Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.
Čeprav so metropolo, v kateri vse deluje in je skrbno urejeno, zamenjali za okolje, v katerem stvari tečejo občutno počasneje in manj zanesljivo, Matej Podobnik na to gleda pragmatično: meni, da se človek vsega navadi
Tudi tega, da se včasih kaj ne zgodi prav takrat, ko bi si to želel. Kot nekdo, ki je po dobrih štirih mesecih premagal anemično ciprsko birokratsko kolesje in končno prejel novo vozniško dovoljenje, za katero je zaprosil julija, ko mu je poteklo, bo že vedel ...
"V denarnici imam še vedno staro slovensko vozniško dovoljenje rožnate barve. Glede na to, da smo se iz Slovenije preselili pred več kot desetimi leti, je lepo počivalo v moji denarnici. Mislim, da so me v tem času enkrat ustavili, da sem ga pokazal. Potem sem enkrat gledal in videl, da mi je letos maja poteklo. In potem se je začela odisejada na Cipru, kjer hodim na različne upravne enote že od junija. Do včeraj nisem dobil informacije, kaj za vraga moram narediti, da lahko dobim podaljšano vozniško dovoljenje. Včeraj so me poklicali, da lahko pridem tja in naredim nov dokument in da bo to trajalo le nekaj tednov."
"Ciprčani imajo eno vodilo v življenju: 'siga, siga,' kar pomeni 'počasi, počasi'. Delajo počasi, z užitkom, se ne obremenjujejo. Raje se usedejo, skupaj spijejo kavo in rečejo, da se v življenju da tudi malo 'pritisniti na zavore' in stvari narediti nekoliko počasneje."
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, se je našel v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerico in otroki ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo zdaj.
"Toplo je. Mislim, da je sonca več kot tristo dni na leto. Kar pomeni, da dejansko ves čas sveti sonce. Ampak tudi tukaj pride zima. Hiše pa so popolnoma brez izolacije in nimajo ogrevanja. Ko je zunaj deset ali petnajst stopinj, je takšna temperatura tudi v hiši."
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.
Čeprav so metropolo, v kateri vse deluje in je skrbno urejeno, zamenjali za okolje, v katerem stvari tečejo občutno počasneje in manj zanesljivo, Matej Podobnik na to gleda pragmatično: meni, da se človek vsega navadi
Tudi tega, da se včasih kaj ne zgodi prav takrat, ko bi si to želel. Kot nekdo, ki je po dobrih štirih mesecih premagal anemično ciprsko birokratsko kolesje in končno prejel novo vozniško dovoljenje, za katero je zaprosil julija, ko mu je poteklo, bo že vedel ...
"V denarnici imam še vedno staro slovensko vozniško dovoljenje rožnate barve. Glede na to, da smo se iz Slovenije preselili pred več kot desetimi leti, je lepo počivalo v moji denarnici. Mislim, da so me v tem času enkrat ustavili, da sem ga pokazal. Potem sem enkrat gledal in videl, da mi je letos maja poteklo. In potem se je začela odisejada na Cipru, kjer hodim na različne upravne enote že od junija. Do včeraj nisem dobil informacije, kaj za vraga moram narediti, da lahko dobim podaljšano vozniško dovoljenje. Včeraj so me poklicali, da lahko pridem tja in naredim nov dokument in da bo to trajalo le nekaj tednov."
"Ciprčani imajo eno vodilo v življenju: 'siga, siga,' kar pomeni 'počasi, počasi'. Delajo počasi, z užitkom, se ne obremenjujejo. Raje se usedejo, skupaj spijejo kavo in rečejo, da se v življenju da tudi malo 'pritisniti na zavore' in stvari narediti nekoliko počasneje."
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, se je našel v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerico in otroki ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo zdaj.
"Toplo je. Mislim, da je sonca več kot tristo dni na leto. Kar pomeni, da dejansko ves čas sveti sonce. Ampak tudi tukaj pride zima. Hiše pa so popolnoma brez izolacije in nimajo ogrevanja. Ko je zunaj deset ali petnajst stopinj, je takšna temperatura tudi v hiši."
Nikolaj Ernest Padevski živi na Norveškem. Dela v Pekarni v Oslu in pravi, da vsako noč preloži približno dve toni testa.
Katja Pretnar dela v tovarni robotov Kuka v Augsburgu. Tam programira robote in razvija uporabniške vmesnike. Za robotiko se je navdušila že na Fakulteti za elektrotehniko pri profesorju Tadeju Bajdu.
Na Maldive se je Nataša Gobec Rajgelj najprej odpravila na dopust. Spoprijateljila se je z lastnikom penziona, v katerem je bivala, danes pa tam dela. “Takrat je imel tri sobe, zdaj jih imamo 24. Potreboval je nekoga, ki bi se poleg njega ukvarjal z birokracijo in vsem, pa sem rekla, zakaj pa ne, dajmo poskusit.” Živi na otoku Huraa, enem od več kot 1200 maldivijskih otokov, na katerih je temperatura vse leto nad 25 stopinj Celzija. Dela v bolj prizemljenem, neluksuznem turizmu. “Vse leto smo v japonkah in kratkih rokavih.”
Urška Štibler na Novi Zelandiji dela kot specialistka za vedenjsko podporo.
