Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj v 21. stoletju še vedno idealiziramo koncept romantične ljubezni s princem na belem konju?
Ljubezen je čustvo, ki nas veže na silovit način. »Ni sonca brez svetlobe in ne človeka brez ljubezni,« je zapisal že Wolfgang Goethe. Na piedestal smo povzdignili romantično ljubezen. Spremlja nas že od pravljic dalje. Po njej hrepenimo, si jo želimo; romantična ljubezen naj bi izpolnila in osmislila naše življenje.
»Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega,« pravi svetovno znana antropologinja Helen Fisher. »Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih. Pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.«
V tokratni Intelekti se sprašujemo, ali ni romantična ljubezen zgolj mit, iluzija. Razmišljajo: antropologinja Helen Fisher, psihoterapevtka Sanja Rozman, aktivistka in feministka Ada Černoša, biokemik Jan Lonzarić, nevroznanstvenik Gregor Majdič in psiholog Andrej Perko.
Antropologinja Helen Fisher že vrsto let preučuje dogajanje v človeških možganih ter piše o ljubezni, poželenju in spolnosti:
»Romantična ljubezen je eden od treh sistemov v možganih, ki so se razvili za namen parjenja in razmnoževanja. Spolno poželenje, kot prvi od sistemov, spodbuja k iskanju različnih partnerjev, romantična ljubezen pa omogoča, da se istočasno osredotočiš na zgolj eno osebo. Tretji sistem v možganih so občutki močne navezanosti, ki pomagajo, da s to osebo ostaneš vsaj prva leta otrokovega življenja. Od teh treh temeljnih sistemov v možganih – poželenja, romantične ljubezni in navezanosti – sem preučevala zaljubljenost z romantično ljubeznijo. Ljudem, ki so bili sveže zaljubljeni, tistim, ki so bili zavrnjeni, in osebam v dolgotrajnih ljubezenskih zvezah, smo slikali možgane. Ugotovili smo, da se med zaljubljenostjo aktivira majhno področje na meji med možgani in možganskim deblom. Izloči se živčni prenašalec dopamin, ki spodbudi druga območja možganov, da sprožijo obsesivno razmišljanje o ljubljeni osebi ter omogočijo osredotočenost, hrepenenje in željo, da bi osvojili to nagrado.«
Doktorica Fisher romantične ljubezni ne razume le kot močno čustvo, temveč kot pomemben motivacijski sistem, ki se je pred dvema milijonoma let v človeških možganih razvil iz bioloških potreb.
»Neverjetno je, česa vsega so ljudje zmožni, ko so zaljubljeni. Iz vidika Darwinove evolucije se osredotočiš in upaš na največjo nagrado v življenju – partnerja za parjenje. Zato me ne preseneča, da imamo v možganih ta tako zelo močan sistem, ki se lahko sproži kadarkoli.«
Zaljubljenost v dolgoletnem razmerju?
»Ljudje po vsem svetu verjamejo, da zaljubljenost, romantična ljubezen po nekaj mesecih ali letih preprosto zamre. Strasti ni več, od zaljubljenosti preideš k navezanosti na ljubljeno osebo, ki je topla in udobna. Občutiš neko kozmično povezanost, ne pa več močne romantične ljubezni. Po mojem mnenju se to dogaja pogosto, vendar pa se v uspešnem razmerju občutki romantične ljubezni vedno znova pojavijo. To pravim na podlagi študije, ki smo jo izdelali prvi na svetu.
Z magnetno resonanco smo slikali možgane sveže zaljubljenih. Med njimi je bilo veliko petdeset- in šestdesetletnikov, ki so bili poročeni že več kot 20 let in imajo odrasle otroke, vendar so še vedno noro zaljubljeni v svoje partnerje. Ne le, da jih ljubijo, ampak so vanje še vedno tudi zaljubljeni. Z magnetno resonanco smo odkrili, da je pri njih področje v možganih, ki je zadolženo za romantično ljubezen, še vedno zelo dejavno.
