Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.
Anamaria Klajnšček je od začetka študija živela v štirih evropskih državah, ta hip je v Barceloni, mestu, ki ima približno 1,6 milijona prebivalcev
V Sloveniji je nazadnje preživela več mesecev skupaj med prvim hujšim valom okužb s koronavirusom, zaradi katerega so oblasti v Španiji uvedle popolno zaprtje in omejitev gibanja na domove z redkimi izhodi v trgovine z živili ipd. Vsi nadaljnji odzivi na porast okužb so bili po njenih besedah zmernejši: omejitev je manj oz. so manj stroge, prav tako pa ljudje do virusa tudi iz strahu pred morebitno ponovitvijo omenjenega scenarija gojijo veliko strahospoštovanje, zaradi česar bolje (kot denimo Slovenci) razumejo ter tudi upoštevajo ukrepe in priporočila pristojnih.
"Ko sem se vrnila, sem videla, da jih je hudo prizadelo. Tako popolno zaprtje je močno vplivalo na vsakega posameznika, je bilo kar kruto. Pojavila sta se dva ekstrema. Nekateri niso več čisto vedeli, kako se družiti (Španci, ki so zelo družabna 'bitja'!), videlo se je, da jih je močno strah covida. Drugi so se zaradi občutka zatrtosti želeli karseda družiti."
Tudi kulturno dogajanje je od takrat menda oživelo; z določenimi prilagoditvami v produkciji razmeroma normalno deluje tudi področje modernega plesa, s katerim se ukvarja Anamaria.
"Barcelona je polna festivalov, ki potekajo skozi vse leto in so povezani z raznoraznimi tradicijami. Prek teh festivalov sem spoznala zelo veliko njihove kulture. Eden teh je Concurs de Castells, na katerem ljudje plezajo drug na drugega, da sestavijo 'človeške stolpe'. Potekajo tekmovanja, na katerih sodelujejo skupine po petdeset, sto ljudi, ki se ves čas gibajo na robu med nevarnostjo in varno podporo. Je en tak, tudi metaforično zelo lep dogodek."
Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.
Anamaria Klajnšček je od začetka študija živela v štirih evropskih državah, ta hip je v Barceloni, mestu, ki ima približno 1,6 milijona prebivalcev
V Sloveniji je nazadnje preživela več mesecev skupaj med prvim hujšim valom okužb s koronavirusom, zaradi katerega so oblasti v Španiji uvedle popolno zaprtje in omejitev gibanja na domove z redkimi izhodi v trgovine z živili ipd. Vsi nadaljnji odzivi na porast okužb so bili po njenih besedah zmernejši: omejitev je manj oz. so manj stroge, prav tako pa ljudje do virusa tudi iz strahu pred morebitno ponovitvijo omenjenega scenarija gojijo veliko strahospoštovanje, zaradi česar bolje (kot denimo Slovenci) razumejo ter tudi upoštevajo ukrepe in priporočila pristojnih.
"Ko sem se vrnila, sem videla, da jih je hudo prizadelo. Tako popolno zaprtje je močno vplivalo na vsakega posameznika, je bilo kar kruto. Pojavila sta se dva ekstrema. Nekateri niso več čisto vedeli, kako se družiti (Španci, ki so zelo družabna 'bitja'!), videlo se je, da jih je močno strah covida. Drugi so se zaradi občutka zatrtosti želeli karseda družiti."
Tudi kulturno dogajanje je od takrat menda oživelo; z določenimi prilagoditvami v produkciji razmeroma normalno deluje tudi področje modernega plesa, s katerim se ukvarja Anamaria.
"Barcelona je polna festivalov, ki potekajo skozi vse leto in so povezani z raznoraznimi tradicijami. Prek teh festivalov sem spoznala zelo veliko njihove kulture. Eden teh je Concurs de Castells, na katerem ljudje plezajo drug na drugega, da sestavijo 'človeške stolpe'. Potekajo tekmovanja, na katerih sodelujejo skupine po petdeset, sto ljudi, ki se ves čas gibajo na robu med nevarnostjo in varno podporo. Je en tak, tudi metaforično zelo lep dogodek."
Zaid Mustafa je prišel v Slovenijo zaradi žene, ki je, ko sta se spoznala, s prijateljico dopustovala v enemu od hotelov, kjer je delal. Je kuharski mojster, ki ima skupaj z njo slaščičarno Kraljevi mignon v Kranju. V Sloveniji ga moti to, da kuharski poklic ni cenjen. V prostem času najraje hodi sam v hribe, med drugim mu je všeč Bohinjsko jezero, Triglavski narodni park, Kredarica in Vogel. Sam se je tudi naučil slovenščine v komunikaciji s strankami, saj ga zelo moti, če je v okolju, kjer ljudi okoli sebe ne razume. Pravi, da najbolje naredi jordansko jed jagnje z rižem, mandlji in peteršiljem. Z ženo sta tudi že razmišljala o selitvi v Avstrijo ali Kanado, a zaenkrat ostajata v Sloveniji, kjer Zaid med drugim obožuje nevihte, katere lahko na terasi opazuje cele noči.
