Možgani so otrokovo največje bogastvo, je prepričan dr. Blaž Koritnik z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Kot najpomembnejši organ v našem telesu usmerjajo in usklajujejo človekovo delovanje, razmišljanje in čustvovanje, so zelo učljivi, plastični, prilagodljivi - še posebej v prvem obdobju človekovega življenja. Zato je skrb za možgane in za spodbudno okolje, v katerem živi otrok, še kako pomembna. Tudi od tega je namreč odvisno, ne le, kako uspešen bo nekdo v življenju, temveč tudi, kakšen človek bo. Blaž Koritnik:

»Možgani otrok so fenomenalen organ. To, kako se lahko v tako kratkem času naučijo veliko povsem novih veščin, je nekaj čudovitega in neverjetnega. Zelo pomembno je, da te lastnosti krepimo in jih izkoriščamo takrat, ko jih možgani imajo. V kasnejšem obdobju sicer te lastnosti ostajajo, ampak se bistveno zmanjšajo. Učenje in spreminjanje možganov v odraslem in poznem starostnem obdobju poteka bistveno počasneje in slabše kot pri otrocih.«

Primer. Če bi se želeli kar naenkrat naučiti kolo, ki bi deloval obratno kot sicer – da bi, če bi obrnili krmilo desno, kolo šlo levo, in če bi krmilo obrnili levo, bi se zapeljali v desno stran, bi potrebovali 8 mesecev, če bi vsak dan vadili 5 minut. Toliko je namreč potreboval 30-letni Američan. Ko je dal isto nalogo svojem sinu, je ta vožnjo s tako prilagojenim kolesom obvladal po 14 dneh. Oglejte si poskus na spodnji povezavi:

Ne le hitra učljivost, plastičnost, raziskave kažejo tudi, da se to, kako smo v otroštvu skrbeli za možgane, pozna tudi v starosti. Po besedah dr. Vojka Kavčiča, nevroznanstvenika, ki že vrsto let dela v tujini, trenutno na Wayne State University v Detroitu, se je namreč na starostnikih, katerih življenja so preučevali, pokazala povezava med otroštvom in boleznijo v starosti.

A če gremo po vrsti. Človekovi možgani se razvijajo do poznih dvajsetih let. Pomembno je tudi to, da vsi možganski deli ne dozorevajo enako hitro. Najhitreje se razvijejo tisti deli, ki so na naši temenski strani, v okcipitalnem korteksu. Tam so vidne funkcije, zato je kritično obdobje (ko so možgani najbolj dovzetni za okolje) za razvoj vida prvo leto otrokovega življenja. Kritična obdobja za druge človekove aktivnosti in zmožnosti se tako vrstijo vse do poznega mladostništva. Po mnenju nevroznanstvenikov je zato pomembno, da vemo, da okolje, ki mu je otrok izpostavljen, spreminja njegove možgane – v pozitivni ali negativni smeri. Raziskave, ki se osredotočajo na povezanost čustev in razvoja možganov, so pokazale bistvene razlike v razvoju predvsem desne možganske hemisfere pri otrocih, ki so izhajali iz različnih družinskih okolij, pravi mag. Bernarda Dobnik Renko, specialistka klinične psihologije na Centru za duševno zdravje Zdravstvenega doma Moste Polje.

»Otroci, ki imajo nevarno navezanost na svoje primarne skrbnike, ki so utrpeli kakšne primanjkljaje na tem področju, imajo lahko celo za tretjino lažje možgane po teži kot otroci z varno navezanostjo na starše, imajo slabšo kakovost povezav med nevroni, slabšo čustveno regulacijo, drugačno delovanje avtonomnega živčnega sistema, tudi limbičnega sistema in porušeno ravnovesje izločanja hormonov. Torej danes vemo, da se, če povem poenostavljeno, najzgodnejše izkušnje iz medosebnih odnosov prenesejo v otrokov živčni sistem.«

Če so otrokovo prvo okolje njegovi starši, pa ima pozneje zmeraj večjo vlogo širše okolje – sorodniki, vrtec in šola. Tudi vzgojno-izobraževalne ustanove se morajo zavedati, da vplivajo na spreminjanje otrokovih možganov, da pomagajo oblikovati človeka. Zato imajo po mnenju dr. Mihe Kosa iz Hiše eksperimentov učitelji odgovorno in težko nalogo. A ne gre za učenje in podatke, temveč za navduševanje nad učenjem je prepričan Miha Kos.

Glede na čas, v katerem živimo, torej hiter, a kljub vsemu udoben življenjski slog ter obilico naprav in komunikacijskih tehnologij, zaradi katerih smo pisalo že skoraj v celoti zamenjali s tipkovnico, se moramo vprašati tudi, v kakšni smeri bosta vzgoja in šolski proces potekala v prihodnosti. Raziskave so na primer pokazale, da si tisti, ki si zapisujejo, zapomnijo več, saj pri pisanju delujejo vidni centri in motorika skupaj, pri uporabi računalnika pa je motorike manj. Nevroznanstveniki tako odpirajo nekatere dileme. Dr. Blaž Koritnik.

Nekateri vplivi pa so že znani. Na univerzi v Oxfordu so namreč odkrili skrb zbujajočo navado, da otroci spijo 19 minut manj kot njihovi starši. Raziskovalci so to povezali z ekrani – s televizijo, tabličnimi računalniki, pametnimi telefoni … Ekran je svetel, zato stimulira nevrone, ki se odzivajo na svetlobo in temo, otrok pa zaradi aktivnosti nevronov težko zaspi. Ker so otroci pred spanjem obdani s toliko stimulacije, to moti njihov vzorec spanja, so prepričani raziskovalci z Oxforda.

Spanje je pomemben dejavnik za dobro počutje in sodi v zdrav življenjski slog, ki je pomemben tudi za možgane. Po dr. Vojku Kavčiču skrb za možgane poleg zadostnega spanca vključuje tudi zdravo prehrano, gibanje, kognitivno stimulacijo, socialno angažiranost in ustrezno obvladovanje stresa. Prav tako so dobrodošli dodatni krožki, učenje tujega jezika, glasbila, različne aktivnosti, hobiji, potovanja, ki dodatno spodbujajo delovanje možganov. Po njegovem mnenju pa otroku primanjkuje znanja, kako se uspešno spoprijemati s stresom. Otrok ni le bitje, ki vase vsrkava znanje, nove veščine, se z lahkoto nauči tujega jezika in vožnje s spremenjenim kolesom. Otrok se v prvih letih uči tudi čustvovanja in gradi svoj moralni kodeks – vsi ti procesi pa se odvijajo v možganih. Če so čustva po besedah Dobnik Renkove delno zapisana v genih, nanje pa potem vpliva tudi okolje, so dojenčki, kar zadeva etiko, amoralni:

»Dojenček še ne ve, kaj je prav in kaj ni prav, kaj se spodobi, kaj je vredno v življenju, ampak se tega v veliki meri nauči skozi svoje izkušnje – v prvi vrsti skozi svoje izkušnje s starši.«

Kakšno je torej spodbudno okolje za otroka tudi v psihološkem smislu?

Življenje je reševanje problemov, zato se moramo tega čim prej naučiti, pa pravi dr. Miha Kos. Življenje je res polno izzivov, gotovo je eden izmed njih tudi ta, s katerim se ubadajo starši – pa ne le starši, tudi šole, učitelji, zdravniki, psihologi, drugi strokovnjaki – kako otrokom zagotoviti čim bolj varno in tudi spodbudno okolje.