Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poštenost mora ostati izhodišče dokumentiranja sveta z besedo in podobo
Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem.
Od tistih, ki fotografirajo profesionalno, je odvisno, kako se bodo odzvali tisti, ki gledajo te podobe. Poštenost je najpomembnejša. Ne lagati s fotografijo. Čeprav jo lažje prodaš, če se malo zlažeš, ker se laž lažje proda kot resnica. Ker koliko ljudi na tem našem planetu pa sploh še hoče slišati čisto resnico? Počasi gremo v propad.
Tomo Križnar
Svoj skoraj stoletje dolg sporni način poročanja so v uredništvu revije National Geographic želeli vsaj malo omiliti tudi s tem, ko so aprilsko izdajo revije posvetili vprašanjem rase, za naslovnico pa izbrali fotografijo dvojčic. Ene svetlopolte, druge temnopolte.
Meti Krese, priznani in večkrat nagrajeni fotografinji, novinarki in predstojnici oddelka za fotografijo na visoki šoli VIST, katere reportažne zapise so že večkrat objavili tudi v slovenski izdaji National Geographica, se zdi ta poteza zgrešena.
"To je številka, v kateri piše, kako so bili do zdaj rasisti, zdaj pa niso več in potem dajo na naslovnico par, ki je različnih polti, eksotičen primer, ki se zgodi morda enkrat na milijon primerov."
Meta Krese |
Da so v ameriškem uredništvu National Geographica s to naslovnico in posebno številko o rasah pravzaprav želeli pojasniti, da rasa ni genetska zadeva, ampak socialna, pa meni fotoreporter in urednik fotografije pri slovenski izdaji National Geographica Arne Hodalič:
"Zato sta ti dvojčici različnih polti na naslovnici. Ne zato, ker bi bilo to tako posebno, ampak zato, da vidimo, da smo vsi po genetskem materialu popolnoma identični, po ekonomskih, socialnih ozadjih pa se razlikujemo. In rasizem, kot še marsikaj drugega, je čisti konstrukt vladajočih struktur, tistih, ki imajo moč."
Revija je bila ustanovljena leta 1888, kar je le dobrih 20 let po tem, ko je bilo uradno opuščeno suženjstvo v ZDA. In jasno, da se gledanje na družbo kaže tudi skozi članke v reviji, to pa je bilo napačno. Danes to lahko rečemo. Je pa zelo malo revij, ki bi priznale ali se celo opravičile, da so se motile. In v 130 letih se seveda tudi zmotiš. Pri nas v Sloveniji se recimo nihče ni opravičil ali priznal, da bi narobe poročal o izbrisanih. Pa so. Pri nas je tako, da, če se ne opravičiš, si imel zagotovo prav. Pa ni tako. Samo hrabrosti nisi imel.
Arne Hodalič
Z National Geographicom je povezan tudi humanitarec, borec za človekove pravice in popotnik Tomo Križnar.Njegova izkušnja pa je bolj trpka, čeprav je bil v mlajših letih velik ljubitelj te revije. Leta 2001 je na filmskem festivalu Mountain v ameriškem Coloradu po ogledu nagrajenega filma Nuba, čisti ljudje, ki ga je Križnar posnel z režiserko Majo Weiss, k njemu vsa navdušena s ponudbo pristopila izvršna producentka TV-programa National Geographic Explorer Margaret Burnett. Križnarja je prepričala, da bo zgodbo o skritem genocidu, če bo narejena bolj po ameriško, torej komercialno, lažje distribuirati po njihovih TV-kanalih po vsem svetu. Ponudbo je sprejel, saj je ravno takrat Nubam kazalo zelo, zelo slabo in je že večkrat zaman poskušal na toliko drugih naslovih. V Slovenijo je za deset dni priletela snemalna ekipa, snemali so na različnih lokacijah po Sloveniji in tako poskrbeli tudi za promocijo naše dežele. Ko pa so mu mesec pozneje v Washingtonu pokazali prvih 20 zmontiranih minut, "ga je skoraj kap", pravi Križnar.
