Kdor ravna v jezi, stopa v vihar z razpetimi jadri.

Vedno pogosteje smo priča izbruhom sovraštva, agresije in besa na športnih dogodkih, za volanom, v vrsti pred blagajno, na delovnem mestu. Ali gre za odraz nakopičene jeze, ki tli v vsakem od nas? Zakaj lahko že iskra jeze zaneti požar? Ali smo postali družba agresivnih posameznikov in skupin, jeznih nase in na svet?

Jeza je moralno čustvo; je strast, ki angažira. Je osnova družbenih sprememb. Spodbudijo jo občutki nepravičnosti, prikrajšanosti in nezaupanja, ki jih doživljamo sami, ali pa je odgovor na dogodke v družbi. Vendar pa je jeza tudi razdiralna, pojasnjuje prof. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Z roko v roki gre z besom in ogorčenjem, spremlja jo nasilje.

Pravico do jeze moramo ločiti od načinov izražanja tega čustva, ki so lahko tudi agresivni in nasilni. - Mirjana Ule

Močna čustva je težko kontrolirati. Jeza izhaja iz jeter. Ko nam grejo stvari močno na jetra, potem bruhamo ogenj. In z njim lahko marsikoga tudi požgemo. - Milan Hosta

Jezo občutimo z dušo in telesom; srce nam bije hitreje, postane nam vroče, kri nam zalije obraz. - Darja Kobal Grum

Po besedah prof. Darje Kobal Grum iz ljubljanske Filozofske fakultete se jeza lahko nanaša na osebo, situacijo, dogodek, na predmet; jezo lahko občutimo tudi v odnosu do samega sebe. Jeza je nalezljiva in eksplozivna. Kako se kaže v vsakdanjem življenju – doma, na ulici, igrišču, v službi? Strokovnjaki opozarjajo na raziskave, ki kažejo, da je več jeze v družbah, ki so individualistične in tekmovalne.

Jeza, agresija in bes na cesti, v službi in športu

Kaj pa jeza in agresivno vedenje na igrišču in ob njem povesta o športniku, trenerju, navijaču? Dr. Milan Hosta iz Inštituta Spolint izpostavlja, da je v naši kulturi izražanje podpore športnemu klubu ali društvu z ognjevitim navijanjem zaželeno. Vendar mora biti v okviru pravil, s katerimi se ohranjata red in varnost. Pa poglejmo še na slovenske ceste. V prometu prav tako vladajo jasna pravila, po katerih se moramo ravnati. Dejstvo je, da vozimo tako, kot živimo. Prof. Marko Polič iz Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da je agresivnost lahko značajska poteza, lahko pa je tudi situacijsko pogojena. Študije so pokazale, da je agresivno vedenje med vožnjo pogostejše pri tistih voznikih, ki svoje vozilo pojmujejo kot svoj teritorij in pri tistih, ki jim zaprta in zaklenjena avtomobilska vrata dajejo občutek anonimnosti. Psiholog prometa opozarja, da je agresivno vedenje na cesti včasih celo nagrajeno.

Ko govorimo o izražanju jeze v vsakdanjih situacijah, prav gotovo ne moremo mimo nadlegovanja in agresivnega vedenja na delovnem mestu. Da jeza lahko vznikne iz krivice, ki se zgodi, ali pa z njo izrazimo žalost, izpostavlja dr. Eva Boštjančič iz ljubljanske Filozofske fakultete. Zakaj smo prav v delovnem okolju pogosto priča izbruhom jeze, nadlegovanju in mobingu? Novejše raziskave s področja psihologije dela odgovarjajo na vprašanja, kakšne so posledice jeze in agresivnega vedenja na delovnem mestu: kako velik je vpliv na delovno učinkovitost, klimo in kulturo.

Kdor bi poznal odgovor na vprašanje, kako jezo premagati, bi bil bogat. - Bojan Musil

Psihologi pravimo, da so vsa čustva dobra. Seveda pa jih moramo izražati na primeren način v primerni situaciji. Izražanje jeze na delovnem mestu je potrebno, vendar na konstruktiven način. - Eva Boštjančič

Odnosi v družbi, prijazni ali agresivni, se preslikajo na cesto. Cesta je del vsakdanjega življenja. - Marko Polič

In kaj pravi Freud?

Eno temeljnih vprašanj, ki strokovnjake zanima že stoletja, je, ali je jeza prirojena ali naučena. Dr. Bojan Musil iz Filozofske fakultete Maribor izpostavlja, da je filozof Rousseau dejal, da smo ljudje izvorno dobri, vendar nas družba kasneje pokvari. Od začetka znanstvenega pristopa k obravnavi jeze in agresivnega vedenja pa lahko že opozorimo na Freudovo tradicijo, ki gradi na instinktivistični teoriji. Freud je predpostavil, da se agresivnost v nas kopiči kot nekakšna tenzija, ki jo je treba sprostiti. Albert Bandura, oče paradigme socialnega učenja, je s svojimi eksperimenti dokazal, da se človek agresivnega vedenja nauči z opazovanjem drugih.

Jeza je primarno čustvo, ki tli v vsakem od nas. Zato nam ni težko razumeti posameznih izbruhov in se vživeti v razloge zanje. Vendar pa je izražanje jeze največkrat nezaželeno in so takšni izbruhi običajno nesprejemljivi.

Nemški pregovor pravi: Kdor ravna v jezi, stopa v vihar z razpetimi jadri.