Kako bi dežela na oni strani velikega zidu lahko postala globalni ekonomski, vojaški, politični in kulturni hegemon in kako bi utegnila po svoji podobi spremeniti svet?

Ljudska republika Kitajska je tretja največja država sveta po površini, druga največja država na svetu po bruto družbenem proizvodu in največja država po številu prebivalstva. Je dedinja ene najstarejših, najvplivnejših in najveličastnejših civilizacij na planetu, zaradi česar ni presenetljivo, da Kitajci svojo domovino imenujejo preprosto Zhongguo, osrednje cesarstvo. Od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja je stalna članica varnostnega sveta OZN in priznana jedrska sila, ki ima zaradi drugega največjega vojaškega proračuna pod orožjem več vojakov kot katera koli druga država. V zadnjih štiridesetih letih se je Kitajska prelevila tudi v pravcato trgovinsko velesilo – je največja svetovna izvoznica in druga največja uvoznica dobrin in izdelkov.

Te številke po svoje pojasnjujejo, zakaj smo se v zadnjih desetletjih navadili govoriti, da je Kitajska država, ki bi v 21. stoletju lahko izzvala Združene države Amerike in sčasoma nemara celo postala osrednja svetovna velesila, ekonomski, vojaški, politični in kulturni hegemon, ki svojo moč, svoj vpliv brez posebnih težav uveljavlja na vseh celinah. Toda – kaj to sploh pomeni? Kako bi bil sploh videti kitajski izziv ameriški moči? In kako neki bi bil videti svet, ko bi mu Kitajska navsezadnje tudi zavladala? Kako bi Peking v tem primeru uredil mednarodne politične, gospodarske in varnostne odnose? Kaj bi ponudil drugim državam? Kako bi bil, skratka, videti tak, kitajski mir, pax sinica? – To so vprašanja, ki smo jih zasledovali v tokratni Intelekti.

Novinarka in zunanjepolitična komentatorka časopisne hiše Delo Zorana Baković je najprej opozorila, da se Kitajska pri svojem današnjem vzponu nenehno zazira v preteklost in primerja samo sebe s svojo nekdanjo veličino:

Kitajci si želijo, da bi lahko rekli, da pripadajo narodu, ki je človeštvu nekaj dal, nekaj resnično velikega. S to željo so malodane obsedeni. In če so v preteklosti človeštvu dejansko dali štiri velike izume, ki so do neprepoznavnosti spremenili zgodovino civilizacije – tu mislim na papir, kompas, tisk in smodnik –, si zdaj prav tako želijo, da bi bili zaslužni za kak osupljiv tehnološki ali znanstveni preskok. Ko bi, na primer, prvi vzpostavili stik z vesoljci ali ko bi začeli z uspešno kolonizacijo osončja – to so podvigi, ki so v očeh Kitajcev samih vredni kitajske veličine.

Eden izmed temeljev kitajske prihodnje veličine je po prepričanju sinologinje dr. Helena Motoh, vodje centra za sodelovanje s Kitajsko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, komaj verjeten razmah domače znanosti:

Kitajska postaja globalna velesila v znanosti. Ne samo v tehnologiji, ampak v znanosti nasploh in v raziskavah. To ji prinaša določeno prednost, ki je daljnosežnejša od same gospodarske rasti ali izvoza. Poglejte, Kitajska ima zdaj več kot 2500 univerz, ki so povečini zelo kvalitetne. Vsako leto tam diplomira več kot 7 milijonov ljudi in vsako leto so ti diplomiranci boljši. Še več; večina teh ljudi zdaj ostaja doma in bodo svoje znanje vložili v kitajsko industrijo oziroma gospodarstvo. Tako bo Kitajska že v kratkem med najbolj razvitimi državami sveta.

Obenem pa Kitajska prizadevno krepi tudi svojo vojaško moč. Kot je pojasnil mag. Zdenko Udovič, polkovnik, nekdanji obrambni ataše Republike Slovenije v Ljudski republiki Kitajski:

V zadnjem desetletju je Kitajska napredovala izjemno. Tako tehnološko kakor po svojih zmogljivostih. Razvili so, na primer, konvencionalne balistične rakete ultra dolgega dosega, ki so lahko resna grožnja letalonosilkam in bojnim skupinam Združenih držav Amerike, ki so navzoče v kitajski soseščini.

Več o temn, kako se vsi ti dejavniki - izjemno bogata kulturna tradicija, znanstveni razvoj in naraščajoča vojaška moč - prepletajo in navsezadnje pomagajo povečevati kitajsko geopolitično moč in njen globalni vpliv, pa boste seveda izvedeli, če boste poslušali celotno oddajo.