Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Mateja (danes Mateya) in Uroš (danes Uroš Russell) Lotrič sta pred dobrim desetletjem v času gospodarske krize zaprla svojo marketinško agencijo, prodala novo stanovanje v Sloveniji, spakirala kovčke in se skupaj s takrat enoletnim sinom odpravila iskat nove priložnosti v Avstralijo. Po izteku veljavnosti turistične vize je Uroš začel službo iskati tako, da je svoje storitve hodil ponujat kar od vrat do vrat. Ta pristop se je, predvsem ker so v Avstraliji možnosti za napredovanje neprimerljivo boljše kot pri nas, izkazal za uspešnega, in tako sta danes, kar zadeva posel, spet "na svojem". Njuno podjetje, ki deluje tudi mednarodno, se ukvarja z industrijskim oblikovanjem, pri čemer med drugim tržita inovativne izdelke, ki sta si jih zamislila med uporabo ne prav dobro optimiziranih pripomočkov za dojenčke in manjše otroke, ki sta jih kupovala, ko se jima je rodila še hči.
Pravita, da imata kot samostojna podjetnika prostega časa malo do nič, a da ohranjata redne stike z naravo. Zlasti po zaslugi dejstva, da ta v Avstraliji pride tudi "na dom" oziroma v zavetje doma: to ne velja zgolj za veter, ki ob praviloma slabši izolaciji gradenj šumi skozi razpoke hiš, temveč tudi za razne živali, npr. za človeško dlan veliki pajki, razni ptiči, netopirji in celo kače. Nekaj časa jim je tako družbo na podstrešju delal tudi 3-metrski piton.
»Pajki pridejo na obisk, ja. V naši prejšnji hiši smo imeli tudi pitona – ne domačega, menda je živel na naši podstrehi, in večkrat smo ga videli ali na palmi, ko je lovil netopirje, ali pa je spal v grmovju.«
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Mateja (danes Mateya) in Uroš (danes Uroš Russell) Lotrič sta pred dobrim desetletjem v času gospodarske krize zaprla svojo marketinško agencijo, prodala novo stanovanje v Sloveniji, spakirala kovčke in se skupaj s takrat enoletnim sinom odpravila iskat nove priložnosti v Avstralijo. Po izteku veljavnosti turistične vize je Uroš začel službo iskati tako, da je svoje storitve hodil ponujat kar od vrat do vrat. Ta pristop se je, predvsem ker so v Avstraliji možnosti za napredovanje neprimerljivo boljše kot pri nas, izkazal za uspešnega, in tako sta danes, kar zadeva posel, spet "na svojem". Njuno podjetje, ki deluje tudi mednarodno, se ukvarja z industrijskim oblikovanjem, pri čemer med drugim tržita inovativne izdelke, ki sta si jih zamislila med uporabo ne prav dobro optimiziranih pripomočkov za dojenčke in manjše otroke, ki sta jih kupovala, ko se jima je rodila še hči.
Pravita, da imata kot samostojna podjetnika prostega časa malo do nič, a da ohranjata redne stike z naravo. Zlasti po zaslugi dejstva, da ta v Avstraliji pride tudi "na dom" oziroma v zavetje doma: to ne velja zgolj za veter, ki ob praviloma slabši izolaciji gradenj šumi skozi razpoke hiš, temveč tudi za razne živali, npr. za človeško dlan veliki pajki, razni ptiči, netopirji in celo kače. Nekaj časa jim je tako družbo na podstrešju delal tudi 3-metrski piton.
»Pajki pridejo na obisk, ja. V naši prejšnji hiši smo imeli tudi pitona – ne domačega, menda je živel na naši podstrehi, in večkrat smo ga videli ali na palmi, ko je lovil netopirje, ali pa je spal v grmovju.«
Po doktoraru na Massachusetts Institute of Technology (MIT) in postdoktorskem študiju na Harvardu je dr. Andrej Košmrlj kot profesor pristal na Princetonu. Zaveda se pomena prostega časa, tudi zato igra hokej na ledu in se udeležuje maratonov. Zanimanje za znanost je sicer potrjeval že na osnovnošolskih in srednješolskih znanstvenih tekmovanjih. Ob uspehih se je poigraval z idejo, da bi že na študij odšel na v tujino, a je do diplome ostal v Sloveniji.
Ko je Marjana Nakamura v sedemdesetih delala v Kobilarni Lipica, je bila s službo zelo zadovoljna in bi v njej vztrajala še kakšno desetletje. A med dopisovanjem v angleščini z različnimi posamezniki po svetu, s čimer je začela že v osnovni šoli, je naletela tudi na Japonca, s katerim sta se odlično ujela. Pred poroko leta 1973 pa sta se v živo srečala le enkrat.
Že od nekdaj je rad potoval na Tajsko, kasneje tam spoznal partnerko in se pred dobrim letom v Azijo tudi preselil. Z ženo na severu države turistom oddajata bambusove hiške, skupine pa vodita pod državi. Po selitvi je Sebastjan Kovačič marsikaj izkusil prvič v življenju. Pridobil je tajski osebni dokument, prvič je jedel črve, kobilice, mravlje, žabe in kačo, lovljenja kač pa se še uči.
