Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor ravna v jezi, stopa v vihar z razpetimi jadri.
Vedno pogosteje smo priča izbruhom sovraštva, agresije in besa na športnih dogodkih, za volanom, v vrsti pred blagajno, na delovnem mestu. Ali gre za odraz nakopičene jeze, ki tli v vsakem od nas? Zakaj lahko že iskra jeze zaneti požar? Ali smo postali družba agresivnih posameznikov in skupin, jeznih nase in na svet?
Jeza je moralno čustvo; je strast, ki angažira. Je osnova družbenih sprememb. Spodbudijo jo občutki nepravičnosti, prikrajšanosti in nezaupanja, ki jih doživljamo sami, ali pa je odgovor na dogodke v družbi. Vendar pa je jeza tudi razdiralna, pojasnjuje prof. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Z roko v roki gre z besom in ogorčenjem, spremlja jo nasilje.
Pravico do jeze moramo ločiti od načinov izražanja tega čustva, ki so lahko tudi agresivni in nasilni. - Mirjana Ule
Močna čustva je težko kontrolirati. Jeza izhaja iz jeter. Ko nam grejo stvari močno na jetra, potem bruhamo ogenj. In z njim lahko marsikoga tudi požgemo. - Milan Hosta
Jezo občutimo z dušo in telesom; srce nam bije hitreje, postane nam vroče, kri nam zalije obraz. - Darja Kobal Grum
Po besedah prof. Darje Kobal Grum iz ljubljanske Filozofske fakultete se jeza lahko nanaša na osebo, situacijo, dogodek, na predmet; jezo lahko občutimo tudi v odnosu do samega sebe. Jeza je nalezljiva in eksplozivna. Kako se kaže v vsakdanjem življenju – doma, na ulici, igrišču, v službi? Strokovnjaki opozarjajo na raziskave, ki kažejo, da je več jeze v družbah, ki so individualistične in tekmovalne.
Kaj pa jeza in agresivno vedenje na igrišču in ob njem povesta o športniku, trenerju, navijaču? Dr. Milan Hosta iz Inštituta Spolint izpostavlja, da je v naši kulturi izražanje podpore športnemu klubu ali društvu z ognjevitim navijanjem zaželeno. Vendar mora biti v okviru pravil, s katerimi se ohranjata red in varnost. Pa poglejmo še na slovenske ceste. V prometu prav tako vladajo jasna pravila, po katerih se moramo ravnati. Dejstvo je, da vozimo tako, kot živimo. Prof. Marko Polič iz Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da je agresivnost lahko značajska poteza, lahko pa je tudi situacijsko pogojena. Študije so pokazale, da je agresivno vedenje med vožnjo pogostejše pri tistih voznikih, ki svoje vozilo pojmujejo kot svoj teritorij in pri tistih, ki jim zaprta in zaklenjena avtomobilska vrata dajejo občutek anonimnosti. Psiholog prometa opozarja, da je agresivno vedenje na cesti včasih celo nagrajeno.
Ko govorimo o izražanju jeze v vsakdanjih situacijah, prav gotovo ne moremo mimo nadlegovanja in agresivnega vedenja na delovnem mestu. Da jeza lahko vznikne iz krivice, ki se zgodi, ali pa z njo izrazimo žalost, izpostavlja dr. Eva Boštjančič iz ljubljanske Filozofske fakultete. Zakaj smo prav v delovnem okolju pogosto priča izbruhom jeze, nadlegovanju in mobingu? Novejše raziskave s področja psihologije dela odgovarjajo na vprašanja, kakšne so posledice jeze in agresivnega vedenja na delovnem mestu: kako velik je vpliv na delovno učinkovitost, klimo in kulturo.
