Z mladimi o tem, kako je živeti z depresijo in občutki tesnobe; s strokovnjaki pa o detabuizaciji duševnih stisk v družbi, vrstah duševnih motenj, kako jih prepoznamo in kdaj je treba poiskati pomoč.

Z mladimi o tem, kako je živeti z depresijo in občutki tesnobe; s strokovnjaki pa o vrstah duševnih motenj in o tem, kdaj poiskati pomoč

Kakšno je življenje z depresijo, občutki tesnobe in paničnimi napadi? Kako se z duševnimi stiskami in motnjami spopadata dva dijaka, ki sta si upala govoriti o svojih občutjih in izkušnjah, in kaj o duševnih stiskah mladih pravi psihologinja Ajda Erjavec iz Društva šolskih svetovalnih delavcev?

"Precej težko se je izpostaviti, ker daješ v takem pogovoru del sebe, svoje osebnosti in nekaj svojega intimnega dela drugim. Veliko ljudi bi znalo to videti kot šibkost ali pa se ne bi počutili lagodno. Zato bi rekel, da se je nelagodno tako izpostaviti, ne le na radiu, ampak tudi v zasebnem življenju, tudi pred prijatelji. Verjetno se je vse skupaj začelo pred kakšnim letom, na začetku lanske karantene, ko smo zapustili šolo in bili doma. Ker sem zelo socialen človek, imam rad družbo in mi družba zelo pomaga, mi je to predstavljalo velik manko. Zato se mi zdi, da sem takrat začel počasi, a vse bolj padati," pravi Jan, ki mu je iz najhujšega pomagal predvsem pogovor s prijateljico in pozneje z vrstniki in s šolsko svetovalno služno, strokovne pomoči pa ni poiskal.

Inja Ajda se z depresijo, anksiozno motnjo in paničnimi napadi spopada že dalj časa, že pet let je v obravnavi, kot pravi, torej prejema pomoč pedopsihiatrinje. Vse skupaj se je začelo, ko je bila v 6. razredu in so jo vrstniki izločili iz svoje skupine. Zelo so ji stali ob strani starši, ki so zaradi njenih hudih napadov panike poiskali tudi strokovno pomoč. A do srednje šole sploh nihče od prijateljev ni vedel za njene težave, šele tam je bilo okolje zanjo bolj spodbudno:

"Če ljudje ne iščejo, ne opazijo. Jaz sem vse skupaj zelo dobro skrivala, še vedno znam. Ampak se zdaj trudim ne delati tega, ker je še slabše, če tlačiš take stvari. Tako da ni bila ravno težava skrivati, bila sem pač tiha in zadržana." 

V najtežjem obdobju se v posamezniku mešajo strah, žalost, osamljenost, nemoč, težko je določiti, kaj točno je tisto, zaradi česa trpiš, pravi Inja in dodaja:

"Najtežji je na trenutke občutek nemoči oz. ko ta slaba obdobja prevladajo, te prevzamejo in ne vidiš poti iz tega ozkega tunela. A če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi najtežje to, da se nekomu odpreš." 

A prav to je izredno pomembno, je prepričan tudi Jan:

"Pomembno je, da to nekomu poveš. Na začetku sploh ni treba, da ti kdo pomaga, pomembno je, da daš to ven, da poveš nekomu za svojo stisko. Že to ti da občutek, da nisi čisto sam in da je nekdo na tem svetu, ki ve za tvojo stisko, te mogoče tudi razume – mogoče, ne nujno – in ki ti bo mogoče lahko pomagal."

Je takih občutij med mladimi veliko? Da. In zadnje leto je te težave še poglobilo. Od 10 do 25 odstotkov mladih naj bi na primer pri nas imelo vsaj eno duševno motnjo, po navadi pa gre za več motenj hkrati, nam je povedala psihiatrinja Melita Bokalič, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije z oddelka Službe za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, ki nam je pomagala pri definicijah in vrstah duševnih motenj ter povedala tudi, kdaj moramo poiskati pomoč: ko stiska traja predolgo in jo občutimo tako globoko, tako da hromi naše življenje in ne moremo več normalno delovati in opravljati vsakodnevnih zadolžitev in nalog.