Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vedno več otrok se v šolo vključi s sedmimi leti. Teh je danes v generaciji okoli 5 odstotkov. Je razlog za odlog šolanja njihovo zaostajanje v razvoju, to, da želijo starši otroku zagotoviti še eno leto brezskrbnega otroštva, ali pa mogoče zahtevnost urnega načrta za 1. razred, ki se je v 10 letih močno povečala? Odgovore smo iskali v Intelekti.
So šestletniki pripravljeni za vstop v formalno obliko izobraževanja ali so še premajhni? Odgovori na to vprašanje so različni. Medtem ko nekateri strokovnjaki zagovarjajo slovensko devetletko, saj je ta prilagojena vstopu pet- in šestletnikov v šolo, drugi opozarjajo, da se otrok zelo veliko nauči prek igre, in so prepričani, da je kasnejši začetek šolanja za otroka koristnejši.
Letošnja generacija prvošolcev je najštevilčnejša v zadnjih skoraj dveh desetletjih. 22.293 rumenih rut na 453 šolah je bilo razdeljenih med učence, ki v teh dneh spoznavajo svoje novo okolje – šolo, v kateri bodo preživeli 9 let. Prehod iz vrtca v šolo je za otroke in starše zelo pomemben dogodek, podatki pa kažejo, da se zmeraj več otrok v šolo vpiše s sedmimi leti. Leta 2008 je v prvi razred vstopilo okoli 700 sedemletnikov, v letu 2014/15 je bila številka več kot 1200, kar pomeni 5 odstotkov generacije, so povedali na Zavodu RS za šolstvo. Podatki zato kličejo po analizi vzrokov za povečanje števila odlogov v šolo, ki jo bodo opravili že to šolsko leto.
Odlog predlagajo starši, odobri ga strokovna komisija na šoli
Predlog za odlog šolanja (ali pa za predčasni vstop na primer januarja rojenih otrok) v večini primerov dobronamerno vložijo starši ob februarskem vpisu otrok v osnovno šolo. Po besedah podravnateljice in svetovalne delavke na OŠ Bežigrad v Ljubljani Polonce Droljc največkrat zato, ker so zaskrbljeni, ali njihov otrok izpolnjuje pogoje za vstop v šolo ali ne. Ravnatelj določi strokovno komisijo, ki preveri pripravljenost otroka za šolo, sestavljajo pa jo sestavljajo zdravnik, šolski svetovalni delavec (psiholog ali pedagog) in učitelj ali vzgojitelj.
"Zdravnik pregleda otroka iz zdravstvenega vidika, psiholog preverja otrokovo mentalno funkcioniranje in osebnostno zrelost. Preverja se govorno razumevanje otroka, sposobnosti logičnega sklepanja, dobijo nekaj nalog grafomotorične vrste in zaznavanja števil, štetja do 10. Glede osebnostne in socialne zrelosti največ podatkov dobimo od tistih, ki otroke najbolj poznajo - od njihovih staršev in vzgojiteljev v vrtcu."
Odgovor starši dobijo vsaj tri mesece pred začetkom šole. Če je negativen, se lahko pritožijo na ministrtvo za izobraževanje, a takega primera na OŠ Bežigrad, kjer imajo 5 % učencev, ki so v šolo stopili leto pozneje (ali leto prej), še niso imeli.
Razlogi za odlog
V Sloveniji, kljub vedno večjemu številu odloženega šolanja (je pa res, da so do letos naraščale tudi generacije prvošolcev), ne beležimo več težav otrok v razvoju. Naši sogovniki so med razlogi za poznejši vpis v šolo navedli predvsem skrb staršev, kako se bo njihov otrok znašel v šoli, njihovo željo, da otroku zagotovijo še eno leto brezskrbnega otroštva, pa tudi lažje usklajevanje družinskih urnikov in življenja, ko je otrok v vrtcu. Razvojna prihologinja z ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ljubica Marjanovič Umek:
"Subjektivna prepričanja staršev, da se otroku, ki gre v šolo, jemlje otroštvo, pripomorejo k temu, da otrok šolo doživlja kot stresno. Prav tako se starši bojijo za uspeh svojih otrok v šoli. Sama bojazen je čisto v redu, težava nastane, ko vsi starši ali pa večina staršev pričakuje, da bodo njihovi otroci najboljši v šoli. In to je razlog, zakaj je lažje, da si rečem, da je moj otrok novembrski in naj zato ostane še eno leto v vrtcu, ker bo drugo leto imel več možnosti, da bo med najboljšimi. Ampak to se ne izide tako. Individualne razlike med ljudmi se prezentirajo na drugih ravneh, ne na tej, ali čakaš še eno leto za vstop v šolo ali ne. Zato je odlašanje z vstopom otroka v šolo, ki gre izven tega, kar je zakonska norma, torej le na podlagi datuma rojstva, tek na kratko progo. Seveda imamo možnost odloga zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi določenih priporočil komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ipd., a v tem primeru gre za strokovne ugotovitve in priporočila staršem, ki se potem odločajo sami."
