Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.
Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.
Pred petimi leti se je Špela Gorjanc s petnajstimi kilogrami prtljage odpravila na Novo Zelandijo. Najprej je sortirala kivije, kasneje masirala, danes pa dela v telekomunikacijskem podjetju in lahko voli poslance. Med težavnim prilagajanjem na novo okolje je bila vsak dan prek Skypa povezana z mamo. Razmišljala je, da “bo spakirala in prišla domov”, a so jo domači spodbujali naj vztraja. Zdaj živi v mestu Auckland.
Namesto razpetosti med številnimi kraji je Valentina Jurinčič iskala mesto, kjer bi našla zaposlitev v farmacevtskem podjetju, obenem pa bi bila dovolj blizu tudi primerna dvorana za igranje krlinga. Po nekaj poslanih prošnjah se je kmalu preselila v Basel. Pravi, da imajo delodajalci na voljo toliko kandidatov, da si lahko privoščijo izbor najboljših ljudi, ki so najbolj motivirani. "Mislim, da je delati v takem okolju tudi nalezljivo. Ko nekdo trdo dela, vsi delajo s tem tempom.”
Začelo se je z objavo na Facebooku. Evropska softball zveza je namreč objavila zapis, da v švedskem mestecu Leksand iščejo trenerja srednješolske ekipe. Savina Goličnik se je prijavila, po mesecu dni spakirala kovčke, zdaj pa je tudi že švedska državna prvakinja.
Pred osemnajstimi leti je Nejc Rudel sodeloval na zborovskem tekmovanju v mestu Tolosa v baskovskem delu Španije. Dve leti zatem se je preselil k svoji izbranki, ki jo je spoznal med pevskim gostovanjem. Pravi, da so Baski zelo delavni in povezani. “Veliko industrije je tu, so pridni, so eni tistih, ki so se povezovali v kooperative, iz česar so zrasla podjetja, ki so gonilo napredka.”
Naveličana rutine se je Špela Buh Zupančič z družino pred štirimi leti odpravila na Kanarske otoke. Prostočasne dejavnosti sta s partnerjem nenačrtovano nadgradila v posel. V šoli vodnih dejavnosti namreč učita jadranje na deski, deskanje z zmajem in supanje. Bizu jima je otoški način življenja, ko od domačinov večkrat slišita: “Če ne gre za življenje in smrt, lahko počaka do jutri.”
Petra Pavlič je v ZDA odšla kot dijakinja, da bi tam zaključila srednjo šolo. Po končanem četrtem letniku je staršema sporočila, da bo ostala in se vpisala na kolidž, kar bi ji odprlo več možnosti. Odločitev se je obrestovala. Danes je uspešna podjetnica. Živi v mestu Carmel v Indiani, ki je po kakovosti za življenje eno najboljših v ZDA. A priznava, da ji je vedno bolj žal, da se je odločila za takšno pot.
Ni pomembno, kje živiš, ampak s kom živiš. Tako življenje v Klaipedi povzema Aleš Štrovs. V okolju, ki ni zelo športno, je izjema košarka. Prepričan je, da je to edina stvar, ki bo v času evropskega prvenstva ljudi odvrnila od gledanja turških in indijskih nadaljevank, ki so sicer izjemno priljubljene.
Nina že 8 let živi na Novi Zelandiji, dela v kadrovskem oddelku velikega podjetja. Ukvarja pa se tudi z vodenjem zgodnjejutranjih športnih vadb.
Krešimir Gotlin je športni novinar iz Krapine. Pozna besedo nepozabno, ki jo včasih uporabi kar namesto hrvaške ustreznice nezaboravno. Pravi, da razume slovensko, smuča v Kranjski Gori, v prostem času tudi kolesari.
Bine Žalohar se ima v Avstraliji ‘fletno’ poletno, čeprav je tam trenutno zima. Gorenjec uči Avstralce zavijati na snegu. Je smučar prostega sloga in učitelj smučanja, ki pravi, da tega ne počne zaradi pozornosti: “Če bi to počel za všečke, bi že končal. Smučanje je del življenja.”
Poletna epizoda Globalne vasi. Małgorzata Izabela Bialek mora na Poljskem pogosto pojasnjevati, da Sloveška sicer res nima morja, da pa Slovenija, kjer zdaj živi, ni Slovaška.
Poletna epizoda Globalne vasi. V Abu Dabiju, kjer lahko na avtomatu kupiš zlate palice in ure, Nataša Slak Valek promovira slovensko umetnost.
Doktorica kemije Mirjana Küzma je po končanem doktoratu sprejela prvo ponudbo za delo. Odgovorili so ji iz Singapurja, kjer je kasneje našla tudi moža in se ustalila. Dvakrat na leto se na krajši oddih vrne v domovino. “Življenje v Sloveniji je kakovostno. No, ljudje bi se lahko imeli bolj radi, pa malo manj ogovarjali eden drugega, pa politiki bi lahko začeli malo resneje delati. V širši sliki pa se v Sloveniji ne rabi nič spremeniti, ker je res najlepša dežela. Življenje, ki ga ponuja, pa je daleč najbolj kakovostno v primerjavi z drugimi evropskimi državami in drugimi velemesti.” Pravi, da je računica preprosta. V tujini si preprosto tam, kjer se ti izplača. “Če se ti ne izplača, je brez zveze da v tujini garaš, je v Sloveniji trikrat lepše.”
