Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.
Čeprav so metropolo, v kateri vse deluje in je skrbno urejeno, zamenjali za okolje, v katerem stvari tečejo občutno počasneje in manj zanesljivo, Matej Podobnik na to gleda pragmatično: meni, da se človek vsega navadi
Tudi tega, da se včasih kaj ne zgodi prav takrat, ko bi si to želel. Kot nekdo, ki je po dobrih štirih mesecih premagal anemično ciprsko birokratsko kolesje in končno prejel novo vozniško dovoljenje, za katero je zaprosil julija, ko mu je poteklo, bo že vedel ...
"V denarnici imam še vedno staro slovensko vozniško dovoljenje rožnate barve. Glede na to, da smo se iz Slovenije preselili pred več kot desetimi leti, je lepo počivalo v moji denarnici. Mislim, da so me v tem času enkrat ustavili, da sem ga pokazal. Potem sem enkrat gledal in videl, da mi je letos maja poteklo. In potem se je začela odisejada na Cipru, kjer hodim na različne upravne enote že od junija. Do včeraj nisem dobil informacije, kaj za vraga moram narediti, da lahko dobim podaljšano vozniško dovoljenje. Včeraj so me poklicali, da lahko pridem tja in naredim nov dokument in da bo to trajalo le nekaj tednov."
"Ciprčani imajo eno vodilo v življenju: 'siga, siga,' kar pomeni 'počasi, počasi'. Delajo počasi, z užitkom, se ne obremenjujejo. Raje se usedejo, skupaj spijejo kavo in rečejo, da se v življenju da tudi malo 'pritisniti na zavore' in stvari narediti nekoliko počasneje."
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, se je našel v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerico in otroki ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo zdaj.
"Toplo je. Mislim, da je sonca več kot tristo dni na leto. Kar pomeni, da dejansko ves čas sveti sonce. Ampak tudi tukaj pride zima. Hiše pa so popolnoma brez izolacije in nimajo ogrevanja. Ko je zunaj deset ali petnajst stopinj, je takšna temperatura tudi v hiši."
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.
Čeprav so metropolo, v kateri vse deluje in je skrbno urejeno, zamenjali za okolje, v katerem stvari tečejo občutno počasneje in manj zanesljivo, Matej Podobnik na to gleda pragmatično: meni, da se človek vsega navadi
Tudi tega, da se včasih kaj ne zgodi prav takrat, ko bi si to želel. Kot nekdo, ki je po dobrih štirih mesecih premagal anemično ciprsko birokratsko kolesje in končno prejel novo vozniško dovoljenje, za katero je zaprosil julija, ko mu je poteklo, bo že vedel ...
"V denarnici imam še vedno staro slovensko vozniško dovoljenje rožnate barve. Glede na to, da smo se iz Slovenije preselili pred več kot desetimi leti, je lepo počivalo v moji denarnici. Mislim, da so me v tem času enkrat ustavili, da sem ga pokazal. Potem sem enkrat gledal in videl, da mi je letos maja poteklo. In potem se je začela odisejada na Cipru, kjer hodim na različne upravne enote že od junija. Do včeraj nisem dobil informacije, kaj za vraga moram narediti, da lahko dobim podaljšano vozniško dovoljenje. Včeraj so me poklicali, da lahko pridem tja in naredim nov dokument in da bo to trajalo le nekaj tednov."
"Ciprčani imajo eno vodilo v življenju: 'siga, siga,' kar pomeni 'počasi, počasi'. Delajo počasi, z užitkom, se ne obremenjujejo. Raje se usedejo, skupaj spijejo kavo in rečejo, da se v življenju da tudi malo 'pritisniti na zavore' in stvari narediti nekoliko počasneje."
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, se je našel v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerico in otroki ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo zdaj.
"Toplo je. Mislim, da je sonca več kot tristo dni na leto. Kar pomeni, da dejansko ves čas sveti sonce. Ampak tudi tukaj pride zima. Hiše pa so popolnoma brez izolacije in nimajo ogrevanja. Ko je zunaj deset ali petnajst stopinj, je takšna temperatura tudi v hiši."
Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu.
Romana Lilić živi na Rtu Sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju.
Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografije. Raziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni. Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.
Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.
Postdoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni.
Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima nek oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagat. Je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere funkcionira precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas.
Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila.
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.
Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.
Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.
Merjeno v kilometrih ne gremo prav daleč, in sicer v avstrijski Gradec, kjer se je Tjaša kljub prvotnim načrtom vrnitve v Slovenijo ustalila, potem ko je tam spoznala svojega moža, prav tako glasbenika, s katerim zdaj živita "nadvse normalno" družinsko življenje blizu središča mesta. V pogovoru razlaga o svojih prvih stikih z mestom in tamkajšnjimi ljudmi, o posebnostih študija na graški Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti, o prepletu slovenskega in avstrijskega oz. o dvojezičnosti v Gradcu ter zanimivo, glede na to, da ji nemški jezik načeloma ne povzroča preglavic, tudi o komunikacijskih preprekah, ki jih je morala premostiti ob spoznanju, da (lokalna) avstrijščina pač nima prav veliko zveze s t. i. visoko nemščino.
Z laiško misijonarko Polono Dominik jecljavo in po ovinkih o trenutnih razmerah na severu države, kjer divja državljanska vojna in kjer je o tem nevarno govoriti naglas.
Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžer v Ženevi.
Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECA.
V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibih. Tam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale.
Doktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako to, da se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih ter kakšno je življenje znanstvenika v Velikem jabolku.
Mladi podjetnik iz Laškega je že pri 22 letih starosti, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnjene in obkljukane. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta nato botrovala napadu panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledični takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko, ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu.
Neveljaven email naslov