Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate.

Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. Če pa se ozremo še na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata.

Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada že dolgo nazaj postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? – Odgovor, ki ga v tem kontekstu ponuja dr. Danica Fink-Hafner, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in predstojnica tamkajšnjega Centra za politološke raziskave, ni prav spodbuden:

V bistvu so ZDA, država torej, ki v svetovnem merilu skuša vzpostavljati standarde demokratičnosti in potem ocenjevati druge, trenutno plutokracija. Vladavina bogatih. To potrjujejo vsi kazalniki in vse znanstvene raziskave.

Očitno je torej, da liberalnega značaja neke demokracije ne spodjedajo zgolj avtoritarni oblastno-politični apetiti posameznih politikov na Madžarskem in v drugih perifernih državah zahodne civilizacije. Družbeno-politične moči in vpliva kapitala v jedrnih državah Zahoda po besedah politologa dr. Andreja Lukšiča, predavatelja na Fakulteti za družbene vede, preprosto ne gre podcenjevati:

Ekonomija je od nekdaj imela to moč, da se je svobodno razvijala, hkrati pa terjala od političnih odločevalcev in, seveda, tudi od običajnih državljanov, da se pokorijo interesom, ki omogočajo nadaljnjo akumulacijo kapitala. Poraženci take ureditve pa so navadni delavci in okolje.

In če se je v devetnajstem stoletju kapitalizem, tesno naslonjen na lokalne družbene elite, razvijal predvsem v vsaki posamezni državi posebej, je danes kapital pač multinacionalen, skoncentriran v korporacijah, katerih vpliv daleč presega nadzorno moč nacionalnih držav. Pa tudi mednarodne institucije in večnacionalne politične povezave so v tem hipu prešibke, da bi te korporacije mogle učinkovito regulirati, še dodaja dr. Lukšič. Je v kontekstu stare celine torej rešitev ta, da bi podelili večjo moč institucijam Evropske unije; da bi ustanovili evropsko vlado in parlament z resničnimi pristojnostmi in močmi? – Novinar in komentator časopisne hiše Delo, dr. Janez Markeš, sežeto odgovarja takole:

Niti ni potrebno preveč domišljije, da bi vedeli, kaj bi se v tem primeru zgodilo. Zgodila bi se Amerika 2.

Če torej Evropska unija s svojim obstojem – institucionalno okrepljenim ali ne – še ne ponuja zagotovila, da bo liberalna demokracija preživela dvojni primež nacionalizma in kapitalskih interesov, pa se po Markeševem mnenju velja nasloniti na neko drugo Evropo:

Montesquiejevska delitev oblasti, rousseaujevska pamet in voltairovski zagon so še vedno veljavni koncepti. To so produkti tisočletnega razvoja neke civilizacije in je nemogoče, da bi eno stoletje uničilo tako veličastno tradicijo. Bo pa potrebna nekakšna inovacija. V središče bo ponovno treba postaviti človeka, posameznika, vendar ne takega, ki bi temeljil na krvi in zemlji, ampak takega, ki bo temeljil na dogovoru o enakovrednosti človeka – o njegovi enakovrednosti tako v odnosu do drugega človeka kakor pred zakonom.

Če je enakovrednost dejansko dogovorna, pomeni, da je odvisna od vsakega izmed nas. Ta misel sicer lahko plaši, prav tako pa lahko hrabri. A eno je gotovo: prihodnost vendarle še ni napisana.