"Pri nas so snemali del dokumentarca o meni kot nekem aktivistu s sončne strani Alp, ki se zanima za Afriko, in tudi izvedeli, da je bil moj oče tri leta zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau in izdal tudi knjigo spominov z naslovom Ne vdaj se fant. Obljubili so mi tudi 150 tisoč evrov, izdajo moje knjige v Združenih državah Amerike in promocijo, od kakršne se ti lahko zvrti. Po glavnih ulicah Washingtona naj bi obesili metrske posnetke žrtev genocida, na odprtje razstave naj bi povabili nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, ki mu je Sudan blizu, prišla naj bi celo Hillary Clinton, s katero je producentka prijateljevala in podobno. Čez 14 dni pa smo se razšli, češ, da mi ne morejo zaupati. Da bodo oni iz mene nekaj naredili, jaz jih bom pa potem pred vsem svetom skritiziral. Tako mi je rekla producentka. Meni se je itak že bruhalo od vseh njihovih laži."
898 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Poštenost mora ostati izhodišče dokumentiranja sveta z besedo in podobo
Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem.
Od tistih, ki fotografirajo profesionalno, je odvisno, kako se bodo odzvali tisti, ki gledajo te podobe. Poštenost je najpomembnejša. Ne lagati s fotografijo. Čeprav jo lažje prodaš, če se malo zlažeš, ker se laž lažje proda kot resnica. Ker koliko ljudi na tem našem planetu pa sploh še hoče slišati čisto resnico? Počasi gremo v propad.
Tomo Križnar
Svoj skoraj stoletje dolg sporni način poročanja so v uredništvu revije National Geographic želeli vsaj malo omiliti tudi s tem, ko so aprilsko izdajo revije posvetili vprašanjem rase, za naslovnico pa izbrali fotografijo dvojčic. Ene svetlopolte, druge temnopolte.
Meti Krese, priznani in večkrat nagrajeni fotografinji, novinarki in predstojnici oddelka za fotografijo na visoki šoli VIST, katere reportažne zapise so že večkrat objavili tudi v slovenski izdaji National Geographica, se zdi ta poteza zgrešena.
"To je številka, v kateri piše, kako so bili do zdaj rasisti, zdaj pa niso več in potem dajo na naslovnico par, ki je različnih polti, eksotičen primer, ki se zgodi morda enkrat na milijon primerov."
Meta Krese |
Da so v ameriškem uredništvu National Geographica s to naslovnico in posebno številko o rasah pravzaprav želeli pojasniti, da rasa ni genetska zadeva, ampak socialna, pa meni fotoreporter in urednik fotografije pri slovenski izdaji National Geographica Arne Hodalič:
"Zato sta ti dvojčici različnih polti na naslovnici. Ne zato, ker bi bilo to tako posebno, ampak zato, da vidimo, da smo vsi po genetskem materialu popolnoma identični, po ekonomskih, socialnih ozadjih pa se razlikujemo. In rasizem, kot še marsikaj drugega, je čisti konstrukt vladajočih struktur, tistih, ki imajo moč."
Revija je bila ustanovljena leta 1888, kar je le dobrih 20 let po tem, ko je bilo uradno opuščeno suženjstvo v ZDA. In jasno, da se gledanje na družbo kaže tudi skozi članke v reviji, to pa je bilo napačno. Danes to lahko rečemo. Je pa zelo malo revij, ki bi priznale ali se celo opravičile, da so se motile. In v 130 letih se seveda tudi zmotiš. Pri nas v Sloveniji se recimo nihče ni opravičil ali priznal, da bi narobe poročal o izbrisanih. Pa so. Pri nas je tako, da, če se ne opravičiš, si imel zagotovo prav. Pa ni tako. Samo hrabrosti nisi imel.
