V oddaji Hudo so se nam tokrat pridružili učenci iz osnovne šole Križe: Zala Bitežnik, Lenart Rener, Lucija Dovžan, Neca Meglič in učiteljica Eva Serpan Sitar. Skupaj smo pozdravili gregorjevo, predstavili gregorčke ter spregovorili o tržiški tradiciji, imenovani »Vuč v vodo«, ter o razstavi, ki so jo učenci pripravili skupaj z galerijo Atrij. Pozdravili smo pomlad, vse skupaj pa povezovali s pojmom ljubezni. KAJ JE TO »VUČ V VODO«? Tržiška šega »Vuč v vodo« spada med dogodke, ki jih učenci občine Tržič v koledarskem letu najbolj nestrpno pričakujejo. Šego obujajo 11. marca, na predvečer sv. Gregorja. Gre za večstoletni tržiški običaj, ki je v preteklosti živel med domačimi čevljarji. Na ta dan so namreč v svojih delavnicah prenehali z delom pri luči. Čevljarski vajenci so svoje mojstre prosili za dovoljenje, da izdelajo “hišice” med “šihtom” (delovnim dnem). Vsak vajenec je zgrabil najbližji “camboh” (pehar ali košaro), ga napolnil z oblanci, vse skupaj pomešal z močnim lepilom, zažgal in pehar spustil po vodi. Ker čevljarskih vajencev v Tržiču ni več, to šego obujajo otroci tržiških vrtcev in šol. Na predvečer gregorjevega se zberejo in spustijo hišice po Tržiški Bistrici.

Z mladimi o praznovanju gregorjevega, spuščanju gregorčkov in pozdravljanju pomladi

V oddaji Hudo so se nam tokrat pridružili učenci iz osnovne šole Križe: Zala Bitežnik, Lenart Rener, Lucija Dovžan, Neca Meglič in učiteljica Eva Serpan Sitar. Skupaj smo pozdravili gregorjevo, predstavili gregorčke ter spregovorili o tržiški tradiciji, imenovani »Vuč v vodo«, ter o razstavi, ki so jo učenci pripravili skupaj z galerijo Atrij. Pozdravili smo pomlad, vse skupaj pa povezovali s pojmom ljubezni.

KAJ JE TO »VUČ V VODO«?

Tržiška šega »Vuč v vodo« spada med dogodke, ki jih učenci občine Tržič v koledarskem letu najbolj nestrpno pričakujejo. Šego obujajo 11. marca, na predvečer sv. Gregorja. Gre za večstoletni tržiški običaj, ki je v preteklosti živel med domačimi čevljarji. Na ta dan so namreč v svojih delavnicah prenehali z delom pri luči. Čevljarski vajenci so svoje mojstre prosili za dovoljenje, da izdelajo “hišice” med “šihtom” (delovnim dnem). Vsak vajenec je zgrabil najbližji “camboh” (pehar ali košaro), ga napolnil z oblanci, vse skupaj pomešal z močnim lepilom, zažgal in pehar spustil po vodi. Ker čevljarskih vajencev v Tržiču ni več, to šego obujajo otroci tržiških vrtcev in šol. Na predvečer gregorjevega se zberejo in spustijo hišice po Tržiški Bistrici.