Je predavateljica na Univerzi Deakin. Razvija način, kako dinozavre predstaviti znanstveno natančno, obenem pa sodobno in privlačno. Živi v mestu Geelong, nedaleč Melbourna. Kot pravi, gre za nekdaj izrazito industrijsko mesto, kamor se je priselilo veliko prebivalcev iz držav bivše Jugoslavije in Italije. Med enim od sprehodov sta s partnerjem na vrhu smučišča Mount Buller opazila znameniti Mächtigov kiosk.
Sara Meden, v mlajših selekcijah košarkarska reprezentantka, številne poti z letalom na tekme 2. španske lige usklajuje z napornim študijem medicine. Pri študiju se ji zdi zanimivo, da vsako uro dva študenta delata zapiske, ki jih nato pošljeta vsem sošolcem iz letnika. “To tradicijo imajo že leta, že od takrat, ko so študirali profesorji, ki nam predavajo.”
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Soustanovitelj podjetja Tingles se v San Franciscu ukvarja s platformo, ki ponuja videoposnetke zvokov za pomirjanje in sproščanje. Pot od nekončanega študija filozofije in sinologije do zagonskega podjetništva je bila dolga in zanimiva. Ključni preskok pa se je zgodil, ko je med študijem potreboval dober digitalni slovar. “Takrat sem dobil prve ideje za aplikacije za učenje jezika. To je bil prvi povod, da sem v Sloveniji navezal stik z ljudmi, ki se s tem ukvarjajo.”
Ker si je želela spremembe, je na različne naslove v angleško govoreče države pošiljala prošnje za delo. Pri tem ni imela oblikovane ideje, kam točno bi rada odšla. Pred devetimi leti so ji tako prvi odgovorili iz mesta St. John’s. S pritrditvijo ni oklevala, čeprav pred tem še nikoli ni bila v Kanadi. Zaposlitev je dobila v državni ustanovi, ki skrbi za primerno usposobljenost vzgojiteljev.
Filmski producent Anže Peršin o Lizboni pravi, da je zelo udobno mesto, relativno poceni za evropske razmere, čeprav zaradi množičnega turizma vse dražje. Meni, da živi v tujcem prijazni državi. “Verjetno tudi zato, ker so se Portugalci dolga leta, sploh med diktaturo, selili v druge evropske države in najbrž tudi zato bolje sprejemajo tujce. Zanimivo se mi zdi, da sem tukaj včasih nekako pozitivno diskriminiran zato, ker sem tujec, kar mislim, da danes v Evropi ni prav pogosto.”
S partnerko Manco sta pustila dobro plačani službi v Nemčiji in se podala na potovanje po Južni Ameriki, ki bi lahko trajalo eno leto. Sklenila sta, da je napočil skrajni čas pred morebitno popolno ustalitvijo. “Odločila sva se pustiti službi, čeprav je to včasih težko, ko si ustvariš neko rutino, ko imaš urejeno stanovanje, ko imaš avto, ko v bistvu lepo in precej mirno živiš. Težko je izstopiti iz cone udobja in se odpraviti nekam v neznano.”
Po izobrazbi je biotehnolog, z učenjem kitajščine pa je začel po naključju, ne da bi s tem načrtoval izboljšanje zaposlitvenih možnosti. A zdaj ugotavlja, da je poznavanje biotehnologije in jezika “posrečena kombinacija”, ki mu je prinesla prednost na trgu in službo. Pri izpostavi slovenskega podjetja skrbi za vpeljevanje tehnologij na kitajski trg. Prvi pogled na Šanghaj pred štirimi leti ga je popolnoma šokiral.
Multiinstrumentalist Jure Pukl živi in dela v New Yorku, je pa večino časa na poti proti naslednjemu nastopu. Zato ne preseneča, da ima za seboj že veliko nepozabnih in napornih potovanj. “Zvečer sem bil v New Yorku, naslednji večer v Mexico Cityju, se vrnil v New York ob treh popoldne, ob devetih zvečer letel v Carigrad, povezal let v Zagreb, kjer sem dve uri preživel s prijatelji, potem so me pobrali in smo šli naprej v Beograd na jazzovski festival. Noč sem preživel s prijatelji v Beogradu in se potem vrnil v Slovenijo do mame, kjer sem tri dni spal.” Enkrat na leto de od glasbe in ustvarjanja za deset dni popolnoma odklopi na hrvaškem otočku.