Arne Hodalič
Z National Geographicom je povezan tudi humanitarec, borec za človekove pravice in popotnik Tomo Križnar.Njegova izkušnja pa je bolj trpka, čeprav je bil v mlajših letih velik ljubitelj te revije. Leta 2001 je na filmskem festivalu Mountain v ameriškem Coloradu po ogledu nagrajenega filma Nuba, čisti ljudje, ki ga je Križnar posnel z režiserko Majo Weiss, k njemu vsa navdušena s ponudbo pristopila izvršna producentka TV-programa National Geographic Explorer Margaret Burnett. Križnarja je prepričala, da bo zgodbo o skritem genocidu, če bo narejena bolj po ameriško, torej komercialno, lažje distribuirati po njihovih TV-kanalih po vsem svetu. Ponudbo je sprejel, saj je ravno takrat Nubam kazalo zelo, zelo slabo in je že večkrat zaman poskušal na toliko drugih naslovih. V Slovenijo je za deset dni priletela snemalna ekipa, snemali so na različnih lokacijah po Sloveniji in tako poskrbeli tudi za promocijo naše dežele. Ko pa so mu mesec pozneje v Washingtonu pokazali prvih 20 zmontiranih minut, "ga je skoraj kap", pravi Križnar.
"Pri nas so snemali del dokumentarca o meni kot nekem aktivistu s sončne strani Alp, ki se zanima za Afriko, in tudi izvedeli, da je bil moj oče tri leta zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau in izdal tudi knjigo spominov z naslovom Ne vdaj se fant. Obljubili so mi tudi 150 tisoč evrov, izdajo moje knjige v Združenih državah Amerike in promocijo, od kakršne se ti lahko zvrti. Po glavnih ulicah Washingtona naj bi obesili metrske posnetke žrtev genocida, na odprtje razstave naj bi povabili nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, ki mu je Sudan blizu, prišla naj bi celo Hillary Clinton, s katero je producentka prijateljevala in podobno. Čez 14 dni pa smo se razšli, češ, da mi ne morejo zaupati. Da bodo oni iz mene nekaj naredili, jaz jih bom pa potem pred vsem svetom skritiziral. Tako mi je rekla producentka. Meni se je itak že bruhalo od vseh njihovih laži."
Ob dnevu reformacije Slovenci praviloma govorimo predvsem o Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču ter njihovemu prispevku k oblikovanju in uveljavljanju našega jezika. In vendar je nastanek protestantizma prinesel tudi druge, za zahodni svet v marsičem morda še bolj daljnosežne spremembe. Znameniti nemški sociolog Max Weber je denimo pred dobrim stoletjem postavil tezo, da je prav protestantska etika s svojimi pozivi k trdemu delu in varčnosti dala močan zagon vzpenjajočemu se kapitalizmu. Čeprav je, kot bomo verjetno videli v današnji oddaji, odnos protestantske cerkve do kapitalizma vse prej kot enoznačen, pa nedvomno lahko rečemo, da je protestantska misel močno vplivala na to, kako je začel moderni posameznik od 16. stoletja naprej gledati na samega sebe in svojo vlogo v svetu. O tem, v čem je protestantska etika tako drugačna od prej prevladujočih pogledov na svet, na kakšen način je vplivala in morda še vpliva na oblikovanje modernega človeka, ter kakšna je njena povezava z vzponom kapitalizma, bomo v tokratni, praznično obarvani Intelekti govorili z nekdanjim škofom evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Filom, s kulturnim in literarnim zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem ter z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tudi na področju znanosti in v akademski sferi ni nič bolje. O tem, zakaj ženske na svojih kariernih poteh trčijo ob stekleni strop tudi tam, kjer bi to najmanj pričakovali? O položaju žensk v znanosti v tokratni Intelekti z voditeljico Tito Mayer.
Kdo neki so ljudje, ki se odločijo za tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? In kaj jih na naši književnosti privlači, da pri prevajanju navsezadnje vztrajajo leta in leta?
