Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
896 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
Športna kardiologinja dr. Katja Ažman Juvan, specialistka medicine športa dr. Petra Zupet in športni psiholog Iztok Žilavec v Intelekti govorijo o skritih zdravstvenih pasteh rekreacije. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr
Kadar se na Slovenskem pogovarjamo o drugi svetovni vojni, se praviloma pogovarjamo o naši državljanski vojni, preštevamo se na partizane in domobrance ter – vselej z mislijo na dnevno-politične potrebe – zagrizeno poglabljamo medsebojno nezaupanje. To seveda ni zdravo za naše družbeno življenje, obenem pa, se zdi, nam prav zaradi takega odnosa izpred oči uhaja nemara najbolj strašljiva pa tudi refleksije najbolj potrebna dimenzija druge svetovne vojne – brezno nasilja in trpljenja, ki se je v tistih težkih letih odprlo in pogoltnilo človečnost kot tako. Zato smo v tokratni Intelekti spregovorili o pogosto spregledanem poglavju druge svetovne vojne na Slovenskem, ki pa je, prav nič presenetljivo, onkraj vsakršne uporabljivosti v naših današnjih ideoloških obračunavanjih. Beseda je namreč tekla o usodi ukradenih otrok, fantov in deklet, ki jih je nacistični okupator poslal v tako imenovana mladinska taborišča, kjer naj bi, izpostavljeni mrazu, lakoti, boleznim in trdemu delu, zlagoma izgubili svojo identiteto. Z režiserko Majo Weiss, avtorico dokumentarnega filma Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, pa z zgodovinarjem Tonetom Kregarjem in z Janezom Žmavcem, predsednikom Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, se je pogovarjal Goran Dekleva.
Nedavna kampanja Organizacije združenih narodov, imenovana HeForShe, s katero naj bi se predvsem moški zavezali, da bodo pomagali odpraviti diskriminacijo predstavnic nežnejšega spola, le potrjuje, da so ženske še daleč od enakopravnosti. Medtem ko se nekateri sprašujejo o učinkovitosti feminističnih kampanj – navsezadnje ženske v določenih delih sveta čutijo grozljive posledice upora proti patriarhalni družbi –, drugi poudarjajo, da se v bojih za enakopravnost pozablja na intersekcijo. Do odgovorov na vprašanji, kaj pomeni biti feministka v različnih državah in ali bo spolna neenakopravnost sploh kdaj stvar preteklosti, se je voditeljica Tina Lamovšek dokopala ob pomoči gostij torkove oddaje Intelekta: raziskovalke na znanstvenoraziskovalnem centru slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in profesorice na univerzi v Novi Gorici, doktorice Mirjam Milharčič Hladnik, antropologinje in sociologinje ter zunanje sodelavke AMEU-ISH fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, izr. prof. dr. Renate Šribar, ter neodvisne strokovnjakinje za enakost spolov in članice Odbora Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk Violete Neubauer.
