Je narediti vozniški izpit, ko postaneš polnoleten, le želja mladih ali tudi potreba sodobnega načina življenja? Ali mlademu človeku prinese neodvisnost in samostojnost? Kako sploh pridemo do izpita in koliko nas to stane? Kakšna skupina v prometu so mladi vozniki, so najbolj ranljivi motoristi? O mladih voznikih, obnašanju Slovencev v prometu in avtomobilski prihodnosti bomo govorili z dijaki, ki že držijo volan v rokah, in z inštruktorjemvarne vožnje.

Kakšni so mladi vozniki na cestah in kaj prinese vozniški izpit?

Je narediti vozniški izpit, ko postaneš polnoleten, le želja mladih ali tudi potreba sodobnega načina življenja? Ali mlademu človeku prinese neodvisnost in samostojnost? Kako sploh pridemo do izpita? Kakšna skupina v prometu so mladi vozniki, so najbolj ranljivi motoristi? O mladih voznikih, obnašanju Slovencev v prometu in avtomobilski prihodnosti smo govorili z dijaki, ki že držijo volan v rokah, in z inštruktorjem AMZS Centra varne vožnje Manuelom Pungertinkom, ki mlade pripravja na največje izzive na cestah. Čeprav so sredi mature in izpitnega obdobja, so se nam pridružili Neža Vengust, ki izpita še nima, mladi voznici Polona Grilc in Karin Trdin ter mladi voznik in motorist Urban Zgonc.

V Sloveniji je še vedno dokaj samoumevno, da se mladi za vozniški izpit odločijo že takoj, ko lahko. Velikokrat pa ne gre le za željo mladih, temveč tudi za potrebo ali celo nujnost, saj s tem postanejo bolj samostojni in neodvisni od javnega prevoza in staršev. Polona ima na primer do šole kar dolgo pot:

“Nikogar ni treba prositi, da te kam pelje. Mi imamo avtobus, ki nas pelje do vlaka, potem prestopiš na vlak, da prideš sploh do Ljubljane, nato pa moraš še enkrat na avtobus, da te pripelje do šole. Potrebovala sem dve uri v eno smer, tako da se kar pozna, če imaš avto.”

Mladi vozniki še zdaleč niso tako slabi vozniki, za kakršne veljajo v naši družbi, v kateri kroži kar precej stereotipnih predstav o različnih skupinah voznikov. Res je, da jim manjkajo izkušnje, pravi inštruktor varne vožnje Manuel Pungertnik, a vozniki prehitro opazimo napake drugih, svoje pa spregledamo.

“Najboljši smo v dajanju kritike. In sam sem v najboljši generaciji: za nas so mladi in stari slabi vozniki, mi pa smo idealni. A žal ni tako. Največ nesreč povzročijo vozniki, stari od 34 do 50 let. Začnimo iskati dobre stvari tudi pri mladih. Imam kar precej izkušenj, kako so se stari starši, ker je vnuk ali vnukinja delal izpit, ponovno učili, kako voziti. Pravilno je, da smo kritični in da jih opozarjamo na nevarnosti v prometu. Ni pa prav, da smo zadevo pripeljali tako daleč, da mladi ne znajo, ko jih na CPP-ju vprašam, kaj si mislijo o mladih voznikih, povedati ene dobre stvari. Ampak govorijo sami o sebi zelo kritično. Težko me boste prepričali, da so to videli v praksi, ampak je to posledica tega, kar jim vsi govorimo. Ko bomo to spremenili, ko bomo videli, da vsi delamo napake, pa tega ne bomo obsojali, ampak si rekli, “svetoven sem”, ker mi je uspelo preprečiti prometno nesrečo, bo gotovo naša kultura še na bistveno višjem nivoju.”