Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.

Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih

V obdobju epidemije je ne glede na uspešnost Švedske pri omejevanju širjenja okužb povpraševanja po tako imenovanih natakarjih na izposojo, ki "vskočijo" le za nekaj dni ob sporadičnih povečanjih kadrovskih potreb pri določenih gostincih, neprimerljivo manj. Zadnjih nekaj mesecev tako pogosto hodi v naravo. Kot prostovoljec sodeluje pri projektu graditve trajnostnih hišk, se druži z ljudmi, ki delijo njegovo naklonjenost zelenim bogastvom Švedske, na primer na tam zelo popularnih taborjenjih, pred kratkim se je udeležil tekmovanja v kuhanju na ognju s sestavinami iz narave.

“Lahko povem to, da kulturnega šoka ob selitvi ni bilo, ker si Švedi s Slovenci delijo podobne vrednote: skrb za zdravje, delovne uspehe, sledimo svetovnim trendom, imamo podobne naravne danosti, ogromno gozdov imamo, podobno favno in floro, izobrazba nam je pomembna, boj za enakost med spoloma in proti prevelikim socialnim razlikam, vsaj ideološko, visoko raven znanja angleškega jezika, potovanja so jim blizu tukaj na Švedskem, športno udejstvovanje - izredno pomembno. Cela kultura je dejansko zelo podobna. Velika razlika je med jezikoma, to je tisto, kar naredi razliko.”

“Službo sem našel po pol leta. Imel sem zelo veliko delovno zagnanost, ki tukaj mogoče ni toliko cenjena. Oni imajo neki nenapisan zakon oziroma izraz, ki se imenuje lagom. To je, da je za vse potreben svoj čas ter da je treba pri stvareh izbrati srednjo pot. /…/ Lahko bi ga prevedel, pa me Švedi zdaj verjetno ne bi marali, ker jemljejo ta zakon kot svojo posebnost, lagom je nekako 'lagano'.”