Iz zgodnjega v srednje otroštvo
So skrbi staršev upravičene ali pretirane? V kakšem razvojnem obdobju sploh je otrok pri šestih letih? Vstop v šolo pri šestih letih (med 5 letom in 8 meseci ter 6 letom in 8 meseci, če smo natančni), se v razvoju otroka pokriva s prehodom iz obdobja zgodnjega otroštva v obdobje srednjega otroštva. So pri tej otroci starosti kognitivno, čustveno in socialno dovolj zreli oziroma, če sledimo terminologiji razvojne psihologije, pripravljeni za šolo? Marjanovič Umekova pravi, da ja, saj v tem času prihaja so pomembnih sprememb v njihovem razvoju:
Gre za dimaničen proces, ki je pri vsakemu otroku nekoliko drugačen. Večina otrok se bo sicer razvijala skladno s pričakovanji iz teorije, pri nekaterih pa bo pri določeni starosti zaznati obstanek v razvoju, čez 3 mesece pa bodo doživeli hiter razvoj in dohiteli ali celo prehiteli vrstnike, pravi Marjanovič Umekova.
Včasih so pripravljenost za šolo preverjali drugače, že dolgo časa pa velja, da je otrok med 5. in 7. letom pripravljen za šolo, zato se meja vstopa v šolo po mnenju pediatrinje in nevroznanstvenice Tine Bregant z devetletko v bistvu ni spremenila:
"povsod po svetu so otroci in njihovi možgani med 5. in 7. letom starosti dovolj zreli, da lahko začnejo z opismenovanjem in računanjem. Med otroki so velike razlike, zato tudi govorimo o razponu, od kdaj do kdaj je zaželeno, da otrok začne s šolanjem. (...) Nimamo takega števila otrok doma, da bi lahko kot starši utemeljeno presojali, ali se naš otrok razvija primerjalno z drugimi otroki. In kadar smo v dilemi (seveda za nekatere stvari dileme ni), takrat je smotrno vprašati strokovnjaka, ki otroka dobro pozna. Mi poznamo otroka iz enega vidika, vzgojiteljica v vrtcu pa iz drugega. Tudi v šoli bo morda otrok pokazal neka druga znanja, ki jih doma nismo uspeli odkriti, ali pa se bodo razkrile določene težave, ki jih doma nismo zaznali. To je normalno, saj je šolsko okolje drugačno od domačega. In prav je tako - šola usposablja otroke za druge razmere."
Ali gre otrok v šolo s petimi ali s sedmimi leti, ni tako nepomembna razlika, pa je prepričan razvojni psiholog z Univerze v Cambridgeu dr. David Whitebread, ki zagovarja kasnejši vstop otrok v formalno izobraževanje. Delež, ki ga eno leto predstavlja v življenju posameznika, je pri 5-letniku veliko večji kot pri 7-letniku, otrok ima leto ali dve več časa za nestrukturirano igro, vrtec in učenje, ki temelji na igri. To obdobje pa je ključno tudi za razvoj t. i. samokontrole:
Dr. Whitebread pravi, da tudi mednarodne raziskave pismenosti – na primer PISA, kažejo na to, da države, kjer se formalno šolanje začne s petimi leti, niso na vrhu lestvic dosežkov v bralni pismenosti in matematični sposobnosti otrok. V azijskih državah in tudi na primer na Finskem začenjajo otroci s šolo s sedmimi leti, pa so med najboljšimi. Še več, Whitebread je prepričan, da obstajajo celo dokazi, ki govorijo o tem, da zgodnejši vstop v šolo prinaša negativne posledice. Pri tem se opira na izsledke raziskave Novozelandca Sebastiana Suggate-a, ki je primerjal bralno pismenost otrok, ki so začeli hoditi v šolo s petimi leti, in tistimi, ki so se v formalno izobraževanje na NZ vključili s sedmimi leti. Pri 11. letih med skupinama ni bilo več razlik, prav tako rezultati raziskave kažejo na to, da otroci, ki so z branjem začeli kasneje, bolj uživajo v branju in bolj razumejo besedilo. Dr. David Whitebread:
"Veliko vlad misli, da je koristno, če otroci začnejo v javno šolo hoditi zgodaj – predvsem otroci iz socialno nespodbudnega okolja. A dejstva kažejo ravno obratno. Razloga sta dva. Imajo manj let za pridobivanje koristi, ki jih prinaša učenje z igro. Drug razlog pa je, da se začnejo učiti na formalen način, za katerega kognitivno še niso pripravljeni. Posledica tega je lahko, da se jim zdi učenje branja težko, zato izgubijo samozavest in se njihov odnos do učenja in sebe kot učenca poslabša."