Zaradi soproga diplomata, ki je zaposlen na slovenski ambasadi, Tina Milostnik Valenčič živi v Sarajevu. Med drugim sodeluje pri pripravi bazarja, kjer zbirajo sredstva za socialno ogrožene otroke v Bosni. Na prvem bazarju jo je presenetilo zanimanje za kranjske klobase, saj jih v enem dnevu prodajo do 40 kilogramov.
Pred desetimi leti je na Rock Otočcu gostovala italijanska skupina, ki jo je po naključju slišala tudi Zala Mušič in pozneje spoznala bobnarja. Zaradi spleta okoliščin in ljubezni do glasbe sta ostala v stiku in se spoznavala predvsem prek dopisovanja. “Pri dvajsetih sem hodila na počitnice v Firence, on pa v Slovenijo. Na srečo je bila meni všeč Italija, njemu Slovenija. Potem sem se tja preselila zaradi študija. No, v bistvu je bil študij dober izgovor, da sem prišla bliže Marcu.”
Ob prihodu v Združene arabske emirate je poskušal najti delo kot fotograf, a se je zaradi razmeroma nizkih plačil za ogromno dela kmalu odločil za alternativo. Postal je natakar. Nekaj delovnih izkušenj je namreč že imel iz Slovenije. Tako je kmalu pristal v restavraciji s hrano, kjer se je vseskozi zanimal tudi za delo, povezano z marketingom, fotografijo in grafičnim oblikovanjem. “Čez pol leta so me poslali v London, v glavno pisarno, kjer so me seznanili s tem, kako se te stvari počne. Ko sem se vrnil s tega treninga, sem začel za to podjetje delati kot skrbnik družabnih omrežij. In tako sem začel slikati hrano. Vse se je začelo s hrano.”
Tina Smole se je pred petimi leti preselila v Kampalo, glavno mesto Ugande. V Afriki dela za pomembne tiskovne agencije, njeni glavni naročniki so med drugim javni servis BBC, francoska agencija AFP, televizija ZDF in nevladna organizacija Amnesty International. Pravi, da mesto živi 24 ur, a je močno preobremenjeno z vozili: “Edini način potovanja je motor. Ni najbolj varen način, a do zdaj, na srečo, nisem imela nobene nesreče. V času deževne sezone se pojavljajo izpadi elektrike, voda je ali je ni. Za slovenske razmere zveni robinzonsko, ampak se prilagodiš in znajdeš.”
Zakonca Knez sta v Ljubljani študirala sinologijo, eno leto študija pa preživela v provinci Sečuan. Čeprav študija nista nikoli končala, sta si vedno želela nazaj na Kitajsko. “Iskala sva poti in ko sva imela štiri otroke, se je pot končno našla. Zdaj smo tukaj,” pripoveduje Sonja Knez. Na drugačen način življenja so se privadili. Po kosilu sledi obvezen počitek, najsi bo v trgovini, šoli ali službi. Prav tako so se navadili na hitro razvijajočo se infrastrukturo: “Kitajska se dnevno spreminja. Cesta nastane čez noč, dobesedno čez noč. Gradi se z veliko naglico.“
Zime nekdanji pevec pri skupini The Drinkers preživlja med multimilijonarji v Davosu, poletja v tajski javni šoli. Preden se je odpravil v Švico je dve sezoni preživel v Avstriji. Na pobudo prijatelja Davida je kontaktiral potencialne delodajalce, ki so ga povabili k sodelovanju predvsem zaradi rusko govorečih strank. “Zanimivo je, da sem imel prav v tistem času težave z žolčnimi kamni, tako da sem razgovor za službo opravil kar v bolnišnici.”
Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.” Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Poletno-decembrsko-praznično-sproščena edicija Globalne vasi. Kdo je na drugi strani telefona? Andrej: Ne morem verjeti, da sva govorila s prvo damo Združenih držav Amerike. Miha: Tudi jaz ne morem verjeti.
Po namigu prijateljice se je preselila v Hošiminh in si v štirinajstih dneh poiskala delo učiteljice angleščine. Alenka Može pravi, da se božične navade se vse bolj širijo tudi po Vietnamu. “Ravno gledam skozi okno in je tudi tukaj ena velika božična jelka. Po trgovskih središčih bo vse okrašeno. Božične pesmi je slišati povsod in jih bo še vse leto. Čisto zares. Vse leto slišiš božične pesmi po radiu.”
Ameriške diplomate, ki se odpravljajo na delo v Ljubljano, uči slovenščino. Bernard Pesjak jim predstavi jim tudi besedo čmrlj. Pravi, da med diplomati v Washingtonu slovenska prestolnica velja za počitniško mesto, ki varnostno in geografsko ni problematično. “Zelo radi gredo tja, je pa zelo težko dobiti delo v Ljubljani. Če pred tem nisi služil kje drugje, v kakšnem bolj nevarnem kraju, jo lahko v večini primerov kar odmisliš.” Kmalu po prihodu v ZDA si je našel delo voznika šolskega avtobusa. Ta zaposlitev je namreč vključevala tudi zdravstveno zavarovanje, ki ga ni imel kot sočasni sodelavec slovenske sekcije na radiu Glas Amerike, ga je pa nujno potreboval. Sploh zaradi nosečnosti takratne žene in višine zneska, ki sta ga za zavarovanje prej plačevala sama.