Skratka, slikali smo 15 ljudi, starih od petdeset do šestdeset let, ki so vztrajali, da so še vedno noro zaljubljeni v svoje dolgoletne partnerje. Pri njih smo zaznali aktivnost v istih predelih možganov kot pri pravkar zaljubljenih. Torej je romantična ljubezen po vse teh letih še vedno mogoča!«
Vendar ob tem raziskovalka opozarja tudi na nekatere razlike.
»Ko si sveže zaljubljen do ušes in čez, so možgani dejavni tudi v področjih za tesnobnost. Prevevajo te tesnobni občutki: zakaj me ni poklical, zakaj sem mu to rekla, ali sem nemara predebela, ali bi to morala storiti, zakaj nisem oblekla tega … Po enaindvajsetih letih zakona pa nisi več tako zelo tesnoben, saj so možganska področja za anksioznost pri starejših manj aktivna. Namesto tega smo pri petdeset- in šestdesetletnikih zaznali aktivnost v predelih za mirnost in za ublažitev bolečine. Torej, v osnovi lahko ostaneš zaljubljen tudi na dolgi rok. S slikanjem smo dokazali, da je to mogoče; da se ob dolgotrajni zaljubljenosti aktivirajo vsi trije sistemi. To pomeni, da si še vedno želiš spolnih odnosov z ljubljeno osebo, želja po seksu je zelo prisotna in ves čas še vedno čutiš močno navezanost.
Občutki romantične ljubezni pridejo in grejo. Na primer, na dopustu je vse novo, kar spodbudi dopaminski sistem, spet čutiš močna ljubezenska čustva do svojega dolgoletnega partnerja. Kljub temu pa sklepam, da je začetna, prva zaljubljenost le nekoliko drugačna od dolgotrajne zaljubljenosti. Na začetku ne moreš spati in jesti, o osebi ne moreš nehati razmišljati, do nje si zelo zaščitniški, rad bi jo osvojil. Na začetku razmerja je vse veliko bolj intenzivno in silno, pozneje pa ne.«
Raziskovalci izpostavljajo, da ima vsaka nova generacija nove potrebe in želje, zato v nekem trenutku koncept romantične ljubezni ni več ustrezno opisal realnosti vseh odnosov med ljudmi. Nekatere med njimi ustrezneje opišemo z izrazom poliamorija. To je oblika partnerstva, ki temelji na širšem krogu dolgotrajnih ljubezenskih stikov. Ti so organizirani na iskren in sporazumen način. Helen Fisher:
»Poliamorija je zelo zanimiva. To ni nekaj novega, vendar je v zadnjem času postala priljubljena tema pogovorov. Poliamorija je bila tradicionalno prisotna pri starejših ljudeh, srečno poročenih, ki so bili močno navezani na svoje partnerje. Z njimi so najverjetneje imeli tudi zadovoljujoče spolne odnose, vendar so si kljub temu želeli še občutka močne zaljubljenosti. Dogovorili so se, da bodo popolnoma odkriti, da si bodo zaupali vse, in se tako spustili v romanco z nekom drugim. Z dolgoletnim partnerjem so delili močno navezanost, hkrati pa so se predali tudi drugim. Tako je bilo v mojih časih, pred tridesetimi, štiridesetimi leti.
Danes so mladi znova obudili poliamorijo. Večina jih ni poročena, pravijo, da so zaljubljeni v več ljudi. Menim, da najverjetneje niso zaljubljeni v tri ali štiri ljudi, saj jim možgani tega ne omogočajo. Vendar pa do nekaterih ali celo vseh čutijo nekakšno romanco, povezanost z njimi. In temu rečejo poliamorija.
Antropologinja poudarja, da je poliamorija vedno tudi stvar dogovora.