Med enim od številnih potovanj po svetu je Žare Veselič, po poklicu fotograf, pristal na Fidžiju. Tamkajšnji poglavar, ki je imel v lasti več kot polovico otoka, mu je pred štirinajstimi leti podaril štiri hektare veliko zemljišče. Od takrat živi življenje brez hladilnika, televizije in interneta. V obmorski hiši, ki si jo je zgradil sam. Foto: Luka Bogovčič
Po petih letih dela v Los Angelesu je zamenjal okolje. Preselil se je na Aljasko. V Kaliforniji je namreč pogrešal sneg, všeč mu je tudi, da je na Aljaski poleti ves čas svetlo, poleg tega pa je pred leti v Egiptu delal kot inštruktor potapljanja, “najcenejši obiski Havajev pa so dejansko od tu, z Aljaske,” pojasnjuje svojo odločitev. Zdaj v mestu Anchorage dela za Apple. Glede opisa dela je precej skrivnosten, pove lahko le toliko, pravi, da gre za področje tehnične podpore in raziskav.
“V Bejrut me je odpeljalo srce,” pravi Mojca Zaccour, ki že 42 let živi v Libanonu. Kljub vojnam in nasploh nestabilnim političnim razmeram, ki državo spremljajo že desetletja, je še vedno navdušena nad življenjem v prestolnici. “Za to deželo pravim, da je raj na Bližnjem vzhodu. Imamo štiri letne čase, zelo veliko lepote, arheološke izkopanine, vsega je veliko v tej majhni deželi. Na žalost pa nas ne pustijo pri miru. Sosednje in tudi večje države se vseskozi vpletajo v naše zadeve.”
Po diplomi v Ljubljani, magisteriju v Edinburghu in dveh letih neuspelega iskanja službe v Sloveniji, je opravila intervju prek Skypa in odšla v Lerwick. Kot morska biologinja se zdaj na Šetlandskih otokih ukvarja z gojenjem klapavic, kar je ena tamkajšnjih najpomembnejših dejavnosti. Otoke opisuje kot čudovite. "Neokrnjena, divja narava, ogromno živali. Kiti, delfini, morske vidre, tjulnji. Pa klifi, otoki, obale. Pokrajina je zelo lepa, če pa se izgubiš na kakšnem otoku, ni skoraj nikjer signala, razen v večjih mestih. No, jaz jim pravim mesta, v resnici so vasi."
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
Lektorica v Moskvi pravi, da nekateri študenti slovenščino izberejo, ker gre za manj znan jezik, med njenimi slušatelji pa so se lani nekateri premislili in namesto češčine izbrali slovenščino, saj so slišali veliko lepega o Sloveniji. Načeloma študenti Slovenijo spoznajo kasneje, po prvem letniku, saj med Rusi ni tako znana kot Češka ali pa Srbija.
Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk. Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.” Foto: Domen Dolenc
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Preden sta se ustalila sta Nina in Luka veliko potovala po svetu. Bila sta v Aziji, na Novi Zelandiji, v Avstraliji. Pa seveda v Južni Ameriki. Zaenkrat sta drugi dom našla v pisanem Valparaisu, kjer sta pred leti odprla hostel.
Nekdanji rokometni reprezentant v mladinskih selekcijah, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je namreč pilot pri družbi Emirates. Igranje rokometa za Aleša Smiljaniča ni bila ovira na poti do pilotske kariere. Bolj stopnička in sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati nekaj denarja. Tako si je plačeval ure letenja in izobraževanje, da je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
Tjaša Čebulj v Pragi živi eno leto. Na slovensko prestolnico jo spomnijo tlakovane ulice, grad in bližina reke. Pravi, da je Praga v vseh letnih časih preplavljena s turisti. Najpomembnejše turistične točke pa da so domačinom nekako odvzete, saj so zaradi obiskovalcev preveč obljudene. Foto: Roman Boed (Flickr)
V oddaji Globalna vas smo poklicali v enega odročnejših koščkov Rusije, v domovanje dedka Mraza.
Neža Kodrič Podobnik se je iz Nepala preselila na Filipine. Razlog? “Težave z vizo. Drugi pomemben razlog pa je pralni stroj, ki ga v Nepalu nisem imela, na Filipinih pa mi je bil obljubljen.” Tradicionalistična država se sooča z naglim razvojem. Med tujimi vplivi je močan predvsem ameriški, pojasnjuje sogovornica. Dodaja, da Španci, razen katolištva, niso pustili veliko zapuščine. V domačem jeziku je na primer nekaj španskih besed.
Vrhunski jazz bobnar se je po Linzu in New Yorku znašel v Tel Avivu. Mesto je nekakšen mehurček, precej drugačen od ostalega Izraela. Pravi, da je izraelska glasba zelo mednarodna, multikulturna, polna različnih vplivov. Od doma do plaže ima sedem minut hoje.
Na otoku Isle of Man živita dva Slovenca. Žandi Dežman tri leta dela za podjetje, ki se ukvarja s spletnim igranjem pokra, živi pa na podeželju. “Je zelo prazno. Imava samo eno sosedo in cel kup ovac naokoli, tako da je blažen mir.”
Neveljaven email naslov