Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.
Azijske države dokazujejo, da se je virusa možno znebiti in da se da živeti bolj ali manj normalno, brez omejitev, pravi Peter Zupanc
Tokratna Globalna vas je malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem nismo pogovarjali na splošno, temveč smo se v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida-19.
Peter Zupanc, ki že več kot desetletje živi na Kitajskem, je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje kitajske strategije v boju z epidemijo koronavirusne bolezni v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej: od časa popolne karantene v začetku lanskega leta do precej bolj sproščenega razpoloženja v (avtonomni) pokrajini Guangdži, kjer se ljudje še vedno vedejo (samo)zaščitniško in, recimo, kategorično nosijo maske v javnem prevozu, čeprav primerov novih okužb že več mesecev nimajo.
"Tu ljudje močno verjamejo v tehnologijo in znanost. To ima najverjetneje povezave tudi s tem, da je Kitajska dolgo veljala za nerazvito. Imeli so željo, da dosežejo razvite države, da jim postanejo podobni. Zavest, da lahko to dosežejo le prek tehnologije, pomaga tudi, da tehnologiji verjamejo."
"Samoumevnost je pomemben dejavnik. Soproga je Kitajka. Po njenem mnenju Zahodnjaki jemljemo svojo 'neranljivost' za samoumevno. Kitajci še zelo dobro pomnijo, kako enostavno se celoten sistem in celotna država razkrojita. Moja generacija ali malo starejši se spomnijo neznosne lakote in revščine. Ko so živeli od ene skodele riža na dan."
"Videl sem le kakšne starejše ljudi, ki so nerodni in ne vedo natančno, kako si pravilno nadeti zaščitno masko. Take primere poznam. Da bi jo pa nekdo iz nasprotovanja nosil pod nosom, pod brado ali kaj podobnega, tega pa nisem videl nikoli."
Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.
Azijske države dokazujejo, da se je virusa možno znebiti in da se da živeti bolj ali manj normalno, brez omejitev, pravi Peter Zupanc
Tokratna Globalna vas je malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem nismo pogovarjali na splošno, temveč smo se v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida-19.
Peter Zupanc, ki že več kot desetletje živi na Kitajskem, je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje kitajske strategije v boju z epidemijo koronavirusne bolezni v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej: od časa popolne karantene v začetku lanskega leta do precej bolj sproščenega razpoloženja v (avtonomni) pokrajini Guangdži, kjer se ljudje še vedno vedejo (samo)zaščitniško in, recimo, kategorično nosijo maske v javnem prevozu, čeprav primerov novih okužb že več mesecev nimajo.
"Tu ljudje močno verjamejo v tehnologijo in znanost. To ima najverjetneje povezave tudi s tem, da je Kitajska dolgo veljala za nerazvito. Imeli so željo, da dosežejo razvite države, da jim postanejo podobni. Zavest, da lahko to dosežejo le prek tehnologije, pomaga tudi, da tehnologiji verjamejo."
"Samoumevnost je pomemben dejavnik. Soproga je Kitajka. Po njenem mnenju Zahodnjaki jemljemo svojo 'neranljivost' za samoumevno. Kitajci še zelo dobro pomnijo, kako enostavno se celoten sistem in celotna država razkrojita. Moja generacija ali malo starejši se spomnijo neznosne lakote in revščine. Ko so živeli od ene skodele riža na dan."
"Videl sem le kakšne starejše ljudi, ki so nerodni in ne vedo natančno, kako si pravilno nadeti zaščitno masko. Take primere poznam. Da bi jo pa nekdo iz nasprotovanja nosil pod nosom, pod brado ali kaj podobnega, tega pa nisem videl nikoli."
Slavica Tucakov je pred dvema letoma Slovenijo zamenjala za Cardiff. Pustila je redno službo in se v Wales odpravila na avdicijo za glasbeno skupino. Avdicijo za mesto basistke je sicer prestala, a je nato sodelovanje padlo v vodo. A vendar: slab začetek, dober konec! Trenutno dela v Chapter Arts Centru, ki daje dom številnim umetnikom in ki so ga ob ustanovitvi – pred skoraj 50 leti – s koncertom podprli člani skupine Pink Floyd. Tudi z glasbo se ukvarja, med drugim je nastopala z zasedbo Kosheen.
Poleg naravnega bogastva ozemlja, na katerem bivamo, smo si Slovenci in Novozelandci podobni tudi po življenjskem slogu.