»Poliamorija zato, ker so glede tega odkriti. Vsi namreč vedo za razmerja med vsemi. Vendar pa se bodo sčasoma noro zaljubili le v enega izmed njih, postali posesivni in tudi ljubosumni, saj je sistem romantične ljubezni tesno povezan z ljubosumjem. Ko si v nekoga zaljubljen, ga hočeš samo zase.
Menim, da velika večina teh mladih ljudi, ki so poliamorni, eksperimentira z različnimi osebami. Do treh ali štirih čutijo močno navezanost. Predvidevam pa, da niso strastno, noro zaljubljeni v vse tri ali štiri. Morda v enega od trojice, do drugih dveh pa čutijo le privrženost in povezanost.
Rekla bi, da večina teh romanc ni tako močnih, kot je lahko strastna romantična ljubezen, ki sem jo raziskovala. Naši možgani tega niso sposobni; močna romantična ljubezen je namreč osredotočena le na eno osebo.«
912 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Zakaj v 21. stoletju še vedno idealiziramo koncept romantične ljubezni s princem na belem konju?
Ljubezen je čustvo, ki nas veže na silovit način. »Ni sonca brez svetlobe in ne človeka brez ljubezni,« je zapisal že Wolfgang Goethe. Na piedestal smo povzdignili romantično ljubezen. Spremlja nas že od pravljic dalje. Po njej hrepenimo, si jo želimo; romantična ljubezen naj bi izpolnila in osmislila naše življenje.
»Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega,« pravi svetovno znana antropologinja Helen Fisher. »Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih. Pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.«
V tokratni Intelekti se sprašujemo, ali ni romantična ljubezen zgolj mit, iluzija. Razmišljajo: antropologinja Helen Fisher, psihoterapevtka Sanja Rozman, aktivistka in feministka Ada Černoša, biokemik Jan Lonzarić, nevroznanstvenik Gregor Majdič in psiholog Andrej Perko.
Antropologinja Helen Fisher že vrsto let preučuje dogajanje v človeških možganih ter piše o ljubezni, poželenju in spolnosti:
»Romantična ljubezen je eden od treh sistemov v možganih, ki so se razvili za namen parjenja in razmnoževanja. Spolno poželenje, kot prvi od sistemov, spodbuja k iskanju različnih partnerjev, romantična ljubezen pa omogoča, da se istočasno osredotočiš na zgolj eno osebo. Tretji sistem v možganih so občutki močne navezanosti, ki pomagajo, da s to osebo ostaneš vsaj prva leta otrokovega življenja. Od teh treh temeljnih sistemov v možganih – poželenja, romantične ljubezni in navezanosti – sem preučevala zaljubljenost z romantično ljubeznijo. Ljudem, ki so bili sveže zaljubljeni, tistim, ki so bili zavrnjeni, in osebam v dolgotrajnih ljubezenskih zvezah, smo slikali možgane. Ugotovili smo, da se med zaljubljenostjo aktivira majhno področje na meji med možgani in možganskim deblom. Izloči se živčni prenašalec dopamin, ki spodbudi druga območja možganov, da sprožijo obsesivno razmišljanje o ljubljeni osebi ter omogočijo osredotočenost, hrepenenje in željo, da bi osvojili to nagrado.«
Doktorica Fisher romantične ljubezni ne razume le kot močno čustvo, temveč kot pomemben motivacijski sistem, ki se je pred dvema milijonoma let v človeških možganih razvil iz bioloških potreb.
»Neverjetno je, česa vsega so ljudje zmožni, ko so zaljubljeni. Iz vidika Darwinove evolucije se osredotočiš in upaš na največjo nagrado v življenju – partnerja za parjenje. Zato me ne preseneča, da imamo v možganih ta tako zelo močan sistem, ki se lahko sproži kadarkoli.«
Zaljubljenost v dolgoletnem razmerju?