Na prvem Ljubljanskem maratonu leta 1996 je najdaljšo razdaljo preteklo 153 tekačev, letos pa se bo na 42-kilometrsko preizkušnjo podalo več kot 2300 tekačev. Ste se kdaj vprašali, zakaj so tekači sposobni premagovati neverjetne psihične in fizične napore na maratonskih in ultra razdaljah? Zaradi ohranjanja zdravja, preskušanja svojih zmogljivosti, rezultata, druženja ali celo potrditve? Ob neverjetnem razmahu priljubljenosti rekreativnega teka bomo v oddaji Intelekta razmišljali o tem, kaj žene tekače na vedno nove in vse daljše preizkušnje ter kakšne so koristi in tudi slabosti teka. Gostje oddaje bodo zdravnik Bojan Knap, tekaški trener Urban Praprotnik in njegova soproga Jasmina Kozina Praprotnik, »bosi« tekač Marko Roblek in pisatelj Samo Rugelj, avtor nove knjige Ultrablues. Oddajo je pripravila Jana Bajželj
Tokratna Intelekta se sprašuje, v čem je moč oblikovanja. Od modernizma, ki je vzniknil med obema vojnama in zagovarjal visoko kvalitetno oblikovanje s poudarkom na materialu in obvladovanju veščin ter v ospredje postavil človeka, se je nagnil smer, ko je bil pomemben tudi čim večji zaslužek z izdelki na produkcijskem tekočem traku. Oblikovanje je danes prišlo do točke, ko se ne ukvarja več toliko s samim sabo, ampak ima lahko tudi odgovor na nekatere pereče probleme sodobnega sveta, kot so degradacija okolja, staranje prebivalstva, zavržena hrana itd … Eden zanimivejših vidikov je tudi, da lahko z njim preoblikujemo okolje in človeka. Je to utvara ali napoved naše prihodnosti? Barbara Belehar Drnovšek je v studio povabila dr. Barbaro Predan in docenta Jureta Miklavca z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter se pogovorila tudi z nekaterimi glavnimi protagonisti 24. bienala oblikovanja BIO50, ki pravkar poteka v Ljubljani. Foto: Flickr
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Nemško poljska meja je bila pred nedavnim priča ogromnim mednarodnim demonstracijam proti izgradnji novih odprtih kopov premoga v lužiški regiji, zaradi katerih bi izginilo več vasi, izseliti pa bi se moralo 6000 ljudi. V protest je približno 7000 ljudi iz vse Evrope sklenilo 8 kilometrov dolgo verigo, vse od nemškega Kerkwitza do poljskih Grabic, ki bi prav tako izginili z evropskega zemljevida. Če bi se načrti uresničili, bi se lignit uporabljal za proizvodnjo energije tudi še po letu 2050, kar bi Evropo ukleščilo v prihodnost uničujočih škodljivih izpustov za okolje. V tokratni intelekti se zato sprašujemo, kakšen je vpliv odprtih kopov na okolje in ali premog ostaja pomemben energetski vir tudi v 21. stoletju.
V središču današnje oddaje Intelekta bo gluten – beljakovina, ki je prisotna v pšenici in nekaterih drugih žitih. Podatki pravijo, da je približno odstotek ljudi na gluten alergičnih oziroma preobčutljivih. Pri njih se pojavi celiakija. Ob iskanju vzrokov za nekatere najbolj razširjene bolezni sodobnega časa pa strokovnjaki preučujejo še druge možne učinke glutena na telo. Tako je dr. David Perlmutter iz Združenih držav razvil teorijo o škodljivem vplivu glutena na možgane. Svoje poglede na ta in druga razmišljanja bodo v oddaji Intelekta pojasnili zdravnik in publicist James Hamblin iz Washingtona, biologinja Darja Kocjan Ačko in pediater Rok Orel iz Ljubljane ter nevrolog Martin Rakuša iz Maribora. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Lavren Tucker/ Flickr, cc
Zbiranje fosilov ima na Slovenskem pestro zgodovino, v kateri so pomembno vlogo imeli ljubiteljski zbiralci. Nekateri od njih tudi danes prihajajo do izjemnih odkritij, ki v sodelovanju s strokovnjaki, ki se s paleontologijo ukvarjajo profesionalno, zbudijo tudi pozornost svetovne javnosti. V oddaji smo obiskali Vilija Rakovca, ki ima v Kranju eno najpomembnejših slovenskih ljubiteljskih zbirk fosilov in mineralov. V laboratoriju smo obiskali dr. Ireno Debeljak, ki se ukvarja z dinozavri na Slovenskem, predstavili pa smo tudi najnovejša dognanja o izumrtju teh ogromnih plazilcev ter odkritje največjega dinozavra do sedaj. Z nami sta bila tudi mag. Matija Križnar in dr. Luka Gale, ki fosilne ostanke preučujeta v okviru svojega raziskovalnega dela, slišali pa smo tudi mnenje kamnoseka Jerneja Bortolata. Delo naših gostov je zelo različno, a podobno v tem, da cenijo starodavne sledove življenj iz preteklosti. Oddaja je bila deloma posneta in objavljena že spomladi 2014, ko jo je pripravil Matic Jerman. Foto Wikipedia Commons.