Luka Golež je bil v najstniških letih obetaven košarkar, a je namesto športne kariere zaplaval v akademske vode.
S prijateljem sta se tako pred nekaj leti v iskanju novih izzivov in močno željo po uspehu podala na pot do zvezd. Kot primerno izstrelišče v vesolje, ki ga krasijo zvezde svetovne estrade, odete v oblačila najmočnejših blagovnih znamk, sta izbrala London. Tam se je Jožef pogovarjal z velikimi imeni šovbiznisa, kot so Robert De Niro, Adriana Lima, Sophie Turner, David Schwimmer in Naomi Campbell. Slednja ga je samo s svojo prezenco in par besedami tako navdušila, da je pozneje spisal knjigo s protagonistko, katere osebnost temelji na njeni, za “Rossa iz Prijateljev” pa pravi, da je eden najbolj pristnih in priljudnih zvezdnikov, kar jih lahko spoznaš.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Aprila Cotič Jasaitiene dela v valutni banki, kjer je zadolžena za komuniciranje s poslovnimi partnerji z Balkana. V baltski državi, ki ji je dolga desetletja vladal komunistični režim nekdanje Sovjetske zveze, povprečna bruto plača dosega manj kot osemsto evrov. Veliko je sive ekonomije; podjetja delavcem uradno izplačujejo minimalno plačo. Da bi državi plačevala čim manj prispevkov, dodatke k plačam podjetja urejajo z raznimi aneksi ali pa izplačujejo kar “na roko”.
Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.
Gostja prve epizode nove sezone je Jasmina Gregor, ki je več let delala na luksuznih križarkah. O dragocenih izkušnjah življenja na ladji, bivanju v majhni sobici (praviloma brez oken), ter o skupni točki križarjenja in resničnostnega šova.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Magistra arabskih študij je v Kairu spoznala moža Mustafo. Nekaj let sta preživela v Londonu, nato pa se zaradi boljše kakovosti življenja v Sloveniji preselila nazaj v njeno rojstno vas.
Samo v obdobju študija je zamenjala sedem naslovov; izkušnje je nabirala na Finskem, Danskem, v Avstriji, Španiji (in Kataloniji) ter v Braziliji. Zadnjih nekaj let pa kot podjetnica v vinarskem turizmu dela na rodnem Dolenjskem. Ugotavlja, da lokalno okolje v večini primerov ne prepoznava vrednosti v tujini izobraženih “povratnikov”.
V novem nadaljevanju serije globalnih povratnikov gostuje zelo izkušena zdomka, ki je večino zdomskih dni preživela v Indoneziji. Polona Lupinšek je med drugim živela na Baliju ter študirala potisk na svilo, ki se imenuje batik. Po vrnitvi v domovino zime preživlja na Rogli, preostali del leta pa ob Soči.
Lea Rikato Ružič v času gospodarske krize v Sloveniji ni našla zadovoljivih ponudb za delo, se ji je pa že med študijem ponudila priložnost za delo v Birminghamu. Tam sta skupaj s partnerjem, prav tako Slovencem, preživela nekaj let, nedavno pa sta se (zlasti) v želji po tem, da otroku omogočita življenje v čim boljšem okolju, vrnila v Ljubljano. Birmingham Lei ostaja v lepem spominu, ki v številnih pogledih ruši predstave o sivem, vlažnem in umazanem (post)industrijskem mestu, v katerem lahko človek kvečjemu hodi od doma na delo in iz službe domov spat.
Poročila sta se v Sloveniji, potem pa kar hitro preselila v Orlando na Floridi. Mojca si je poiskala novo službo in z možem sta se odločila ostati v Združenih državah, vsaj dokler njuna sinova ne odrasteta. Tik pred vpisom starejšega v šolo pa sta si premislila, prvotni načrt obrnila na glavo in se vrnila v Slovenijo. Pri tem se je velikanska večnadstropna klasično slovenska hiša Mojčinih staršev izkazala za zelo dobrodošlo rezervo.
O manjšem mestecu zahodno od Amsterdama pravi, da ima vse, kar ponuja prestolnica – razen trum turistov. Po zaslugi številnih zelenih kotičkov se je Haarlem v zadnjih letih proslavil kot priljubljen cilj mladih družin, zato so najemnine in cene nepremičnin poskočile v nebo. Novopečena mamica izdaja tudi, koliko porodniške odsotnosti z dela ji je omogočil delodajalec, in zakaj je na Nizozemskem normalno, da otroka že pri štirih mesecih vpišejo v vrtec.
Neveljaven email naslov