Na podlagi številnih raziskav, ki so bile izvedene v tujini se je izkazalo, da izobraževanje, zasnovano s čim pogostejšim bivanjem otrok v gozdu, pomembno vpliva na doseganje vzgojno - izobraževalnih ciljev in na zdrav, predvsem pa celostni razvoj predšolskih otrok. Pedagoški koncept, na katerem temeljita igra in učenje v gozdu, je znan pod imenom gozdna pedagogika. V Sloveniji ta koncept še ni tako zelo razvit, čeprav že obstaja Mreža gozdnih vrtcev in šol Slovenije ter Inštitut za gozdno pedagogiko, medtem, ko so denimo v Skandinaviji gozdni vrtci prisotni že več kot pol stoletja, na Švedskem celo več kot 100 let, opravljena pa je bla tudi vrsta longitudinalnih študij, kjer so spremljali otroke do odrasle dobe. O pomenu, konceptu in praksah gozdnih vrtcev in šol, gozdni pedagogiki pri nas in v tujini pa v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami s tega področja mag. Natalijo Gyorek (ustanoviteljica Inštituta za gozdno pedagogiko in Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije), Brigito Urbanija, pedagoško vodjo Vrtca Antona Medveda Kamnik (pionirski vrtec pri nas na področju gozdne pedagogike), mag. Marjeto Šmid, ravnateljico OŠ Jela Janežiča Škofja Loka (osovna šola za otroke s posebnimi potrebami).

Na Danskem je 50 odstotkov otrok med drugim in šestim letom starosti vključenih v gozdne vrtce, v katerih preživijo minimalno štiri ure na dan v gibanju v naravnem gozdnem okolju in neodvisno od vremenskih vplivov. Vestibularni sistem teh otrok je tako dobro razvit, da so učne težave in disleksija na Danskem redke. V kolikor učitelji odkrijejo, da ima otrok učne težave, ga vključijo v glasbene dejavnosti in gibalno obravnavo, ki jo izvaja fizioterapevt ali delovni terapevt.

Človek je našel svoje prvo bivališče v gozdu, ne v votlini. Bil je bolj gozdni človek kakor jamski prebivalec. Seveda pa je les sprhnel, kamen ostal in tako govorimo o kameni kulturi, ne pa o leseni ali celo drevesni kulturi. (A. Trstenjak, 1991)

Ena najbolj znanih teorij je teorija biofilije. Izraz je prvi uporabil Erich Fromm v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pomeni pa našo biološko podedovano potrebo po povezanosti z naravo. Teorijo je utemeljil biolog E. O. Wilson (1984), ki pravi, da smo ljudje v evoluciji pridobili genetsko pozitivno naravnanost do naravnega okolja, kar pomeni, da se čustveno pozitivno odzivamo na naravo. Teorija biofilije zagovarja trditev, da prav tako kot ljudje potrebujemo hrano in zrak, potrebujemo stik z naravo. Ljudje smo namreč v preteklosti živeli v naravnih okoljih in se skozi pretekla tisočletja razvijali ter oblikovali v sobivanju z naravo. Biofilija poudarja pozitivne občutke ljudi do narave. Čeprav je ta hipoteza naletela na kar nekaj kritik in odprla nova vprašanja, so znanstveniki vse bolj prihajali do spoznanja, da ljudje ne potrebujemo narave samo glede materialnih potreb, ampak da narava vpliva na nas tudi na čustvenem, duhovnem in kognitivnem področju. (Kellert in Derr, 1998; Wilson, 1984)

 Številne študije so pokazale, da preživljanje časa v naravnih okoljih okrepi pozornost in koncentracijo pri otrocih z motnjo pozornosti, kar so dokazovali s testi koncentracije. Z večjo ameriško nacionalno študijo, ki je vključevala 450 staršev, so ugotovili, da imajo v družinah, ki preživljajo več časa v naravnih okoljih, otroci manj izražene simptome bolezni. Te prednosti so bile enotno ugotovljene v vseh zajetih državah, pri otrocih od 5. do 18. leta starosti, pri fantih in dekletih, v ruralnih in mestnih področjih in v različnih oblikah skupnosti. Pri tem starši otrok ugotavljajo, da več smo v naravi, manj težav imajo naši otroci.