Svetovna javnost v zadnjem času zaskrbljeno spremlja tudi zadnji izbruh in obnašanje virusa Ebola, ki povzroča hemoragično mrzlico v Zahodni Afriki. Prvi primer so potrdili marca v Gvineji, smrtonosna bolezen pa se je v tem času razširila še na Sierra Leone in Liberijo. Do zdaj je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zahtevala več kot tisoč smrtnih žrtev, okuženih je okoli 2 tisoč ljudi. Gre za največji izbruh v Zahodni Afriki. Zajeziti ga skušajo s strogimi ukrepi. Virus so sicer odkrili pred slabimi 40 leti. Zdravila ali cepiva za bolezen, ki jo povzroča, za zdaj še ni. O tem govori tokratna Intelekta, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila biologinjo prof. dr. Tatjano Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, Tadejo Kotar, dr. medicine, infektologinjo s Klinike za infekcijske bolezni, tudi predsednico sekcije za tropsko in potovalno medicino in Veroniko Učakar, dr. medicine, spec. javnega zdravja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. (Foto: Wikipedia)
Nad vzhodno Ukrajino je bilo sestreljeno malezijsko potniško letalo. So to storili proruski separatisti ali uradne kijevske oblasti? Iran bogati uran. Ali to počne zato, ker hoče izdelati atomsko bombo, ali zato, ker hoče zgraditi civilno jedrsko elektrarno? Izrael obstreljuje Gazo. Ali to počne zato, ker se brani pred nasiljem skrajnega Hamasa, ali zato, ker hoče na račun trpečih Palestincev povečati svoje ozemlje? – Na ta in številna druga vprašanja je mogoče odgovoriti tako ali drugače. In eni mediji dejansko odgovarjajo tako, spet drugi drugače, že kar diametralno nasprotno. Zdi se, da je, gledano globalno, prav vsak konflikt našega časa predmet izkrivljanja, zamegljevanja, propagande, medijske vojne. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kakšno vlogo pri konstruiranju današnje geopolitične resničnosti igrajo velike medijske hiše in kako bi morali opravljati svoje delo vsi tisti novinarji, ki hočejo svoje občinstvo obveščati o tem, kaj se resnično godi po svetu. Naši gostje v studiu so medijska strokovnjakinja in predavateljica na koprski Fakulteti za humanistične študije, dr. Sandra Bašič Hrvatin, pa ugledni zunanjepolitični novinar časopisne hiše Delo, Branko Soban, ter filozof dr. Vasja Badalič, ki v svojih knjigah o Afganistanu, Pakistanu in Venezueli raziskovalno novinarsko delo dopolnjuje s teoretsko kritično analizo. Z njimi se pogovarja Goran Dekleva.
Mnoge rastline in živali prihajajo v Slovenijo iz drugih dežel in pri nas niso avtohtone. Kdaj pomenijo nevarnost, kako jih prepoznati in omejiti? Več z gosti Katjo Kalan z Univerze na Primorskem, Jano Kus Veenvliet iz zavoda Symbiosis, Tino Jaklič z Nacionalnega inštituta za biologijo ter prof. dr. Nejcem Joganom z Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Presenetljiva dejstva o plastiki, ki jo lahko danes najdemo v vseh svetovnih morjih. Kaj se z njo dogaja, kakšno je stanje v slovenskem morju in kako do novih ugotovitev prihajajo znanstveniki? Sodelujoči: dr. Mateja Grego, Andreja Palatinus, Elizabeta Gabrijelčič in dr. Andrej Kržan. Pripravil Matic Jerman, fotografija Wikipedia Commons.
