O izkušnjah obveznega izbirnega predmeta filozofija za otroke v osnovnih šolah

Otroci se znajo ustaviti tudi ob tistem, kar je odraslim samoumevno, očitno in nezanimivo, in z močjo misli pridejo od samoumevnega do negotovega, nejasnega in vprašljivega. Poleg tega so najmlajši in mladi radovedni in se še znajo čuditi svetu ter njegovim ugankam. Prav čudenje je Aristotel v Metafiziki opredelil kot vir filozofije, že pred njim pa Platon v dialogu Teajtet zapisal: »Zelo lastna je filozofu ta strast – čudenje. Poleg tega ni drugega počela filozofije.«

Če otroško zvedavost povežemo z velikima grškima mislecema, ugotovimo, da so otroci tisti, ki imajo dostop do vira filozofije, in da prav oni pričajo, da je človek po naravi tudi filozofsko bitje, so prepričani snovalci učnih načrtov filozofije za otroke. Ta je že več kot deset let v zadnjem triletju osnovni šol obvezni izbirni predmet, zato se bomo v Intelekti spraševali,  kakšen vpliv ima poučevanje filozofije na otrokov razvoj, ali je ukvarjanje s filozofijo v svetu globalnega kapitala, podjetništva in svobodnega trga sploh smiselno in - nenazadnje - kaj pravzaprav lahko otroci v kasnejšem življenju z osvojenim znanjem počnejo?

O ugotovitvah in izkušnjah razmišljajo pobudnica in soavtorica učnih načrtov filozofije za otroke ter profesorica filozofije na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku Alenka Hladnik, pobudnik in soavtor predmeta dr. Marjan Šimenc z ljubljanske Filozofske fakultete in docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik.