Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne zgodovinske izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. Biografi, na primer, ugotavljajo, da je Thomas Jefferson, tretji predsednik Združenih držav, v svojem dolgem življenju posedoval kakih 600 sužnjev. To na prvi pogled ni prav presenetljivo, saj je možak prihajal z ameriškega poljedelskega juga, katerega ekonomija je temeljila na izkoriščanju suženjske delovne sile. Toda vsestransko razgledani Jefferson je bil obenem tudi poglavitni avtor ameriške deklaracije o neodvisnosti – dokumenta, kjer je med drugim visokoleteče rečeno, da imajo ob rojstvu prav vsi ljudje pravico do življenja, svobode in zasledovanja sreče. Jefferson je torej pisal, kakor da so človekove pravice univerzalne in inherentne, živel pa je, kakor da veljajo le za belopolte.

Pa, seveda, Jefferson še zdaleč ni edini, ki je v kontekstu človekovih pravic, njihovega dometa in veljavnosti, prakticiral – z Georgeom Orwellom rečeno – nekakšno obliko »dvomišljenja«. Tudi v današnji družbi namreč dobro poznamo podobne ideološke salte in piruete. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo.

So človekove pravice le prazne besede?

Ali vse to pomeni, da so bile človekove pravice sprejete s figo v žepu in da pametneje ravna tisti, ki ne naseda njihovemu visokemu idealizmu? – Dr. Igor Pribac, predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, takšno stališče zavrača. Po njegovem prepričanju namreč natanko ta idealizem proizvaja realne in otipljive družbene učinke:

Koncept človekovih pravic je najpomembnejša ideja, ki smo jo nasledili iz razsvetljenstva. Na njej vendarle sloni moderen koncept liberalne, demokratične države. To je tudi tista ključna ideja, ki povezuje vse nacije Zahoda; to je naša skupna vrednotna osnova. Mi smo civilizacija človekovih pravic. Če jih izgubimo, izgubimo temelj, na katerem stojimo.

Seveda pa idealizem, vpisan v koncept človekovih pravic, sam po sebi še ne zadošča. Pomembno je tudi, kako te pravice implementiramo v vsakdanji praksi. V tem kontekstu dr. Gorazd Kovačič z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani opozarja, da gredo človekove pravice, ki so resnično vredne svojega imena, vedno vštric s pravno državo:

Če naj človekove pravice obstajajo kot realnost, potem morate imeti institucionalno jamstvo. Hočem reči: jasno je, da se vseskozi dogajajo kršitve tega, kar piše v zakonih ali pa v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, zato je ključnega pomena, ali imamo na voljo učinkovito varstvo s strani pravne države. Se pravi, pomembno je vedeti, ali se sploh lahko obrnem na pravosodje in terjam, da se kršitev odpravi, da je pravici zadoščeno. Še več; ob tem potrebujem tudi varnostne organe, ki mi učinkovito zagotavljajo elementarno varnost, ter delujoče institucije socialne države. Če vsega tega ni, če ni pravne države z varnostnimi in socialnimi dodatki, potem o človekovih pravicah v praksi pač ni mogoče govoriti.

Kaj ogroža človekove pravice danes

A stvari so po mnenju dr. Kovačiča še bolj kompleksne. Lahko imamo namreč državo, ki je pravna, ki zagotavlja elementarno varnost pred nasiljem in ekonomskim izkoriščanjem, pa so v njej človekove pravice vendarle ogrožene. Če bo predlog predsednika Hollanda o uvedbi trimesečnega izrednega stanja – gre za ukrep, ki naj bi Franciji po napadih 13. 11. omogočil učinkovit spopad z islamističnim terorizmom – sprejet, omejitve nekaterih pravic ne bodo prizadele le potencialnih storilcev terorističnih napadov, ampak bodo počez udarile prav vse, ki živijo v Franciji: katoličane, Jude, muslimane, budiste, ateiste itn.

Zato je po mnenju dr. Barbare Rajgelj, pravnice in predavateljice na ljubljanski Fakulteti za družbene vede pomemben tudi civilnodružbeni aktivizem, ki vseskozi gleda pod prste državi in njenim apetitom po koncentraciji moči. Pa tu ne gre le za razvpite metode invazivnega elektronskega nadzora, o katerih je govoril že Edward Snowden. Po mnenju dr. Rajgelj bi bilo namreč danes dobro oživiti tudi v zadnjih desetletjih nekoliko uspavano mirovniško gibanje:

Človekove pravice, njihov obstoj in nadaljnji razvoj, so mogoče samo v miru. Treba pa se je zavedati, da je ne-mir zelo blizu. Zelo težko sicer govorim o vojni, se pa strinjam s tistimi analitiki, ki trdijo, da nekakšna globalna, svetovna vojna v bistvu že poteka, le da je v Sloveniji še ne čutimo neposredno. Zato se mi zdi širitev, krepitev mirovništva – gibanja, na katerega smo tudi v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih precej pozabili – zelo pomembna.

Stari, kulturno pogojeni predsodki zoper muslimane in homoseksualce, apetiti državnih represivnih aparatov, islamistični teroristi … Človekove pravice v Evropi in v Sloveniji so v tem hipu gotovo pod zelo močnim pritiskom in marsikdaj se lahko celo zazdi, da bi se z varnostno in ekonomsko-socialno krizo lažje, učinkoviteje soočili, ko bi nas ne ovirali pravni okviri, ki jih vzpostavljajo človekove pravice. A ko nas skušnjavec takole vabi ubrati bližnjico, se velja spomniti besed Benjamina Franklina, še enega izmed velikanov ameriškega boja za neodvisnost:

Tisti, ki bi se radi odrekli nekaterim svoboščinam v zameno za varnost, si ne zaslužijo ne enega ne drugega in bodo navsezadnje izgubili oboje.