Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa preko Pakistana v Jeruzalem.
Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa prek Pakistana v Jeruzalem
Diplomirana ekonomistka je takoj po študiju "za kakšno leto", ki se je nato zavleklo v več let, odšla delat v Bruselj. Najprej je delala v slovenskem predstavništvu Sveta Evropske unije ter tam pridobila zaupanje več evropskih institucij, pod pokroviteljstvom katerih dela še danes. Službeno se giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, fizično pa se zaradi ustaljene prakse tako imenovanega geografskega kolobarjenja funkcionarjev in njihovih pomočnikov v tujih deželah tudi razmeroma pogosto seli. Pot jo je tako iz Bruslja peljala v Pakistan, tam pa je spoznala svojega moža, italijanskega diplomata, s katerim zdaj živita v Jeruzalemu. Novopečena mamica dveh otrok, mlajši od njiju je star šele nekaj mesecev, tako v intervjuju pripoveduje o življenju v zgodovinsko in še danes politično problematičnem mestu, v katerem se je treba navaditi na prisotnost orožja, pa tudi spoprijeti z nenehno (relativno) nevarnostjo vojaških napadov in drugih izbruhov nasilja.
"Živimo v vzhodnem Jeruzalemu, ki naj bi bil palestinski, ampak ga je okupiral Izrael. Večina mojih sosedov je Izraelcev. Tako da ni tega občutka, da bo nekaj eksplodiralo. To je bolj prisotno v soseskah, kjer živijo Palestinci. Naša pisarna je zelo blizu takšni soseski. Poleti smo enkrat, ko smo bili na terasi, slišali strele."
"Prebivalci v Izraelu izgubljajo zaupanje v cepivo. Ker so štirje odmerki v enem letu malo preveč. Izgubljajo zaupanje v politiko cepljenja. Na začetku je bilo zaupanja veliko in zdravstveni sistem je bil zelo organiziran. Šlo je zelo na hitro. Jaz sem drugi odmerek dobila že marca lani in sem bila med zadnjimi. Bili so zelo organizirani, vsi so verjeli, da bo boljše, pa je zdaj enako kot v Evropi."
Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa preko Pakistana v Jeruzalem.
Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa prek Pakistana v Jeruzalem
Diplomirana ekonomistka je takoj po študiju "za kakšno leto", ki se je nato zavleklo v več let, odšla delat v Bruselj. Najprej je delala v slovenskem predstavništvu Sveta Evropske unije ter tam pridobila zaupanje več evropskih institucij, pod pokroviteljstvom katerih dela še danes. Službeno se giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, fizično pa se zaradi ustaljene prakse tako imenovanega geografskega kolobarjenja funkcionarjev in njihovih pomočnikov v tujih deželah tudi razmeroma pogosto seli. Pot jo je tako iz Bruslja peljala v Pakistan, tam pa je spoznala svojega moža, italijanskega diplomata, s katerim zdaj živita v Jeruzalemu. Novopečena mamica dveh otrok, mlajši od njiju je star šele nekaj mesecev, tako v intervjuju pripoveduje o življenju v zgodovinsko in še danes politično problematičnem mestu, v katerem se je treba navaditi na prisotnost orožja, pa tudi spoprijeti z nenehno (relativno) nevarnostjo vojaških napadov in drugih izbruhov nasilja.
"Živimo v vzhodnem Jeruzalemu, ki naj bi bil palestinski, ampak ga je okupiral Izrael. Večina mojih sosedov je Izraelcev. Tako da ni tega občutka, da bo nekaj eksplodiralo. To je bolj prisotno v soseskah, kjer živijo Palestinci. Naša pisarna je zelo blizu takšni soseski. Poleti smo enkrat, ko smo bili na terasi, slišali strele."
"Prebivalci v Izraelu izgubljajo zaupanje v cepivo. Ker so štirje odmerki v enem letu malo preveč. Izgubljajo zaupanje v politiko cepljenja. Na začetku je bilo zaupanja veliko in zdravstveni sistem je bil zelo organiziran. Šlo je zelo na hitro. Jaz sem drugi odmerek dobila že marca lani in sem bila med zadnjimi. Bili so zelo organizirani, vsi so verjeli, da bo boljše, pa je zdaj enako kot v Evropi."
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Neveljaven email naslov