Vnuk legendarnega morskega raziskovalca, izumitelja, filmskega ustvarjalca in ekologa Jacquesa Yvesa Cousteauja o tem, kako je pod morsko gladino preživel 31 dni. Bomba v Piranskem zalivu. Ne gre za naslov v rumenem tisku. Branko Dervodel z Uprave za zaščito in reševanje pojasnjuje, za kakšno bombo gre, komu je lahko nevarna in kako načrtujejo njeno odstranitev. Zadnji izmed prispevkov, ki smo jih v okviru tematskega dopoldneva objavili na 1. programu Radia Slovenija, predstavlja osnovnošolce z OŠ Marezige - avtorje najboljšega kratkega videoposnetka na temo odpadkov v morju.
Ali smo v Sloveniji s spremembo uredbe, ki dovoljuje uporabo konoplje v medicinske namene, odločneje stopili korak naprej k popolni legalizaciji konoplje? Vprašanje polarizira, saj odgovor ni enoznačen. Izkušnje, mnenja in stališča bodo v oddaji Intelekta prispevali mag. Dušan Nolimal, mag. Saša Kuhar, dr. Frederik Polak iz Nizozemske, odvetnik Joshua Kappel iz Kolorada in zdravnik Milan Krek. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Prensa20/ Flickr,cc
Literarnih kritikov se sicer že po tradiciji drži slab glas, češ da so v bistvu le netalentirani, nerealizirani pisatelji oziroma pesniki, a če pogledamo v kulturno zgodovino našega prostora, tedaj vidimo, da so bili prav kritiki – tako, denimo, Ivan Prijatelj, Josip Vidmar in Taras Kermauner – osrednji akterji intelektualnega življenja na Slovenskem, pravi motorji tiste kulture, torej, ki je bila, kot tako radi govorimo, ključna za slovensko nacionalno identiteto. A to je bilo nekdaj; kaj pa danes? Številni mediji resni literarni kritiki jemljejo prostor, založbe si raje kakor resnega in ostrega premišljevanja o knjigah želijo nesramežljive promocijske hvale, za nameček pa se včasih tudi zdi, da je celo sámo branje izginjajoča veščina, ki jo prakticira kvečjemu peščica zanesenjakov. Zakaj bi se torej danes še kdo ubadal z literarno kritiko in kaj sme sodobni kritik upati, da bo s svojim pisanjem sploh dosegel? – To so vprašanja, ki smo jih – dan po podelitvi kresnika in tik pred obletnico slovenske osamosvojitve – pretresali v Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili trije sicer še mladi, a že ključni protagonisti današnje slovenske literarne kritike – Aljoša Harlamov, Manca Renko in Tina Vrščaj. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.
Intelekta tokrat skuša pojasniti, zakaj je Amazonija pomembna v globalnem kontekstu. Kakšni problemi jo pestijo? Kaj se dogaja z bogastvom biotske pestrosti in pljuči planeta pod bremenom okoljskih in tudi podnebnih sprememb? Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so prof. dr. Adalberto Luis Val z brazilskega nacionalnega inštituta za raziskave v Amazoniji, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj s Centra za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in prof. dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Flickr/Laszo Ilyes
Ob začetku 21. svetovnega prvenstva v nogometu bo tokratna Intelekta v znamenju bržčas najpopularnejšega športa na svetu. A bolj kot napovedi izidov in ugibanja o tem, kdo bi navsezadnje mogel osvojiti pokal, nas bodo zanimale neke druge dimenzije sodobnega nogometa, razsežnosti, ki jih bleščava največjega nogometnega turnirja praviloma potisne v slepo pego. Tako se bomo ubadali z ekonomskimi in socialnimi aspekti nogometne igre, z vlogo Fife, krovne mednarodne nogometne organizacije, z vlogo sponzorjev v nogometu in tudi z vprašanjem slave, s katero se nekateri – ne prav številni – igralci lahko ovenčajo na svetovnem prvenstvu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem bomo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Neveljaven email naslov