Ljudje smo tako preoblikovali naš planet, da smo morda že ustvarili novo geološko dobo. Antropocen bi bil le majhen delček v zgodovini Zemlje, stare 4 milijarde let in pol. Vendar je homo sapiens vanjo vtisnil neizbrisne sledi. Z invazivnimi vrstami je preplavil planet, dvignil gladino morja, stanjšal ozonsko plast, zakisal oceane … Morda celo drvimo k šestemu množičnemu izumrtju. Antropocena sicer uradno še ni na geološki časovni lestvici, a prav zdaj potekajo vroče razprave v znanstvenih krogih o tem.

Delovna skupina skoraj 40 znanstvenikov, na čelu katere je profesor Jan Zalasiewicz, geolog iz Univerze v Leicestru v Veliki Britaniji, za Mednarodno komisijo za stratigrafijo že nekaj let proučuje in zbira dokaze o obstoju antropocena in njegovem začetku.

Doba človeka

Razlaga, da ljudje spreminjamo geologijo, obstaja že okrog dvesto let. Vendar je geologi niso jemali preveč zares, saj so menili, da so procesi, ki se odvijajo na Zemlji, preobsežni, predvsem pa da se dogajajo v veliko večjem časovnem razponu, pojasnjuje Zalasiewicz.

Antropocen bi bil kratka časovna enota. Že holocen je kratka doba v primerjavi z drugimi, v zadnjih 60 milijonih let je bila povprečna doba dolga dobrih 10 milijonov, najkrajša – pleistocen – pa je trajala 3 milijone let. Zdaj smo 11 tisoč let v holocenu. Če se bomo odločili za antropocen in če naj bi se začel – kot predlaga večina strokovnjakov – v sredini 20. stoletja, potem je to res zelo kratko obdobje. Gre za pomemben premislek. Drugi pomislek pa je, da se še vedno razvija. Nismo sicer še priča množičnemu izumrtju – kot  se je to zgodilo že nekajkrat v preteklosti –, nismo še občutili vseh razsežnosti globalnega segrevanja. Nekateri pravijo, počakajmo z antropocenom, da se bo vse to zgodilo in bomo imeli boljšo sliko o vsem. Drugi pa so prepričani, da ne moremo nazaj v holocen, saj je antropocen že tu.

Znanstveniki bodo poskušali doseči preliminaren sklep do sredine tega leta – do naslednjega geološkega kongresa, ki bo avgusta. Svojega dela še ne bodo končali, bodo pa odgovorili na nekatera vprašanja, kot so: ali je antropocen resničen, kdaj naj bi se začel in ali naj se formalizira. O tem bo odločala Mednarodna komisija za stratigrafijo, razlaga  Zalasiewicz.

Številne modifikacije planeta

Geologi so pozorni na fizikalne, kemične in biološke spremembe, ki se dogajajo na Zemlji. Vendar na nekatere procese ljudje nimamo vpliva, poudarja geolog profesor Andrej Šmuc: »Potresi, vulkani, plazovi in podnebne spremembe so se v Zemljini preteklosti dogajali in se bodo dogajali, tudi ko nas ne bo več. Človek pa je pravzaprav že s svojim nastankom modificiral planet. Največji vpliv imamo na dejavno spreminjanje zemeljskega površja, postali smo glavni geomorfološki element. Človeštvo prenese mnogo več materiala v enem letu, kot ga prenesejo vse svetovne reke. Spreminjamo vodotoke, v Evropi ne najdemo ene reke, ki ne bi bila regulirana. Ocenjujejo, da okoli 75 odstotkov vsega kopnega brez ledu ni več naravnega.« Vsaka potencialna geološka doba, ki so jo proučevali v stratigrafiji, ima posebno delovno skupino.  »Rekonstruiramo dogajanje na Zemlji iz kamnin. Povezujemo čas in kamnine. Geologi delimo čas na obdobje pred očitnim življenjem, to je pred 541 milijoni let, in na fanerozoik, v katerem živimo zdaj in je življenje zelo evidentno. Sledi znana zgodba: paleozoik, mezozoik in kenozoik. A antropocen je drugačen, pravi Zalasiewicz: »Pri antropocenu je drugače, saj smo vključili ne le geologe, kot sem sam – ukvarjal sem se s starimi kamni –, ampak tudi znanstvenike, ki se ukvarjajo z geografijo, biologijo, kemijo; vključili smo arheologe in celo mednarodnega pravnika – proučiti smo morali vpliv, ki bi ga imel termin antropocen na naše dejavnosti. To je zelo kompleksno delo.« Sociolog in publicist dr. Jože Vogrinc pa razmišlja: »Če je mogoče imeti antropocen za novo geološko dobo in to priznajo tudi humanisti in družboslovci, potem priznavajo človeka za kozmično silo. Človek kozmična sila nedvomno je.«

Prihaja šesto množično izumiranje?

O množičnem izumiranju govorimo takrat, ko se izumrtje rodov in vrst zgodi v zelo velikem obsegu. Pomeni zasuke v evoluciji živega sveta. V zgodovini Zemlje jih poznamo pet, pojasnjuje Andrej Šmuc:

Geologi imamo zelo radi izumiranja. Izumiranje organizmov je naraven pojav. Večina vrst na Zemlji ima omejen rok trajanja, od nekaj 100 tisoč do nekaj 10 milijonov let. Ocenjujemo, da je 99,99 odstotka vseh organizmov, ki so kdaj živeli na zemlji, izumrlih.

Po Šmučevih besedah se že pojavljajo znaki, da je izumiranje pospešeno in da je za to kriv človek, čeprav še nismo dosegli množičnega izumiranja. Ustvarjamo pa pogoje, da bi do tega lahko prišlo. Človek s svojim delovanjem razširja tujerodne vrste po vsem svetu, obvladuje od 25 do 40 odstotkov primarne produkcije, usmerja evolucijo in ustvarja pojav tehnosfere. Jan Zalasiewicz kljub temu upa, da bomo ljudje našli rešitev: »Moji kolegi s področja ekologije in varovanja narave opozarjajo, da moramo  zmanjšati pritisk na habitate, življenjski prostor. Zmanjšati bi morali izsekavanje gozdov, manj onesnaževati tla, morja, tudi podnebne spremembe igrajo pomembno vlogo. Večje ko bodo te spremembe, več vrst bo izginilo iz svojih življenjskih prostorov. Zato moramo nadzorovati veliko število pomembnih reči na Zemlji naenkrat.« Kot pravi Jože Vogrinc  pa je edini način, da človek vzpostavi razmerje z naravo, ki bi bilo bolj varno ne samo za našo vrsto, ampak za ves planet, ta, da ravnamo veliko bolj previdno:

Prihajamo v dobo, ko bo treba veliko bolj premisliti vsak korak, vsako tehnologijo, ki jo vpeljemo, in možne posledice; pri transgenih organizmih recimo pozabljamo na koevolucijo. Če bomo zaradi zamisli o antropocenu ravnali bolje, je to v redu, tudi če ta ni znanstveno korektna.