Nina Oven je na potovanju po Avstraliji spoznala fanta iz Brazilije, kjer zdaj študira notranje oblikovanje in odpira svoj studio. Če jo kdo iz Slovenije vpraša, kje živi, mu zaradi velikosti južnoameriške države odgovori, da je zdaj nekoliko dlje od plaže kot je bila prej. “Ko rečem, da sem dokaj blizu plaže, to pomeni, da sem od morja oddaljena osem do devet ur vožnje.” Kadar jo vprašajo, zakaj ne bi šla domov, sta prva odgovora ljudje in raznolikosti države. “Ljudje spremenjo tvoj način gledenja na svet, fajn so. Potem pa raznolikost države. Samo s selitvijo ali z obiskom družine lahko vidiš veliko drugačnih kultur, pa hrane, toliko stvari je za doživeti, da se ti zdi, da je življenje prekratko.”
V posebni epizodi Globalne vasi ob 45. obletnici Vala 202 je Anjin gost Ciril Jazbec. Fotograf, ki beleži vpliv posledic podnebnih sprememb na ljudi. Zaradi številnih službenih potovanj lahko rečemo, da je doma vsepovsod. Pred mesecem dni se je vrnil z Grenlandije. Pripoveduje o osuplosti zaradi hitrosti taljenja ledenikov na Arktiki. Ob tem zanikovalcem globalnega segrevanja priporoča, naj se odpravijo na prizadeta območja. “Ko govoriš z ljudmi, zelo jasno povedo, da je bil tam led včasih zelo debel. Z roko pokažejo do pasu, do ramen. V zadnjih letih pa led sploh ne zamrzne več.”
Že v najstniških letih je razmišljala, da bi nekoč živela v Avstraliji. Pri tridesetih se je Ana po letih varčevanja, vzponov in padcev, raziskovanj, pridobivanja informacij le odpravila na dvoletno potovanje po svetu, med katerim je obiskala 50 držav, na koncu pa pristala v deželi tam spodaj. Brisbane je najhitreje rastoča in razvijajoča se avstralska metropola, ima približno 2,4 milijona prebivalcev, pravi Aana in dodaja, da sta Sydney in Melbourne še vedno pomembnejši mesti, Brisbane pa je bolj topel, prijazen in ponuja prijetnejše življenjsko okolje “Mesto je zelo priljubljeno med mladimi, označeno je bilo tudi za najbolj hipijevsko mesto. Ta hipijevski izraz bi morda komu predstavljal negativen predznak, ampak gre za toplino, mladost, ki jo mesto izžareva, je idealno za družine. Ne najdem pomankljivosti. Hrana, namestitev, prevoz, z vsem sem zadovoljna.”
Tit Hočevar dela v finančnem oddelku uglednega podjetja na Bavarskem, ki se ukvarja s prodizvodnjo in prodajo ženskih oblačil in modnih dodatkov. Nekdanji slovenski reprezentant v ragbiju poskuša ločevati službo in nekdanje športno udejstvovanje, a je prepričan, da izkušnja z ekipnim športom pomaga pri lažjem prilagajanju na novo okolje, kar koristi tudi v poslovnem svetu. “Ragbi mi je dal disciplino, vzdržljivost, zagretost, zagrizenost in to, da vedno poskušam doseči zadani cilj.” Ko je odšel v tujino, je imel namen ostati dve leti, morda tri. “Zdaj pa sem v tujini že dest let. Trenutno je v Sloveniji težko najti službo s primerljivo plačo, ne isto, s primerljivo. Foto: rgh-rugby.com
Helena Brec Loredan je prepričana, da je življenje v tujini posebna izkušnja. “Še tako pisano domače okolje je ne more nadomestiti. In vedno sem hvaležna za to izkušnjo, človeku odpre misli, zbistri um in tako pridemo do nekaterih novih spoznanj, s katerimi drugače gledamo na življenje.” Pravi, da se Dunaj upravičeno hvali, da je družinam prijazno mesto. Večina njenih znank je zaposlenih za skrajšani delovni čas, vrtci so zelo ugodni, v mestu pa je veliko zelenih površin, urejenih parkov in igral. "Dunaj ponuja tudi veliko muzejev in galerij, kamor imajo otroci brezplačen vstop. Tako že otroke ozaveščajo o kulturnih vrednotah in navajajo na obiskovajne kulturnih ustanov."
Svoje Leon Kocjančič delo opravlja na vojaški akademiji Združenega kraljestva zahodno od Londona, formalno pa je zaposlen na univerzi, ki vojaški akademiji ponuja storitve. Je del skupine za elektronsko vojskovanje, ki se ukvarja s procesiranjem signalov, z radarji, procesiranjem slik in avtomatskim zaznavanjem tarč. Ker deluje na vojaškem območju, mora spoštovati vojaški red. Na primer pri kosilu obstajajo pravila oblačenja. “Ne smeš nositi kavbojk, ne smeš imeti obutih superg, oblečeno moraš imeti srajco, da sploh lahko večerjaš.” Vsak dan, ko gre na akademijo, ga pri vratih temeljito preverijo, pregledi pa so se še poostrili po napadih v Londonu.
Neveljaven email naslov