V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel.

Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? – Akademik dr. Slavko Splichal, ki na ljubljanski Fakulteti za družbene vede poučuje komunikologijo, poudarja, da to še zdaleč ne drži, saj se propaganda danes bolj ali manj uspešno skriva za izrazi, kot so oglaševanje, prepričevalno komuniciranje, odnosi z javnostmi, upravljanje z informacijami. K temu pa Splichal emfatično dodaja:

Ni dvoma, da nobena družba brez te vrste komuniciranja preprosto ne more obstajati.

Zakaj je propaganda navkljub slabemu slovesu, ki ga uživa, tako pomembna za delovanje sodobnih družb, je pojasnil sociolog kulture dr. Primož Krašovec z ljubljanske Filozofske fakultete:

Če govorimo o razvitih, modernih, kapitalističnih in demokratičnih družbah, je odgovor na vprašanje, čemu prepričujemo s pomočjo propagandnih prijemov, preprosto: konkurenca. V ekonomski sferi družbe, ki nas vse – pa naj bomo poslovneži, zaposleni ali potrošniki – sili v nenehno izbiranje med različnimi izdelki, je natanko propaganda tisto, kar odloča oziroma prepriča, da navsezadnje izberemo točno določen produkt namesto nekega drugega. In nekaj podobnega – ne enakega, ampak podobnega – velja tudi za sfero politike.

K temu pa dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino še dodaja, da propaganda, ki pomaga razločevati med konkurenčnimi izdelki ali političnimi oziroma svetovno-nazorskimi koncepti, niti ni lastna le tehnološko visoko razvitim, kapitalističnim in demokratičnim družbam naše sedanjosti:

Na Slovenskem s propagando živimo, odkar se začnejo širiti množični mediji, se pravi, od iznajdbe tiska. Konec koncev smo prve propagandne podobe dobili že za časa reformacije in protireformacije, ko se izpostavlja slabosti papeža in papežnikov oziroma, na drugi strani, napake reformatorjev. Pri tem pa je, kakopak, vseskozi pomembno, koga pravzaprav nagovarjamo. Če nagovarjamo neuko ljudstvo, se uporablja preproste slogane in preproste plakate s poudarjenimi vizualnimi podobami. Če pa nagovarjamo pismene ali celo izobražence, si seveda pomagamo z bolj sofisticiranim načinom govora oziroma prikazovanja, ki zahteva določeno predznanje, določeno vedenje.

S propagando torej živimo že zelo dolgo, z njeno pomočjo se očitno lahko tudi lažje znajdemo v vsakdanjih življenjih. Toda vse to še zdaleč ne pomeni, da je propaganda že kar neproblematična. Umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar, avtorica razstave Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, opozarja, da imajo propagandne akcije lahko dvojno dno, to je, poleg eksplicitnega še implicitno, skrito sporočilo. Kot zgovoren primer izpostavlja znamenito reklamno akcijo Slovenija, moja dežela s konca osemdesetih:

Ta akcija je bila zasnovana z namenom oglaševanja Slovenije kot turistične destinacije, vendar njen učinek še zdaleč ni bil samo turistična promocija – v tem smislu celo nisem prepričana, kako uspešna je ta propagandna akcija sploh bila. No, gotovo pa so se Slovenke in Slovenci začeli močno identificirati z geslom »Slovenija, moja dežela« – in to prav v času jugoslovanske ekonomske krize in vse bolj nakazujoče se politične krize.

Tako je na videz povsem običajna turistična kampanja na prikrit način pravzaprav proizvajala močne politične učinke, ki so slovensko družbo nacionalizirali in dolgoročno pripravljali pogoje za plebiscitarno odločitev za osamosvojitev.

Če je bila torej reklamna akcija Slovenija, moja dežela prežeta s političnimi podtoni, pa dr. Krašovec po drugi strani opozarja, da skuša – paradoksalno – dobršen del današnjega političnega propagandiranja politiko pravzaprav vzeti iz politike:

Če se omejimo na politično propagando v Sloveniji, nisem prepričan, ali je kaj bolj kompleksna od tiste pred petdesetimi, šestdesetimi ali celo sedemdesetimi leti. Mogoče je celo manj. Zdaj so sporočila tako skrčena, da jih že skoraj ni. Imamo, na primer, Triglav, pred njim glavo in potem enovrstičnico, če že ne enobesednice. In mislim, da je ravno to redčenje kompleksnosti komunikacije skrajno problematično. Namesto da bi propagandno sporočilo dalo misliti, blokira mišljenje, zato ker če se nek politik zavzema za delo ali prihodnost, se do tega ne moremo zares opredeliti. Ali pa če nekdo sporoča, da je proti korupciji … Saj se vendar ne da biti za korupcijo! In natanko to blokira politično mišljenje.

Še tretji problem s propagando pa je izpostavil dr. Splichal. Ni namreč vseeno, kolikšna je družbena moč institucije, ki s propagandnim sporočilom nagovarja javnost:

Za propagando je odločilnega pomena, da je institucionalizirana, da gre, drugače rečeno, za politične institucije, kulturne institucije, ekonomske institucije, ki za njo stojijo. Torej: gre za institucije moči. Kako učinkovita je propaganda, je seveda povezano z močjo teh institucij. Predvsem je povezano z vprašanjem, ali imajo te institucije moč cenzurirati druge. In ta cenzura je po mojem mnenju druga stran propagande. Propaganda postane zelo učinkovita takrat, kadar institucije, ki so nosilke propagande, imajo moč cenzurirati alternative. In kadar se to zgodi, pride do totalitarnih režimov.

Propaganda je, hočeš nočeš, neprijetno dejstvo, s katerim moramo v moderni, visoko tehnološki družbi živeti. A če že mora obstajati, je po vsem sodeč bolje, da je kakofonična in raznolika, kakor pa vsa ubrana na isto noto.