»Ljudje po vsem svetu verjamejo, da zaljubljenost, romantična ljubezen po nekaj mesecih ali letih preprosto zamre. Strasti ni več, od zaljubljenosti preideš k navezanosti na ljubljeno osebo, ki je topla in udobna. Občutiš neko kozmično povezanost, ne pa več močne romantične ljubezni. Po mojem mnenju se to dogaja pogosto, vendar pa se v uspešnem razmerju občutki romantične ljubezni vedno znova pojavijo. To pravim na podlagi študije, ki smo jo izdelali prvi na svetu.
Z magnetno resonanco smo slikali možgane sveže zaljubljenih. Med njimi je bilo veliko petdeset- in šestdesetletnikov, ki so bili poročeni že več kot 20 let in imajo odrasle otroke, vendar so še vedno noro zaljubljeni v svoje partnerje. Ne le, da jih ljubijo, ampak so vanje še vedno tudi zaljubljeni. Z magnetno resonanco smo odkrili, da je pri njih področje v možganih, ki je zadolženo za romantično ljubezen, še vedno zelo dejavno.
Skratka, slikali smo 15 ljudi, starih od petdeset do šestdeset let, ki so vztrajali, da so še vedno noro zaljubljeni v svoje dolgoletne partnerje. Pri njih smo zaznali aktivnost v istih predelih možganov kot pri pravkar zaljubljenih. Torej je romantična ljubezen po vse teh letih še vedno mogoča!«
Vendar ob tem raziskovalka opozarja tudi na nekatere razlike.
»Ko si sveže zaljubljen do ušes in čez, so možgani dejavni tudi v področjih za tesnobnost. Prevevajo te tesnobni občutki: zakaj me ni poklical, zakaj sem mu to rekla, ali sem nemara predebela, ali bi to morala storiti, zakaj nisem oblekla tega … Po enaindvajsetih letih zakona pa nisi več tako zelo tesnoben, saj so možganska področja za anksioznost pri starejših manj aktivna. Namesto tega smo pri petdeset- in šestdesetletnikih zaznali aktivnost v predelih za mirnost in za ublažitev bolečine. Torej, v osnovi lahko ostaneš zaljubljen tudi na dolgi rok. S slikanjem smo dokazali, da je to mogoče; da se ob dolgotrajni zaljubljenosti aktivirajo vsi trije sistemi. To pomeni, da si še vedno želiš spolnih odnosov z ljubljeno osebo, želja po seksu je zelo prisotna in ves čas še vedno čutiš močno navezanost.
Občutki romantične ljubezni pridejo in grejo. Na primer, na dopustu je vse novo, kar spodbudi dopaminski sistem, spet čutiš močna ljubezenska čustva do svojega dolgoletnega partnerja. Kljub temu pa sklepam, da je začetna, prva zaljubljenost le nekoliko drugačna od dolgotrajne zaljubljenosti. Na začetku ne moreš spati in jesti, o osebi ne moreš nehati razmišljati, do nje si zelo zaščitniški, rad bi jo osvojil. Na začetku razmerja je vse veliko bolj intenzivno in silno, pozneje pa ne.«
Raziskovalci izpostavljajo, da ima vsaka nova generacija nove potrebe in želje, zato v nekem trenutku koncept romantične ljubezni ni več ustrezno opisal realnosti vseh odnosov med ljudmi. Nekatere med njimi ustrezneje opišemo z izrazom poliamorija. To je oblika partnerstva, ki temelji na širšem krogu dolgotrajnih ljubezenskih stikov. Ti so organizirani na iskren in sporazumen način. Helen Fisher:
»Poliamorija je zelo zanimiva. To ni nekaj novega, vendar je v zadnjem času postala priljubljena tema pogovorov. Poliamorija je bila tradicionalno prisotna pri starejših ljudeh, srečno poročenih, ki so bili močno navezani na svoje partnerje. Z njimi so najverjetneje imeli tudi zadovoljujoče spolne odnose, vendar so si kljub temu želeli še občutka močne zaljubljenosti. Dogovorili so se, da bodo popolnoma odkriti, da si bodo zaupali vse, in se tako spustili v romanco z nekom drugim. Z dolgoletnim partnerjem so delili močno navezanost, hkrati pa so se predali tudi drugim. Tako je bilo v mojih časih, pred tridesetimi, štiridesetimi leti.