Kdor bi poznal odgovor na vprašanje, kako jezo premagati, bi bil bogat. - Bojan Musil
Psihologi pravimo, da so vsa čustva dobra. Seveda pa jih moramo izražati na primeren način v primerni situaciji. Izražanje jeze na delovnem mestu je potrebno, vendar na konstruktiven način. - Eva Boštjančič
Odnosi v družbi, prijazni ali agresivni, se preslikajo na cesto. Cesta je del vsakdanjega življenja. - Marko Polič
Eno temeljnih vprašanj, ki strokovnjake zanima že stoletja, je, ali je jeza prirojena ali naučena. Dr. Bojan Musil iz Filozofske fakultete Maribor izpostavlja, da je filozof Rousseau dejal, da smo ljudje izvorno dobri, vendar nas družba kasneje pokvari. Od začetka znanstvenega pristopa k obravnavi jeze in agresivnega vedenja pa lahko že opozorimo na Freudovo tradicijo, ki gradi na instinktivistični teoriji. Freud je predpostavil, da se agresivnost v nas kopiči kot nekakšna tenzija, ki jo je treba sprostiti. Albert Bandura, oče paradigme socialnega učenja, je s svojimi eksperimenti dokazal, da se človek agresivnega vedenja nauči z opazovanjem drugih.
Jeza je primarno čustvo, ki tli v vsakem od nas. Zato nam ni težko razumeti posameznih izbruhov in se vživeti v razloge zanje. Vendar pa je izražanje jeze največkrat nezaželeno in so takšni izbruhi običajno nesprejemljivi.
Nemški pregovor pravi: Kdor ravna v jezi, stopa v vihar z razpetimi jadri.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Kdor ravna v jezi, stopa v vihar z razpetimi jadri.
Vedno pogosteje smo priča izbruhom sovraštva, agresije in besa na športnih dogodkih, za volanom, v vrsti pred blagajno, na delovnem mestu. Ali gre za odraz nakopičene jeze, ki tli v vsakem od nas? Zakaj lahko že iskra jeze zaneti požar? Ali smo postali družba agresivnih posameznikov in skupin, jeznih nase in na svet?
Jeza je moralno čustvo; je strast, ki angažira. Je osnova družbenih sprememb. Spodbudijo jo občutki nepravičnosti, prikrajšanosti in nezaupanja, ki jih doživljamo sami, ali pa je odgovor na dogodke v družbi. Vendar pa je jeza tudi razdiralna, pojasnjuje prof. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Z roko v roki gre z besom in ogorčenjem, spremlja jo nasilje.
Pravico do jeze moramo ločiti od načinov izražanja tega čustva, ki so lahko tudi agresivni in nasilni. - Mirjana Ule
Močna čustva je težko kontrolirati. Jeza izhaja iz jeter. Ko nam grejo stvari močno na jetra, potem bruhamo ogenj. In z njim lahko marsikoga tudi požgemo. - Milan Hosta
Jezo občutimo z dušo in telesom; srce nam bije hitreje, postane nam vroče, kri nam zalije obraz. - Darja Kobal Grum
Po besedah prof. Darje Kobal Grum iz ljubljanske Filozofske fakultete se jeza lahko nanaša na osebo, situacijo, dogodek, na predmet; jezo lahko občutimo tudi v odnosu do samega sebe. Jeza je nalezljiva in eksplozivna. Kako se kaže v vsakdanjem življenju – doma, na ulici, igrišču, v službi? Strokovnjaki opozarjajo na raziskave, ki kažejo, da je več jeze v družbah, ki so individualistične in tekmovalne.
Kaj pa jeza in agresivno vedenje na igrišču in ob njem povesta o športniku, trenerju, navijaču? Dr. Milan Hosta iz Inštituta Spolint izpostavlja, da je v naši kulturi izražanje podpore športnemu klubu ali društvu z ognjevitim navijanjem zaželeno. Vendar mora biti v okviru pravil, s katerimi se ohranjata red in varnost. Pa poglejmo še na slovenske ceste. V prometu prav tako vladajo jasna pravila, po katerih se moramo ravnati. Dejstvo je, da vozimo tako, kot živimo. Prof. Marko Polič iz Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da je agresivnost lahko značajska poteza, lahko pa je tudi situacijsko pogojena. Študije so pokazale, da je agresivno vedenje med vožnjo pogostejše pri tistih voznikih, ki svoje vozilo pojmujejo kot svoj teritorij in pri tistih, ki jim zaprta in zaklenjena avtomobilska vrata dajejo občutek anonimnosti. Psiholog prometa opozarja, da je agresivno vedenje na cesti včasih celo nagrajeno.
