko. Ta tretji je pa general, ki nima pojma o zdravstvu.”
“Kar se tiče socialno ogroženega prebivalstva, je vlada namenila neko finančno pomoč, mislim da okoli 100 evrov, za finančno ogrožene družine. Žal je bila posledice tega, da je na tisoče ljudi čakalo v vrstah pred bankami, da so prišli do tega denarja. Se pravi, so se izpostavljali možnostim okužbe.”
Z njim smo poklepetali še o ostalih neizogibnih brazilskih temah, kot sta nogomet in nedavna izvedba znamenitega uličnega karnevala.
Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan.
Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan
Nekaj tednov kasneje se je epidemiološka slika radikalno spremenila. Prejšnji teden pa je Brazilija postala tretja država na svetu po številu obolelih in druga po številu smrtnih primerov – hkrati pa jo po ocenah strokovnjakov do tega, da doseže vrh krivulje okužb, loči še več tednov. Pri obvladovanju izrednega stanja nikakor ne pomaga – ali pa mu neposredno škodi – avtoritarna oblast s predsednikom Jairom Bolsonarom na čelu, ki kot po tekočem traku menjava sebi nevšečne ministre, epidemiologe in novinarje, zavaja in manipulira s statističnimi podatki glede okužb ter od začetka epidemije podcenjuje nevarnost virusa. Za oceno trenutnega stanja smo poklicali direktorja brazilske izpostave večjega slovenskega proizvajalca bele tehnike Matjaža Cokana, ki se sicer najbolje spozna na gospodarske razsežnosti krize.
“V zadnjih treh mesecih so se zamenjali trije ministri za zdravje. Eden je bil odstavljen, drugi je odstopil prej kot v enem mesecu, ker se ni strinjal s predsednikovo politiko. Ta tretji je pa general, ki nima pojma o zdravstvu.”
“Kar se tiče socialno ogroženega prebivalstva, je vlada namenila neko finančno pomoč, mislim da okoli 100 evrov, za finančno ogrožene družine. Žal je bila posledice tega, da je na tisoče ljudi čakalo v vrstah pred bankami, da so prišli do tega denarja. Se pravi, so se izpostavljali možnostim okužbe.”
Z njim smo poklepetali še o ostalih neizogibnih brazilskih temah, kot sta nogomet in nedavna izvedba znamenitega uličnega karnevala.
Katjo Podvinšek je v Amsterdam pripeljalo delo osebne asistentke za tetraplegika. Na Nizozemskem opaža kopico znanstvenih dosežkov in družbenih premikov, ki invalidom pomagajo živeti vse bolj neovirano. Katja pravi, da tulipani, zabave in mlini na veter v državo še vedno privabijo največ turistov, okrožja rdečih luči in amsterdamske "kavarne" pa županja intenzivno seli izven centra. Nova turistična atrakcija utegne biti slovensko vino, ki ga Katja s partnerjem uvaža v ploščato deželo.
Lucija Laubry je hči francoskega očeta in slovenske matere. Neprestano premikanje ji ne predstavlja več izziva, saj je stalno bivališče zamenjala že sedemkrat. Trenutno domuje na obrobju Pariza, kjer obiskuje medicinsko fakulteto. V sebi združuje zanimivo mešanico francosko-slovenske identitete. Pravi, da Slovenci pijejo več, Francozi pa znajo v pitju bolj uživati. Pravi tudi, da noben sir ni preveč plesniv in da so Francozi stereotipom navkljub zelo potrpežljivi in topli ljudje.
Žaka Kovačiča je kot 22-letnega "zabave željnega mulca" prijatelj prepričal, da gre z njim živet na Kanarske otoke. Zgodilo se je v hipu: pustil je takratno punco, se poslovil od domačih, spakiral kovčke in šel. Po treh mesecih je pod močnim vplivom domotožja začel resno dvomiti o svojih odločitvah, in po nekajmesečni avanturi so ga dvomi privedli nazaj domov. A le za kratek čas. Prav dolgo namreč doma ni zdržal, njegov drugi poskus s Feurteventuro pa se je vendarle obnesel. Zdaj je lastnik enega tamkajšnjih hostlov.
Odpravljamo se na otok Jøa na severu Norveške, kjer v skupnosti približno 400 prebivalcev živi Lenart Lipovšek z ženo in 5-letno hčerjo. Partnerja sta se za selitev tja odločlila v želji po tem, da bi našla dobro delujoče kulturno okolje, v katerem se (bolj kot pri nas) spoštuje razmejitev delovnega in prostega časa. Norveška je s tega vidika, zatrjuje Lenart, izpolnila vsa pričakovanja. Življenje v majhni otoški skupnosti, v kateri nihče ne zaklepa vhodnih vrat svoje hiše, kjer si ljudje med seboj pomagajo in kjer celo lokalna trgovina deluje po principu zaupanja oz. časti, pa da ju na mnoge načine izpopolnjuje in osrečuje. Edino, s čimer se bodo še morali naučiti spopasti, so dolge polarne noči oz. zime, v času katerih se življenje na otoku (z izjemo tekačev na smučeh, ti so dejavni ne glede na vremenske razmere) za več mesecev praktično ustavi.
Dr. Tomaž Podobnikar je človek mnogih interesov in spretnosti. Med drugim je projektiral sam svojo eko hišo. Je glasbenik (igra na žago), jadralec, predavatelj in urednik strokovnih revij, predvsem pa neumoren raziskovalec na področju geografske informatike z več sto znanstvenimi in strokovnimi publikacijami. Prebival in delal je med drugim na Nizozemskem, v Italiji, Avstriji, Mehiki, Franciji in Maliju, zadnji dve leti pa je preživel v Libanonu. Oče dveh otrok po vrnitvi v Slovenijo po desetletjih projektnega dela in kupu zbranih referenc iz tujijne zdaj pri nas išče bolj stanovitno redno službo, ki bi mu omogočala, da več časa preživi s svojo družino.
Tomi Jagarinec je v svoji karieri zamenjal kar nekaj varovancev iz različnih športov. Bil je trener slovenskega boksarskega šampiona Dejana Zavca, delal je tudi z odbojkarji in rokometaši, v zadnjem času se posveča predvsem nogometu ... vseskozi pa vztraja na ravni vrhunskega športa. Je eden redkih Slovencev, ki so jih v Katar ponesle karierne priložnosti, a se nato niso že čez nekaj let vrnili v domovino. Morda tudi zato na nekatere posebnosti (in razlike) življenja tukaj in tam dojema drugače, kot bi jih zgolj "z zahodnega vidika"; denimo na družbenopolitična vprašanja o svobodi in varnosti.
Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.
Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Neveljaven email naslov