Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti
"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.
Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.
"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti
"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.
Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.
"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."
Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem.
Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Lan se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah.
Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani prek Instagrama v stik z njim stopil takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator.
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.
Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi (oz. najde) srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe 'rasle na drevesih'.
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo.”
Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.
V oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu.
Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke.
Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno.
Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
V oddaji gostimo izseljenko v Švico, ki nam bo glede na svoje strokovne izkušnje z duševnim zdravjem odgovorila na nekaj vprašanj v zvezi s čustvenim spopadanjem s krizo novega koronavirusa.
Aurora Jana Frank se je novembra, ob začetku dolge zime, preselila na Islandijo. "Nikoli si nisem mislila, da bom pristala na tako mrzlem delčku naše Zemlje."
Marta Lamovšek je končala podiplomski študij fotografije na umetnostni univerzi Central Saint Martin College of Art & Design v Londonu in se odtlej uveljavila kot priznana fotografinja in vizualna umetnica. Bila je med petnajstimi najboljšimi študenti umetnosti svoje generacije v Veliki Britaniji, med drugim je sodelovala z velikimi imeni, kot sta recimo Ann Summers in Impuls Tanz Vienna med institucijami ter Vivienne Westwood med svetovno priznanimi umetnicami in umetniki. Pred sedmimi leti jo je pot zanesla v Dubaj – za nekaj mesecev ali pa pol leta –, a se je, kot se to zgodi, če svetovljanski in za novosti odprt človek sproti spreminja svoje načrte, zavleklo. Zdaj v državi, kjer potek življenja močno določajo gospodarski interesi in kjer je rasna diskriminacija tesno vpeta v družbeno strukturo, fotografira portrete navadnih ljudi z različnimi ozadji ter njihove podobe z domiselnimi in pogosto preprostimi dodatki v obliki pregrinjal ali pa okraskov povzdiguje v nekaj, čemur pravi veličastni jaz portretiranca – na raven, na kateri so vsi – ne glede na rasno ali socialno ozadje – enaki.
Neveljaven email naslov