Ko govorimo o izražanju jeze v vsakdanjih situacijah, prav gotovo ne moremo mimo nadlegovanja in agresivnega vedenja na delovnem mestu. Da jeza lahko vznikne iz krivice, ki se zgodi, ali pa z njo izrazimo žalost, izpostavlja dr. Eva Boštjančič iz ljubljanske Filozofske fakultete. Zakaj smo prav v delovnem okolju pogosto priča izbruhom jeze, nadlegovanju in mobingu? Novejše raziskave s področja psihologije dela odgovarjajo na vprašanja, kakšne so posledice jeze in agresivnega vedenja na delovnem mestu: kako velik je vpliv na delovno učinkovitost, klimo in kulturo.
Kdor bi poznal odgovor na vprašanje, kako jezo premagati, bi bil bogat. - Bojan Musil
Psihologi pravimo, da so vsa čustva dobra. Seveda pa jih moramo izražati na primeren način v primerni situaciji. Izražanje jeze na delovnem mestu je potrebno, vendar na konstruktiven način. - Eva Boštjančič
Odnosi v družbi, prijazni ali agresivni, se preslikajo na cesto. Cesta je del vsakdanjega življenja. - Marko Polič
Eno temeljnih vprašanj, ki strokovnjake zanima že stoletja, je, ali je jeza prirojena ali naučena. Dr. Bojan Musil iz Filozofske fakultete Maribor izpostavlja, da je filozof Rousseau dejal, da smo ljudje izvorno dobri, vendar nas družba kasneje pokvari. Od začetka znanstvenega pristopa k obravnavi jeze in agresivnega vedenja pa lahko že opozorimo na Freudovo tradicijo, ki gradi na instinktivistični teoriji. Freud je predpostavil, da se agresivnost v nas kopiči kot nekakšna tenzija, ki jo je treba sprostiti. Albert Bandura, oče paradigme socialnega učenja, je s svojimi eksperimenti dokazal, da se človek agresivnega vedenja nauči z opazovanjem drugih.
Jeza je primarno čustvo, ki tli v vsakem od nas. Zato nam ni težko razumeti posameznih izbruhov in se vživeti v razloge zanje. Vendar pa je izražanje jeze največkrat nezaželeno in so takšni izbruhi običajno nesprejemljivi.
Nemški pregovor pravi: Kdor ravna v jezi, stopa v vihar z razpetimi jadri.
Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor
Varna raba interneta je zelo širok in nenehno spremenljiv pojem. Od škodljivih algoritmov do generativne umetne inteligence, ki ustvarja pornografske globoke ponaredke. Od vplivnežev do spolnih predatorjev. Od heca do travme. Z vsako novo aplikacijo ali orodjem pridejo tudi nove možnosti zlorab. Kako na varen vstop v spletno okolje pripraviti mlade uporabnike in uporabnice? Kdaj jih pustiti same pred zasloni in jim dovoliti nenadzorovano rabo? Kakšne so nevarnosti? Odgovori v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici
Polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. To kažejo rezultati raziskave Mladi 2024. Tudi izsledki raziskave Empath kažejo podobno sliko. Gostje tokratne oddaje Intelekta, dr. Veronika Tašner, dr. Nina Perger in dr. Jasna Podreka so poskušale osvetliti kompleksno ozadje teženj po retradicionalizaciji ter ponuditi morebitne načine odzivanja na vse večji ideološki razkol v družbi. Prav tako so spregovorile o novi moškosti in načinih spopadanja s škodljivimi stereotipi v izobraževalnem sistemu.
Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart
Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki?
Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)
Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema
Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)
Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?
Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj?
Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti.
Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?
Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.
Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.
Neveljaven email naslov