A bolj kot starost otrok, ugotavljajo vsi sogovorniki, je pomebno predvsem to, kakšno šolo imamo.
Je devetletka primerna za šestletnike?
Slovenska devetletka je bila po besedah dr. Marjanovič Umek narejena po meri šestletnikov - tako sistemsko kot kadrovsko. V prvem razredu sta za otroke zadolženi dve učiteljici, med njima je ena praviloma vzgojiteljica, prvi dve leti se učence ocenjuje opisno, in ne številčno, zaradi česar lahko učitelji individualno spremljajo otrokov napredek na različnih področjih, otroci pa se med seboj na ravni znanja ne morejo primerjati. Prav tako standardi znanja niso postavljeni za vsak razred posebej, temveč za obdobje prve triade - s tem se upošteva individualna dinamika razvoja otroka in njegovih sposobnosti.
Mnogi so prepričani, da slovenski otroci v šoli niso preveč obremenjeni, a dejstvo je, da se je delo v prvem razredu v zadnjem desetletju spremenilo. Franc Oblak, vzgojitelj v prvem razredu na OŠ Oskarja Kovačiča v Ljubljani, opozarja:
"Prehod iz vrtca v šolo je bil pred desetimi leti lažji, saj je bilo snovi manj, manj učene obveznosti. Če smo imeli pri matematiki pred 10 leti za število 1 ves teden časa, to je 4 ure, imamo zdaj na voljo eno uro ali pa v eni uri spoznamo celo dve števili. Tako da se je veliko spremenilo. Strokovnjaki se najbrž odločijo na podlagi raziskav, da je smotrno dajati snov v nižje razrede. Kognitivno so otroci sicer naprednejši, manjka pa jim socialnih veščin."
Po besedah svetovalne delavke na OŠ Bežigrad Polonce Pograjc se sistem sicer ni spremenil v smislu, da bi bil težji, spet pa so višja pričakovanja - otroci se prvi tuj jezik v razširjenem programu osnovne šole učijo že v prvem razredu, česar pred leti ni bilo. Po ocenah Oblaka je prvi razred naporen in zahteven za tretjino prvošolcev, delo pa učitelji prilagodijo skupini. Držati se morajo sicer učnega načrta, pri tem, kako ga izpeljejo, pa so avtonomni. Kljub vsemu po mnenju obeh šolnikov v prvem razredu ostaja premalo časa za igro, gibanje in pogovor.
Enostavnega in jasnega odgovora na dilemo, ki smo jo izpostavili v tej oddaji, torej ni. Najbrž pa bi bilo preveč preprosto, če bi vse zvalili na preveč zaščitniške starše z velikimi pričakovanji. Odločitev, ali vstop v šolo odložiti ali ga celo pospešiti, mora biti odvisen predvsem od otroka. Dejstvo pa je, da je prvi razred težji, kot je bil, in da je, kljub vsem prilagoditvam, še vedno šola.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Vedno več otrok se v šolo vključi s sedmimi leti. Teh je danes v generaciji okoli 5 odstotkov. Je razlog za odlog šolanja njihovo zaostajanje v razvoju, to, da želijo starši otroku zagotoviti še eno leto brezskrbnega otroštva, ali pa mogoče zahtevnost urnega načrta za 1. razred, ki se je v 10 letih močno povečala? Odgovore smo iskali v Intelekti.