Danes so mladi znova obudili poliamorijo. Večina jih ni poročena, pravijo, da so zaljubljeni v več ljudi. Menim, da najverjetneje niso zaljubljeni v tri ali štiri ljudi, saj jim možgani tega ne omogočajo. Vendar pa do nekaterih ali celo vseh čutijo nekakšno romanco, povezanost z njimi. In temu rečejo poliamorija.
Antropologinja poudarja, da je poliamorija vedno tudi stvar dogovora.
»Poliamorija zato, ker so glede tega odkriti. Vsi namreč vedo za razmerja med vsemi. Vendar pa se bodo sčasoma noro zaljubili le v enega izmed njih, postali posesivni in tudi ljubosumni, saj je sistem romantične ljubezni tesno povezan z ljubosumjem. Ko si v nekoga zaljubljen, ga hočeš samo zase.
Menim, da velika večina teh mladih ljudi, ki so poliamorni, eksperimentira z različnimi osebami. Do treh ali štirih čutijo močno navezanost. Predvidevam pa, da niso strastno, noro zaljubljeni v vse tri ali štiri. Morda v enega od trojice, do drugih dveh pa čutijo le privrženost in povezanost.
Rekla bi, da večina teh romanc ni tako močnih, kot je lahko strastna romantična ljubezen, ki sem jo raziskovala. Naši možgani tega niso sposobni; močna romantična ljubezen je namreč osredotočena le na eno osebo.«
Kako zaton na zahodu in vzpon v tako imenovanih državah tretjega sveta, predvsem v podsaharski Afriki, spreminjata še vedno v Rimu zasidrano Katoliško cerkev, ki ima že danes večino vernikov na globalnem jugu
Nekdaj samoumevno ekskluzivnost človeške inteligence danes umetna inteligenca postavlja pod vprašaj. Zmogljivi modeli globokih nevronskih mrež so namreč z vrtoglavim tempom kos vse zahtevnejšim nalogam, ki so bila še včeraj v izključni domeni človeka, na določenih področjih pa nas že povsem prekašajo. Ob tem nam zastavljajo vrsto najbolj temeljnih vprašanj: kaj sploh je inteligenca? Kakšen vpliv na človeka bo imela ta nova vrsta intelektualne konkurence, bomo na inteligenco in človeka začeli gledati kaj drugače? Kakšni novi uvidi se nam odpirajo z inteligentnimi orodji in kaj nam povejo skupne točke in razlike med človeško in strojno inteligenco?
Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor
Varna raba interneta je zelo širok in nenehno spremenljiv pojem. Od škodljivih algoritmov do generativne umetne inteligence, ki ustvarja pornografske globoke ponaredke. Od vplivnežev do spolnih predatorjev. Od heca do travme. Z vsako novo aplikacijo ali orodjem pridejo tudi nove možnosti zlorab. Kako na varen vstop v spletno okolje pripraviti mlade uporabnike in uporabnice? Kdaj jih pustiti same pred zasloni in jim dovoliti nenadzorovano rabo? Kakšne so nevarnosti? Odgovori v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici
Polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. To kažejo rezultati raziskave Mladi 2024. Tudi izsledki raziskave Empath kažejo podobno sliko. Gostje tokratne oddaje Intelekta, dr. Veronika Tašner, dr. Nina Perger in dr. Jasna Podreka so poskušale osvetliti kompleksno ozadje teženj po retradicionalizaciji ter ponuditi morebitne načine odzivanja na vse večji ideološki razkol v družbi. Prav tako so spregovorile o novi moškosti in načinih spopadanja s škodljivimi stereotipi v izobraževalnem sistemu.
Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart
Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki?
Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)
Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema
Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)
Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?
Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj?
Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti.
Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?
Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
Neveljaven email naslov