Na študijski izmenjavi v Avstraliji je Jan Zavrl spoznal partnerko in se preselil v Tel Aviv. "Na ulici slišiš skoraj več tujih jezikov kot pa hebrejščine. Je res posebno mesto. Včasih pravim, da je mala državica znotraj države.” Kot vodja analitičnega oddelka dela na področju marketinga, odgovoren je za obdelavo in analizo podatkov o ravnanju kupcev na spletu, družabnih omrežjih, na podlagi česar ustvarjajo vsebine.
Da je prišel do svojega bara s koktajli, je Anžetov oče zastavil stanovanje in v Avstriji dobil kredit. Pri dvajsetih se je sicer odpravil na Ibizo, da bi se poleti izučil za barmana. Načrt je spodletel, saj v barih ni mešal koktajlov, ampak so mu naložili druge obveznosti. Izpopolnjevanje je zato nadaljeval v Avstraliji, pozneje je živel v Berlinu, kjer je tudi spoznal svojo dansko partnerko.
Reprezentančni kapetan v dvoranskem hokeju Luka Časar že sedmo leto v Pragi igra za Sparto. Ima klubsko stanovanje, trenira enkrat na dan in hodi v službo. Po sezoni se bo iz Prage peš vrnil v Slovenijo. "Takšni podvigi se mi zdijo zanimivi, da ne delaš ravno običajnih stvari, ker ta svet je prevelik in preveč zanimiv, da bi vsi delali iste stvari."
Želela je postati zdravnica, a je idejo zaradi strahu pred krvjo opustila. Študirala je elektrotehniko, zdaj pa se ukvarja z rehabilitacijsko robotiko. Maja Goršič živi v mestu Laramie, kjer je pojmovanje orožja precej drugačno od izkušenj iz domovine. “Lahko rečem, da je tukaj čisto drugačna kultura. Večina domačinov ima strelno orožje. V nedeljo popoldan lahko vidiš celo družino, ki se pelje na strelišče nekam na obrobje mesta, kamor gredo streljat za hobi, česar si pri nas sploh ne znam predstavljati, tukaj pa je to nekaj povsem običajnega.”
Veliko slovenskih smučarskih serviserjev dela za tuje reprezentance. Jan Šauperl za kanadsko. Med razlogi, da so slovenski serviserji izjemno cenjeni, pa poudarja smučarsko tradicijo. “Vsi smo nekdanji tekmovalci ali pa po večini od mladosti povezani s smučanjem. Pa morda zaradi delovnih navad, vestnosti, poleg drugega nas gotovo odlikuje tudi to.”
Nemčija je res obljubljena dežela za mlade inženirje, prav tako tudi Slovenija in Avstrija in še cel kup drugih dežel, pravi Janja Avbelj. “Hočem reči, da je z mojega gledišča veliko pozitivnih reči v Nemčiji, ampak so tudi drugje.” Uživa v delu na Evropski organizaciji za uporabo meteoroloških satelitov, saj prispeva k boljšemu življenju ljudi. Posnetke, ki jih zajamejo njihovi sateliti, posredujejo naprej, denimo Slovenski agenciji RS za okolje. Na podlagi teh posnetkov pa nastajajo vremenske napovedi.
Po doktoraru na Massachusetts Institute of Technology (MIT) in postdoktorskem študiju na Harvardu je dr. Andrej Košmrlj kot profesor pristal na Princetonu. Zaveda se pomena prostega časa, tudi zato igra hokej na ledu in se udeležuje maratonov. Zanimanje za znanost je sicer potrjeval že na osnovnošolskih in srednješolskih znanstvenih tekmovanjih. Ob uspehih se je poigraval z idejo, da bi že na študij odšel na v tujino, a je do diplome ostal v Sloveniji.
Ko je Marjana Nakamura v sedemdesetih delala v Kobilarni Lipica, je bila s službo zelo zadovoljna in bi v njej vztrajala še kakšno desetletje. A med dopisovanjem v angleščini z različnimi posamezniki po svetu, s čimer je začela že v osnovni šoli, je naletela tudi na Japonca, s katerim sta se odlično ujela. Pred poroko leta 1973 pa sta se v živo srečala le enkrat.
Že od nekdaj je rad potoval na Tajsko, kasneje tam spoznal partnerko in se pred dobrim letom v Azijo tudi preselil. Z ženo na severu države turistom oddajata bambusove hiške, skupine pa vodita pod državi. Po selitvi je Sebastjan Kovačič marsikaj izkusil prvič v življenju. Pridobil je tajski osebni dokument, prvič je jedel črve, kobilice, mravlje, žabe in kačo, lovljenja kač pa se še uči.
Neveljaven email naslov