So šestletniki pripravljeni za vstop v formalno obliko izobraževanja ali so še premajhni? Odgovori na to vprašanje so različni. Medtem ko nekateri strokovnjaki zagovarjajo slovensko devetletko, saj je ta prilagojena vstopu pet- in šestletnikov v šolo, drugi opozarjajo, da se otrok zelo veliko nauči prek igre, in so prepričani, da je kasnejši začetek šolanja za otroka koristnejši.
Letošnja generacija prvošolcev je najštevilčnejša v zadnjih skoraj dveh desetletjih. 22.293 rumenih rut na 453 šolah je bilo razdeljenih med učence, ki v teh dneh spoznavajo svoje novo okolje – šolo, v kateri bodo preživeli 9 let. Prehod iz vrtca v šolo je za otroke in starše zelo pomemben dogodek, podatki pa kažejo, da se zmeraj več otrok v šolo vpiše s sedmimi leti. Leta 2008 je v prvi razred vstopilo okoli 700 sedemletnikov, v letu 2014/15 je bila številka več kot 1200, kar pomeni 5 odstotkov generacije, so povedali na Zavodu RS za šolstvo. Podatki zato kličejo po analizi vzrokov za povečanje števila odlogov v šolo, ki jo bodo opravili že to šolsko leto.
Odlog predlagajo starši, odobri ga strokovna komisija na šoli
Predlog za odlog šolanja (ali pa za predčasni vstop na primer januarja rojenih otrok) v večini primerov dobronamerno vložijo starši ob februarskem vpisu otrok v osnovno šolo. Po besedah podravnateljice in svetovalne delavke na OŠ Bežigrad v Ljubljani Polonce Droljc največkrat zato, ker so zaskrbljeni, ali njihov otrok izpolnjuje pogoje za vstop v šolo ali ne. Ravnatelj določi strokovno komisijo, ki preveri pripravljenost otroka za šolo, sestavljajo pa jo sestavljajo zdravnik, šolski svetovalni delavec (psiholog ali pedagog) in učitelj ali vzgojitelj.
"Zdravnik pregleda otroka iz zdravstvenega vidika, psiholog preverja otrokovo mentalno funkcioniranje in osebnostno zrelost. Preverja se govorno razumevanje otroka, sposobnosti logičnega sklepanja, dobijo nekaj nalog grafomotorične vrste in zaznavanja števil, štetja do 10. Glede osebnostne in socialne zrelosti največ podatkov dobimo od tistih, ki otroke najbolj poznajo - od njihovih staršev in vzgojiteljev v vrtcu."
Odgovor starši dobijo vsaj tri mesece pred začetkom šole. Če je negativen, se lahko pritožijo na ministrtvo za izobraževanje, a takega primera na OŠ Bežigrad, kjer imajo 5 % učencev, ki so v šolo stopili leto pozneje (ali leto prej), še niso imeli.
Razlogi za odlog
V Sloveniji, kljub vedno večjemu številu odloženega šolanja (je pa res, da so do letos naraščale tudi generacije prvošolcev), ne beležimo več težav otrok v razvoju. Naši sogovniki so med razlogi za poznejši vpis v šolo navedli predvsem skrb staršev, kako se bo njihov otrok znašel v šoli, njihovo željo, da otroku zagotovijo še eno leto brezskrbnega otroštva, pa tudi lažje usklajevanje družinskih urnikov in življenja, ko je otrok v vrtcu. Razvojna prihologinja z ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ljubica Marjanovič Umek:
"Subjektivna prepričanja staršev, da se otroku, ki gre v šolo, jemlje otroštvo, pripomorejo k temu, da otrok šolo doživlja kot stresno. Prav tako se starši bojijo za uspeh svojih otrok v šoli. Sama bojazen je čisto v redu, težava nastane, ko vsi starši ali pa večina staršev pričakuje, da bodo njihovi otroci najboljši v šoli. In to je razlog, zakaj je lažje, da si rečem, da je moj otrok novembrski in naj zato ostane še eno leto v vrtcu, ker bo drugo leto imel več možnosti, da bo med najboljšimi. Ampak to se ne izide tako. Individualne razlike med ljudmi se prezentirajo na drugih ravneh, ne na tej, ali čakaš še eno leto za vstop v šolo ali ne. Zato je odlašanje z vstopom otroka v šolo, ki gre izven tega, kar je zakonska norma, torej le na podlagi datuma rojstva, tek na kratko progo. Seveda imamo možnost odloga zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi določenih priporočil komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ipd., a v tem primeru gre za strokovne ugotovitve in priporočila staršem, ki se potem odločajo sami."
