Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.
Slovenijo je zapustila, ker tu ni našla dela, pri katerem bi bila tako potrebna, da bi jo zares pogrešali, če bi odšla
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo velikanske razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19. Tudi Mojca se je s svojo družino z obrobja mesta preselila na podeželje, da ne bi obstala v t. i. popolnem lockdownu, za katerega upravičeno pričakujejo, da se bo spet zgodil kar čez noč. Prenočujejo v prostorih šole, ki sta jo Mojca in mož Anup postavila v pomoč najrevnejšim indijskim deklicam. Kako pomembna je pomoč, ki jo ponujata tamkajšnjim otrokom in njihovim družinam, je Mojčin mož občutil na lastni koži:
"Moj mož prihaja iz revne in velike družine. Imel je možnost, da se izobražuje v internatu. Bil je prvi v družini, ki je dosegel višjo izobrazbo in se potem lahko zaposlil. Ko se je zaposlil, je lahko pomagal še drugim bratom in sestram, da so se tisti, ki so želeli, izšolali. Pomagal je tudi staršem. Bil je t. i. 'sponzoriran otrok', njegova botra je bila Nemka."
Lani je družino zapustil Mojčin prvorojenec. Preselil se je k njeni sestri v Slovenijo:
"Čeprav je bila ločitev predvsem zame zelo težka, nikoli nisem razmišljala, da bi šla z njim. Zato ker je odgovornost za to, kar delava tukaj, za te otroke, ki jih je skoraj dvesto, tako velika. Vem, da bi bila velika praznina, če bi se kar odselila. Vedno sem se trudila, da moje odločitve ne bi preveč vplivale na življenje mojih otrok. Seveda so vplivale, ampak sva se z možem vedno trudila, da ju ne bi omejevala."
"Tudi za hčerko vem, da bo šla svojo pot. Oba podpiram in jima bom pomagala in stala ob strani, ker sta moja odgovornost. Ampak razumem, da me bosta z leti vse manj potrebovala. Moje poslanstvo pa ostaja. In to je eden od razlogov, da se nisem našla v Sloveniji. Ker nisem našla nobenega dela, pri katerem bi občutila, da sem zares na ta način potrebna, da me bo, če odidem, nekdo pogrešal."
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.
Slovenijo je zapustila, ker tu ni našla dela, pri katerem bi bila tako potrebna, da bi jo zares pogrešali, če bi odšla
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo velikanske razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19. Tudi Mojca se je s svojo družino z obrobja mesta preselila na podeželje, da ne bi obstala v t. i. popolnem lockdownu, za katerega upravičeno pričakujejo, da se bo spet zgodil kar čez noč. Prenočujejo v prostorih šole, ki sta jo Mojca in mož Anup postavila v pomoč najrevnejšim indijskim deklicam. Kako pomembna je pomoč, ki jo ponujata tamkajšnjim otrokom in njihovim družinam, je Mojčin mož občutil na lastni koži:
"Moj mož prihaja iz revne in velike družine. Imel je možnost, da se izobražuje v internatu. Bil je prvi v družini, ki je dosegel višjo izobrazbo in se potem lahko zaposlil. Ko se je zaposlil, je lahko pomagal še drugim bratom in sestram, da so se tisti, ki so želeli, izšolali. Pomagal je tudi staršem. Bil je t. i. 'sponzoriran otrok', njegova botra je bila Nemka."
Lani je družino zapustil Mojčin prvorojenec. Preselil se je k njeni sestri v Slovenijo:
"Čeprav je bila ločitev predvsem zame zelo težka, nikoli nisem razmišljala, da bi šla z njim. Zato ker je odgovornost za to, kar delava tukaj, za te otroke, ki jih je skoraj dvesto, tako velika. Vem, da bi bila velika praznina, če bi se kar odselila. Vedno sem se trudila, da moje odločitve ne bi preveč vplivale na življenje mojih otrok. Seveda so vplivale, ampak sva se z možem vedno trudila, da ju ne bi omejevala."
"Tudi za hčerko vem, da bo šla svojo pot. Oba podpiram in jima bom pomagala in stala ob strani, ker sta moja odgovornost. Ampak razumem, da me bosta z leti vse manj potrebovala. Moje poslanstvo pa ostaja. In to je eden od razlogov, da se nisem našla v Sloveniji. Ker nisem našla nobenega dela, pri katerem bi občutila, da sem zares na ta način potrebna, da me bo, če odidem, nekdo pogrešal."
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Izseljenska zgodba finančnega matematika Žana Grjola, ki je na študijski izmenjavi na severu Španije spoznal Američanko, je zgodba še ne 30-letnih protagonistov o pravi ljubezni, ki je v le nekaj letih premagala mnoge prepreke.
Pravnica Anteja Ubović se je z možem pilotom po propadu slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways preselila na Švedsko. Šestčlanska družina zdaj prebiva v manjšem naselju približno 40 km od najbližjega večjega mesta Uppsala.
V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.
Anja Ilič zadnjih pet let prebiva v Frankfurtu. Ta, kot priznava, ni bil njen prvotni cilj, saj se je najprej želela preseliti v Berlin.
Arhitektka Lara Baler je po zadnjem letniku študija za nekaj let podaljšala svoje bivanje na Dunaju. Pri enem bolj priznanih svetovnih arhitekturnih birojev je sodelovala pri velikih projektih, kot je načrtovanje graditve univerz in bolnišnic. Želja po raziskovanju jo je lani popeljala v Barcelono, kjer na eni izmed fakultet preučuje lastnosti biorazgradljivih materialov za gradbeništvo in nekatere druge načine uporabe; dela na primer s konopljo, pri svojem zadnjem projektu pa je plastiko pri izdelavi otroških igrač zamenjala za maso iz orehovih lupin. Pravi, da bi lahko zadevo izvedla tudi z mandljevimi, vendar se je potem raje odločila za orehove, saj se ji zdi ključno, da tudi v Sloveniji izkoristimo potenciale uporabe trajnostnih, predvsem odpadnih materialov.
V tretjem delu posebne serije oddaj s slovenskimi ultrapopotniki gostimo Oliverja Tiča, pohodnika, ki je nedavno premagal 25.000 km dolgo in 993 dni trajajočo pot od skrajnega juga Jużne do skrajnega severa Severne Amerike.
Neveljaven email naslov