Zgodovinarji domnevajo, da so nacisti med letoma 1933 in 1945 v koncentracijska taborišča zaprli ali v njih pobili med 15 in 20 milijonov ljudi. Ko je po koncu druge svetovne vojne strašljiva resnica o industrijskem uničevanju Judov, Romov, Slovanov, homoseksualcev in političnih oporečnikov prišla na dan, se je Zahod zaobljubil, da si tega, najtemnejšega poglavja v zgodovini evropske civilizacije ne bo dovolil pozabiti.

Postavili smo spominska obeležja, zbrali pričevanja preživelih, posneli dokumentarne in igrane filme, o holokavstu smo učili otroke v osnovnih in srednjih šolah. Ne bomo pozabili, smo govorili v en glas, ne bomo dovolili, da bi se kaj takega ponovilo. Pa smo se res česa naučili? Smo logiko apriornega in počeznega poniževanja, izključevanja in demoniziranja celih družbenih, etničnih ali verskih skupin, logiko torej, iz katere je zrasel tudi holokavst, resnično poslali na smetišče zgodovine? Ko gledamo po današnji Evropi, ni nujno videti tako ...

Na Švedskem gorijo mošeje, v Nemčiji Pegida pripravlja množične proti-priseljenske demonstracije, anketa, ki so jo pred dobrim letom dni opravili v Franciji, pa je pokazala, da vsak drugi respondent misli, da muslimani ne sodijo v francosko družbo. In da vsak tretji verjame, da tam nimajo česa iskati Judje. Zato smo se v Intelekti ob 70. obletnici osvoboditve Auschwitza spraševali, kolikšna je torej sploh moč zgodovinskega spomina? Gostje pred mikrofonom so bili filozof dr. Borut Ošlaj, publicist dr. Janez Markeš in zgodovinar dr. Peter Vodopivec.