Iz zgodnjega v srednje otroštvo
So skrbi staršev upravičene ali pretirane? V kakšem razvojnem obdobju sploh je otrok pri šestih letih? Vstop v šolo pri šestih letih (med 5 letom in 8 meseci ter 6 letom in 8 meseci, če smo natančni), se v razvoju otroka pokriva s prehodom iz obdobja zgodnjega otroštva v obdobje srednjega otroštva. So pri tej otroci starosti kognitivno, čustveno in socialno dovolj zreli oziroma, če sledimo terminologiji razvojne psihologije, pripravljeni za šolo? Marjanovič Umekova pravi, da ja, saj v tem času prihaja so pomembnih sprememb v njihovem razvoju:
Gre za dimaničen proces, ki je pri vsakemu otroku nekoliko drugačen. Večina otrok se bo sicer razvijala skladno s pričakovanji iz teorije, pri nekaterih pa bo pri določeni starosti zaznati obstanek v razvoju, čez 3 mesece pa bodo doživeli hiter razvoj in dohiteli ali celo prehiteli vrstnike, pravi Marjanovič Umekova.
Včasih so pripravljenost za šolo preverjali drugače, že dolgo časa pa velja, da je otrok med 5. in 7. letom pripravljen za šolo, zato se meja vstopa v šolo po mnenju pediatrinje in nevroznanstvenice Tine Bregant z devetletko v bistvu ni spremenila:
"povsod po svetu so otroci in njihovi možgani med 5. in 7. letom starosti dovolj zreli, da lahko začnejo z opismenovanjem in računanjem. Med otroki so velike razlike, zato tudi govorimo o razponu, od kdaj do kdaj je zaželeno, da otrok začne s šolanjem. (...) Nimamo takega števila otrok doma, da bi lahko kot starši utemeljeno presojali, ali se naš otrok razvija primerjalno z drugimi otroki. In kadar smo v dilemi (seveda za nekatere stvari dileme ni), takrat je smotrno vprašati strokovnjaka, ki otroka dobro pozna. Mi poznamo otroka iz enega vidika, vzgojiteljica v vrtcu pa iz drugega. Tudi v šoli bo morda otrok pokazal neka druga znanja, ki jih doma nismo uspeli odkriti, ali pa se bodo razkrile določene težave, ki jih doma nismo zaznali. To je normalno, saj je šolsko okolje drugačno od domačega. In prav je tako - šola usposablja otroke za druge razmere."
Ali gre otrok v šolo s petimi ali s sedmimi leti, ni tako nepomembna razlika, pa je prepričan razvojni psiholog z Univerze v Cambridgeu dr. David Whitebread, ki zagovarja kasnejši vstop otrok v formalno izobraževanje. Delež, ki ga eno leto predstavlja v življenju posameznika, je pri 5-letniku veliko večji kot pri 7-letniku, otrok ima leto ali dve več časa za nestrukturirano igro, vrtec in učenje, ki temelji na igri. To obdobje pa je ključno tudi za razvoj t. i. samokontrole:
Dr. Whitebread pravi, da tudi mednarodne raziskave pismenosti – na primer PISA, kažejo na to, da države, kjer se formalno šolanje začne s petimi leti, niso na vrhu lestvic dosežkov v bralni pismenosti in matematični sposobnosti otrok. V azijskih državah in tudi na primer na Finskem začenjajo otroci s šolo s sedmimi leti, pa so med najboljšimi. Še več, Whitebread je prepričan, da obstajajo celo dokazi, ki govorijo o tem, da zgodnejši vstop v šolo prinaša negativne posledice. Pri tem se opira na izsledke raziskave Novozelandca Sebastiana Suggate-a, ki je primerjal bralno pismenost otrok, ki so začeli hoditi v šolo s petimi leti, in tistimi, ki so se v formalno izobraževanje na NZ vključili s sedmimi leti. Pri 11. letih med skupinama ni bilo več razlik, prav tako rezultati raziskave kažejo na to, da otroci, ki so z branjem začeli kasneje, bolj uživajo v branju in bolj razumejo besedilo. Dr. David Whitebread:
"Veliko vlad misli, da je koristno, če otroci začnejo v javno šolo hoditi zgodaj – predvsem otroci iz socialno nespodbudnega okolja. A dejstva kažejo ravno obratno. Razloga sta dva. Imajo manj let za pridobivanje koristi, ki jih prinaša učenje z igro. Drug razlog pa je, da se začnejo učiti na formalen način, za katerega kognitivno še niso pripravljeni. Posledica tega je lahko, da se jim zdi učenje branja težko, zato izgubijo samozavest in se njihov odnos do učenja in sebe kot učenca poslabša."