Pred sedemnajstimi leti sta si začela dopisovati prek spletne klepetalnice, zdaj pa Urška Anumanchi s soprogom živi v indijski tehnološki prestolnici. Slovenijo in Francijo sta zamenjala za raznovrstni indijski Hyderabad, ki pa ni njeno najljubše mesto. Pravi, da življenje zaradi podnebja poteka predvsem v klimatiziranih prostorih, zato najbolj pogreša vsaj urejene parke, če že nima gozda in Šmarne gore, na katero bi se lahko povzpela. Sicer ekonomistka se je po najboljših močeh prilagodila drugačnemu okolju in zdaj uči v šoli. “Ko sem opazila, kako sta otroka srečna v tem okolju, sem tudi jaz nehala travmirati, da ne bi slabo vplivala nanju. Naučila sta me, da če nekako sprejmeš položaj, je življenje lažje.”
V Peru so se najprej odpravili žena in otroci. Ločeno življenje – v tistem času je Aljaž Pavlenč v Sloveniji dobil dobro službo – je trajalo do telefonskega klica štiriletne hčere. “Rekla mi je, ati, ti se lažeš, ti ne boš izpolnil svoje obljube, ti ne boš nikoli prišel k meni. Naslednji dan sem dal odpoved in odpotoval v Limo.” Kaos desetmilijonske prestolnice so kmalu zamenjali za življenje, kot pravi, bogu za hrbtom. Živijo v mestu Moyobamba, kjer kot finančni direktor dela v “zeleni kliniki”.
Po diplomi na gradbeni fakulteti se je Mojca Usnik odločila za opravljanje dela, ki ni povezano s študijem, jo pa resnično veseli. Je profesionalna jahačica, ki bi nekoč rada nastopila na olimpijskih igrah, trenerka, v Londonu pa se ukvarja tudi s športno masažo konj. Pravi, da je bila selitev na Otok pred petimi leti eksperiment. Ki je očitno uspel.
Blaž Križnik je v Seulu profesor na šoli za urbane študije. Pravi, da ga o varnosti običajno sprašujejo prijatelji iz domovine in Evrope, sam pa večje napetosti pri Južnih Korejcih ne opazi. “Razlog je po eni strani najbrž v tem, da so ljudje navajeni, saj se krize s Severno Korejo nekako periodično pojavljajo zadnje desetletje, po drugi strani pa imajo ljudje tudi cel kup težav, povezanih z njihovo službo, izobraževanjem, otroki, tako da imam včasih vtis, da se nimajo časa ukvarjati s Severno Korejo.” Seul je po njegovem skozi slovenske oči videti kot velika nesreča, nekaj podobnega pa si najbrž mislijo Južni Korejci o Sloveniji.
Jure Požar ob odhodu v Avstralijo ni imel zagotovljene službe. V Sloveniji sta s soprogo prodala vse in se podala, kot pravi, na veliko avanturo, da bi otrokom nudila več. “Selitev je bila kar stresna, z otroki je vse kupaj precej težje, imam tri punce, stare 4, 12, in 13 let.” Na šolo so se že navadile, pojasnjuje, jezik pa jim ne povzroča težav. “V šoli jima gre odlično, najmlajša pa je postala še pravi Aussie, hodi v vrtec in govori že čisto avstralščino, ostali se pa še privajamo.”
V mlajših letih je bil Borut Dolenc smučarski skakalec, tudi član slovenske B reprezentance. Ljubezen do letenja pa že dolgo udejanja kot pilot in letalski inštruktor, od leta 2006 pri turškem letalskem prevozniku. Še vedno pripoveduje o čudenju ob razgledih, ki se ponujajo iz kabine, in strasti, ki ga ni zapustila. Življenje v Istanbulu opisuje s filmsko primerjavo. “Zdelo se nam je, kot da smo v enem filmu, v mešanici romantične komedije in Jamesa Bonda ali Misije nemogoče. Zelo zanimivo je in smo ostali.”
Milena Pfeiler se je težko navadila, da na vprašanje, kako si, domačini v resnici pričakujejo le odgovor, da je vse super. Pevka, flavtistka in skladateljica v New Yorku, kamor je odšla zaradi študija, živi tri leta in pritrjuje ugotovitvi, da če ti uspe v New Yorku, ti lahko uspe kjerkoli. “Ker izhajam iz bolj mirnega okolja, sem imela kar težave s privajanjem. Zahteva res veliko dela in odrekanja spanju, da sploh preživiš v tem mestu, kar zna biti kar čustveno naporno, zato sem imela veliko notranjih bitk.”
Neveljaven email naslov