Ime tedna je postal Jurij Souček, igralec, prejemnik nagrade Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo.

Čeprav je bil vse življenje zapisan gledališču, je eden najbolj prepoznavnih obrazov in glasov televizije in radia. Součkove prve televizijske nastope je zaslediti že v letu 1958, hkrati pa je njegov radijski opus eden najobsežnejših in najraznovrstnejših, saj šteje približno 600 radijskih iger.

Poklicali smo ga ravno med peko torte: "Pa bučo režemo, tako živahno je, pes laja." Za Jurija Součka bi lahko rekli, da je dedek vseh nas: "Da, s Pipijem in Melkijadom, pravljice pripovedujem tudi na radiu. Še vedno nekaj delam, zlasti če je zastonj, me vprašajo, če imam čas. Sem se že navadil, vedno vprašam, ali bo na koncu šampanjec." V šali pove letošnji Ježkov nagrajenec za življenjsko delo, ki o Franu Milčinskem pravi, da je bil nepredvidljiv.

"Popolnoma nepredvidljiv. Midva sva se dobro poznala, tako kot jaz je bil tudi on neke vrste samotar. Nisem ga videl v nekih pristnih odnosih z drugimi, razen s svojo družino."

Jurij Souček je na televiziji prvič nastopil konec petdesetih let: "Leta 1958 je bilo vse zmešano. Za televizijo sem naredil prvi scenarij, ki se je imenoval Promenada, na Gospodarsko razstavišče sem povabil nekaj igralcev, ki so znali peti. Med vojno je moral igralec igrati instrument, pa posluh je moral imeti." Jurij Souček se spominja tudi začetkov sinhronizacije risank:

"Takrat smo začeli s Čebelico Majo. To je bilo težko, niso znali nazaj zavrteti posnetka. Če si se zmotil, so morali prevrteti nazaj do prve pavze. Na glavi smo bili pokriti z odejami. Luštno je bilo. Zdaj snema vsak zase, takrat je bilo to bolj igralsko."

Radio je njegov stalni spremljevalec, rad ima govorne oddaje. "Rajši kot glasbo, pri današnji nikoli ne veš, ali se ti je radio pokvaril ali kaj drugega. Vseskozi ponavljajo eno frazo, to je zdaj to moderno."

Stojan Kerbler, ena osrednjih osebnosti slovenske fotografije. Ob njegovi 80-letnici so se mu v Moderni galeriji poklonili z retrospektivo njegovih del. Od leta 1960 do danes je razstavljal na več kot 1400 razstavah v 52 državah sveta, njegovi najbolj znani cikli pa so Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline.

Irena Šinkovec iz Mestnega muzeja Ljubljana in vodja projekta Ljubljanica, reka, ki povezuje, ki je bil na zasedanju Dnevov evropske dediščine v Strasbourgu izbran med deset najboljših evropskih zgodb. Na Vrhniki v nekdanjih prostorih IUV raste Doživljajsko razstavišče Ljubljanica, kjer je na ogled več kot 400 izvirnih predmetov iz struge reke in s kolišč na Barju.