A bolj kot starost otrok, ugotavljajo vsi sogovorniki, je pomebno predvsem to, kakšno šolo imamo.
Je devetletka primerna za šestletnike?
Slovenska devetletka je bila po besedah dr. Marjanovič Umek narejena po meri šestletnikov - tako sistemsko kot kadrovsko. V prvem razredu sta za otroke zadolženi dve učiteljici, med njima je ena praviloma vzgojiteljica, prvi dve leti se učence ocenjuje opisno, in ne številčno, zaradi česar lahko učitelji individualno spremljajo otrokov napredek na različnih področjih, otroci pa se med seboj na ravni znanja ne morejo primerjati. Prav tako standardi znanja niso postavljeni za vsak razred posebej, temveč za obdobje prve triade - s tem se upošteva individualna dinamika razvoja otroka in njegovih sposobnosti.
Mnogi so prepričani, da slovenski otroci v šoli niso preveč obremenjeni, a dejstvo je, da se je delo v prvem razredu v zadnjem desetletju spremenilo. Franc Oblak, vzgojitelj v prvem razredu na OŠ Oskarja Kovačiča v Ljubljani, opozarja:
"Prehod iz vrtca v šolo je bil pred desetimi leti lažji, saj je bilo snovi manj, manj učene obveznosti. Če smo imeli pri matematiki pred 10 leti za število 1 ves teden časa, to je 4 ure, imamo zdaj na voljo eno uro ali pa v eni uri spoznamo celo dve števili. Tako da se je veliko spremenilo. Strokovnjaki se najbrž odločijo na podlagi raziskav, da je smotrno dajati snov v nižje razrede. Kognitivno so otroci sicer naprednejši, manjka pa jim socialnih veščin."
Po besedah svetovalne delavke na OŠ Bežigrad Polonce Pograjc se sistem sicer ni spremenil v smislu, da bi bil težji, spet pa so višja pričakovanja - otroci se prvi tuj jezik v razširjenem programu osnovne šole učijo že v prvem razredu, česar pred leti ni bilo. Po ocenah Oblaka je prvi razred naporen in zahteven za tretjino prvošolcev, delo pa učitelji prilagodijo skupini. Držati se morajo sicer učnega načrta, pri tem, kako ga izpeljejo, pa so avtonomni. Kljub vsemu po mnenju obeh šolnikov v prvem razredu ostaja premalo časa za igro, gibanje in pogovor.
Enostavnega in jasnega odgovora na dilemo, ki smo jo izpostavili v tej oddaji, torej ni. Najbrž pa bi bilo preveč preprosto, če bi vse zvalili na preveč zaščitniške starše z velikimi pričakovanji. Odločitev, ali vstop v šolo odložiti ali ga celo pospešiti, mora biti odvisen predvsem od otroka. Dejstvo pa je, da je prvi razred težji, kot je bil, in da je, kljub vsem prilagoditvam, še vedno šola.
Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor
Varna raba interneta je zelo širok in nenehno spremenljiv pojem. Od škodljivih algoritmov do generativne umetne inteligence, ki ustvarja pornografske globoke ponaredke. Od vplivnežev do spolnih predatorjev. Od heca do travme. Z vsako novo aplikacijo ali orodjem pridejo tudi nove možnosti zlorab. Kako na varen vstop v spletno okolje pripraviti mlade uporabnike in uporabnice? Kdaj jih pustiti same pred zasloni in jim dovoliti nenadzorovano rabo? Kakšne so nevarnosti? Odgovori v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici
Polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. To kažejo rezultati raziskave Mladi 2024. Tudi izsledki raziskave Empath kažejo podobno sliko. Gostje tokratne oddaje Intelekta, dr. Veronika Tašner, dr. Nina Perger in dr. Jasna Podreka so poskušale osvetliti kompleksno ozadje teženj po retradicionalizaciji ter ponuditi morebitne načine odzivanja na vse večji ideološki razkol v družbi. Prav tako so spregovorile o novi moškosti in načinih spopadanja s škodljivimi stereotipi v izobraževalnem sistemu.
Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart
Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki?
Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)
Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema
Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)
Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?
Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj?
Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti.
Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?
Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.
Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.
Neveljaven email naslov