Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.
Na indonezijskem otoku Lombok, kjer zadnjih osem mesecev živi Špela Koželj, nihče ne nosi mask, zdi se, da obolelih za koronavirusom tam ni, domačini ne verjamejo, da obstaja
Čisto drugače kot na otoku Lombok se ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa lotevajo v indonezijski prestolnici Džakarta:
"Sama nisem prepričana, ampak od več virov je prišla informacija, da v Džakarti policija skrbi za to, da morajo tisti, ki ne nosijo mask, kopati grobove za umrle zaradi koronavirusa."
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in marketinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Zdaj živi v Indoneziji, kruh pa si služi s priložnostnim delom na več koncih; kot svobodna publicistka piše novinarska in kvazinovinarska besedila (članke s prikritim oglaševanjem) za različne naročnike, izdeluje in prodaja nakit ter izvaja jezikovne tečaje angleščine za tamkajšnje prebivalstvo.
"Azija je dom moje duše, tu se zares počutim doma. Svobodno, čeprav pogrešam svojo družino. Ta 'nered' Azije, ti iskreni nasmehi domačinov, čudovite tropske pokrajine, ulična kulinarika za petdeset centov, to me zares razveseli. /…/ Učim se od njih, kako biti boljši človek. V Aziji najdem tisto esenco življenja."
"Tu v Aziji so vsi zelo iskreni in neposredni. Tudi če kdo poda nekoliko neroden komentar, se vse lahko reši z nasmehom. Vseh teh družbenih norm, ki jih imamo pri nas ali pa kje drugje po Evropi, bi se lahko nekoliko 'otresli' in bili bolj iskreni in nasmejani en z drugim ter manj skrbeli in hiteli. Se bolj osredotočili na to, kar se nam ta hip dogaja v življenju in ne na to, kaj moramo narediti zvečer ali kaj moramo narediti čez dve leti."
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.
Na indonezijskem otoku Lombok, kjer zadnjih osem mesecev živi Špela Koželj, nihče ne nosi mask, zdi se, da obolelih za koronavirusom tam ni, domačini ne verjamejo, da obstaja
Čisto drugače kot na otoku Lombok se ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa lotevajo v indonezijski prestolnici Džakarta:
"Sama nisem prepričana, ampak od več virov je prišla informacija, da v Džakarti policija skrbi za to, da morajo tisti, ki ne nosijo mask, kopati grobove za umrle zaradi koronavirusa."
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in marketinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Zdaj živi v Indoneziji, kruh pa si služi s priložnostnim delom na več koncih; kot svobodna publicistka piše novinarska in kvazinovinarska besedila (članke s prikritim oglaševanjem) za različne naročnike, izdeluje in prodaja nakit ter izvaja jezikovne tečaje angleščine za tamkajšnje prebivalstvo.
"Azija je dom moje duše, tu se zares počutim doma. Svobodno, čeprav pogrešam svojo družino. Ta 'nered' Azije, ti iskreni nasmehi domačinov, čudovite tropske pokrajine, ulična kulinarika za petdeset centov, to me zares razveseli. /…/ Učim se od njih, kako biti boljši človek. V Aziji najdem tisto esenco življenja."
"Tu v Aziji so vsi zelo iskreni in neposredni. Tudi če kdo poda nekoliko neroden komentar, se vse lahko reši z nasmehom. Vseh teh družbenih norm, ki jih imamo pri nas ali pa kje drugje po Evropi, bi se lahko nekoliko 'otresli' in bili bolj iskreni in nasmejani en z drugim ter manj skrbeli in hiteli. Se bolj osredotočili na to, kar se nam ta hip dogaja v življenju in ne na to, kaj moramo narediti zvečer ali kaj moramo narediti čez dve leti."
Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžer v Ženevi.
Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECA.
V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibih. Tam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale.
Doktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako to, da se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih ter kakšno je življenje znanstvenika v Velikem jabolku.
Mladi podjetnik iz Laškega je že pri 22 letih starosti, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnjene in obkljukane. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta nato botrovala napadu panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledični takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko, ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu.
Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja.
Doktorica fizike Tinkara Troha dela na Češki akademiji znanosti v Pragi, kamor je odšla pred tremi leti.
S partnerko je pred dobrimi desetimi leti iz Slovenije najprej pobegnil v Berlin, kjer je bila hrana takrat cenejša kot v Sloveniji, najemnine za stanovanja pa nižje. Višanje najemnin, predvsem pa mrzle zime, so ju nato iz Berlina pregnale na Tenerife.
Nina Breznik je ena tistih Globalnih vaščank/-ov, ki se po odhodu iz domovine niso ustalili nikjer. s partnerjem programerjem, ki ga je spoznala v Nemčiji, živita kot digitalna nomada - po nekaj mesecev na leto v najemniškem stanovanju na angleškem podeželju, preostalih par nekajtedenskih do nekajmesečnih obdobij pa se preseljujeta z enega konca sveta na drugega, od projekta do projekta.
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.
Gašper živi v "posh" angleškem mestu Wokingham blizu britanske prestolnice, o katerem je poleg tega, da gre za lično urejeno okolje z nadpovprečnim številom pivskih pubov, bolj malo povedati. Morda mu tudi zato ustreza služba, v okviru katere veliko potuje po svetu: Kanada, Bahami, Japonska, ZDA in Savdska Arabija so denimo med destinacijami, ki jih je obiskal v zadnjih nekaj letih.
Amy Anne je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred par leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa zaključuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na Islandski Univerzi v Rejkjaviku.
Valentina Vengust je po študiju sinologije v Ljubljani šest let preživela v Pekingu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, trenutno stacionirana v Berlinu, kjer za podjetje, ki deluje kot think-tank za analize družbenih, ekonomskih, političnih, diplomatskih ipd. sprememb v največji in gospodarsko najpomembnejši azijski državi.
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.
Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter v zraku in na tleh nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje.
Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino.
Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih situacijah. Iz Švice, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala", se je za mesec dni najprej preselil v Berlin, nato odšel na delavnico osebne rasti v Peru, na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu.
Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo.
Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo.
Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem.
Neveljaven email naslov