Letošnjega 16. septembra je minilo 30 let od smrti ikoničnega smučarja Roka Petroviča. Umrl je star komaj 27 let. Še za časa njegovega življenja ga je poleg izjemne priljubljenosti med ljubitelji smučanja, obdajala tudi nekakšna avra skrivnostnosti in posebneža. Rok Petrovič je vsekakor izstopal iz takratnih okvirjev predstav o športniku, smučarju. Bil je tudi inovator, učenjak, filozof, humanist, ljubitelj glasbe, lepih umetnosti nasploh in še in še. Kdo vse je zares bil? O tem se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z ljudmi, ki so ga poznali, mu bili blizu, tudi po duhu, raziskovali njegovo življenje in vedo, zakaj je dragoceno, da se ga spominjamo. V tokratni Intelekti so kot gostje sodelovali Jure Košir - nekdanji športnik, vrhunski smučar, Pero Lovšin - glasbenik in nekdanji športni novinar ter Boštjan Videmšek - priznani raziskovalni novinar in pisatelj.
Alojz Ihan, Alenka Zupančič, Marina Dermastia in Tomaž Zwitter o dvomu in kritičnem razumu
Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.
Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge ne
Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu.
Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?
Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo.
Odstranjevanje posledic katastrofalnih poplav, ki so Slovenijo zajele v začetku avgusta še vedno poteka. Ob tem so seveda v ospredju predvsem skrb za življenja in varnost ljudi, vzpostavitev osnovne infrastrukture in zagotovitev primernih bivalnih prostorov za prizadete ter čim hitrejša vzpostavitev družbenih mehanizmov in sistemov na prizadetih območjih. A kmalu bo prišel tudi čas za razmislek, kako se bomo morali v prihodnje odločati o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere stereotipe in se bolje pripravimo na prihodnost. V tokratni Intelekti se Miha Žorž pogovarja z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando.
Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?
Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.
Vplivneži z objavami na Instagramu, Utubu, Tik -Toku so bili sprva nekakšni seli, orodja za komercialna sporočila s katerimi so nam poskušali prodati izdelke. Ko se je v to vmešala še kulturna in politična industrija, so stvari postale bolj kompleksne. Vplivneži svojim sledilcem ne prodajajo le izdelkov, temveč tudi način življenja in ideje. Industrija vplivništva se razteza od globalnih zvezd kot so družina Kardashian, pa vse do mikro vplivnežev, ki imajo bolj nišne interese. Kaj jim je skupnega, kakšna je industrija vplivništva danes ali še drugače, s populističnim naslovom - med Elonom Muskom in golozadnjičnimi ter golotorznimi instagram ponudniki super potentnih napitkov - kdo so pravi vplivneži in na kaj zares vplivajo? Za debato, odgovore, pa tudi nove razmisleke o tej kompleksni temi, ki je zaobjela resničnost že skorajda slehernega uporabnika svetovnega spleta je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila gosta: Valentino Smej Novak, založnico in kolumnistko ter dr. Dana Podjeda, antropologa z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
V naslednjih minutah bomo spregovorile o raziskavi, ki je pod drobnogled vzela položaj žensk na slovenskem podeželju. Dejstvo je, da na podeželju živi kar polovica slovenskega prebivalstva. Zaradi stanovanjske krize se vedno več mladih oseb odloča za selitev iz mest v predmestna naselja, manjše kraje in vasi. Kaj vse pa prinaša življenje na podeželju, za katerega pregovorno veljajo bolj tradicionalne družbene vrednote? Kakšna so kolektivna pričakovanja in norme ruralnih skupnosti? Kdo ima na podeželju glavno besedo? Kdo odloča o pomembnih stvareh in kdo skrbi za dom ter gospodinji? Kako živijo ženske na podeželju? Imajo enake možnosti kot moški? V kakšnih partnerstvih živijo? Kako usklajujejo poklicno in zasebno življenje? Koliko prostega časa imajo? V kolikšnem deležu so lastnice nepremičnin in zemljišč? Kakšen je njihov ekonomski položaj? Socialna varnost? In kako slednje vpliva na pojavnost nasilja nad njimi? O vsem tem v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?
Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti.
Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?
Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?
Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati.
Neveljaven email naslov