Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
A obrazcev v Parizu nihče ne preglejuje
Priznana umetnica performansa Meta Drčar je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo. Poudarja, da se ji je življenje, čeprav pravzaprav počne enako kot v Veliki Britaniji – dela v galeriji, preostali čas pa namenja samostojnemu ustvarjanju –, precej spremenilo. Menda se človek hitro navzame francoskega hedonizma in bolj svobodnjaških predstav o tem, kaj je kakovostno bivanje.
“V Londonu sem tudi po dve ali tri ure na dan preživela pod zemljo, Pariz pa doživljam bolj osvobajajoče”
Tako zdaj tudi sama zadovoljno ugotavlja, da ima drugače kot v Londonu, kjer v profesionalnem svetu vladata tekmovalnost in prepričanje o nadomestljivosti vseh, več časa za sproščanje: na primer ob kozarcu dobrega vina s partnerjem Francozom, ki dela kot sommelier.
"Predvsem se mi zdi zanimiv pariški apéro, ki je neke vrste aperitiv, uvod v večerjo, ne morem reči, da je to ravno predjed, ker predjed sledi za tem. Sestavljen je iz kozarca vina, različnih vrst sira, salame, oliv in raznih prigrizkov, tako da večerje pri prijateljih, ki so zelo običajne tukaj, lahko trajajo tudi po več ur, začnejo pa se lahko že ob petih popoldan z apérojem."
O svobodnjaštvu Francozov z Mitjo razglabljata tudi ob primerih njihovih zdajšnjih pristopov k (ne)upoštevanju ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 in (tudi) z njimi povezanih množičnih, občasno nasilnih protestov. Te Meta v francoskem kontekstu prej kot ekscese razume kot integralen del demokratičnega procesa.
"Vsakič je treba izpolniti obrazec, zakaj greš ven, ali je to trgovina, sprehod ... (Obrazce izpolnjujemo) vsak dan, lahko tudi večkrat na dan."
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
A obrazcev v Parizu nihče ne preglejuje
Priznana umetnica performansa Meta Drčar je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo. Poudarja, da se ji je življenje, čeprav pravzaprav počne enako kot v Veliki Britaniji – dela v galeriji, preostali čas pa namenja samostojnemu ustvarjanju –, precej spremenilo. Menda se človek hitro navzame francoskega hedonizma in bolj svobodnjaških predstav o tem, kaj je kakovostno bivanje.
“V Londonu sem tudi po dve ali tri ure na dan preživela pod zemljo, Pariz pa doživljam bolj osvobajajoče”
Tako zdaj tudi sama zadovoljno ugotavlja, da ima drugače kot v Londonu, kjer v profesionalnem svetu vladata tekmovalnost in prepričanje o nadomestljivosti vseh, več časa za sproščanje: na primer ob kozarcu dobrega vina s partnerjem Francozom, ki dela kot sommelier.
"Predvsem se mi zdi zanimiv pariški apéro, ki je neke vrste aperitiv, uvod v večerjo, ne morem reči, da je to ravno predjed, ker predjed sledi za tem. Sestavljen je iz kozarca vina, različnih vrst sira, salame, oliv in raznih prigrizkov, tako da večerje pri prijateljih, ki so zelo običajne tukaj, lahko trajajo tudi po več ur, začnejo pa se lahko že ob petih popoldan z apérojem."
O svobodnjaštvu Francozov z Mitjo razglabljata tudi ob primerih njihovih zdajšnjih pristopov k (ne)upoštevanju ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 in (tudi) z njimi povezanih množičnih, občasno nasilnih protestov. Te Meta v francoskem kontekstu prej kot ekscese razume kot integralen del demokratičnega procesa.
"Vsakič je treba izpolniti obrazec, zakaj greš ven, ali je to trgovina, sprehod ... (Obrazce izpolnjujemo) vsak dan, lahko tudi večkrat na dan."
Študentka kemije in razsikovalka Tina Škorjanc živi med New Yorkom in Abu Dhabijem
Tjaša Lorbek v Buenos Airesu uči slovenščino. Za znanje tega jezika se zanimajo predvsem potomci slovenskih izseljencev.
Matej Goršič živi v mestu Tartu v Estoniji. Najprej se je navdušil nad Finsko, kjer je živel nekaj let. V sosednjo Estonijo je odšel na izlet, tam spoznal ženo, zdaj živi in dela v drugem največjem estonskem mestu Tartu.
Vesna Sanders se je v ZDA preselila zaradi ljubezni, ki jo je spoznala v Maleziji.
Mark Boris Andrijanič opisuje, kako se je Bruselj spremenil v tednu po terorističnem napadu na letališče in podzemno železnico.
Ana Jeseničnik živi v predmestju Lozane, drugega največjega mesta ob Ženevskem jezeru. Dela v podjetju, ki se ukvarja s prodajo dronov za kartiranje.
Neveljaven email naslov