O vzgoji, ki v središče družinskega življenja postavlja otroka in njegove dosežke

To, da se posamezniki zmeraj pozneje odločajo za starševstvo, za sabo potegne nekaj pozitivnih, pa tudi negativnih posledic. Življenjski poteki so drugačni, kot so bili nekoč: izobrazba, zaposlitev, bivanjski pogoji, šele nato pride tudi odločitev za starševstvo. Starši so bolj zreli, bolj odgovorni, materialno preskrbljeni, k vzgoji pristopajo bolj razumsko kot čustveno. Zgodi pa se lahko, da postane otrok središče družinskega življenja, ki mu starši – sicer z najboljšimi nameni – določajo celoten potek otroštva doma in v šoli. Da otrok postane projekt, tako kot so prej načrtovali svojo izobraževalno in karierno pot. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da prevelika skrb, popoln nadzor in vodeno usmerjanje otrokovega življenja omejujejo njegov razvoj, iskanje svoje lastne poti in osvojitev ključnih socialnih kompetenc.

Čeprav živimo v časih, ko ni več tipičnega načina življenja in tipične slovenske družine, pa se vloga družine skozi čas spreminja. Težava so pretiravanja: ko so na primer otroci neke vrste kompenzacija za lastne neuspehe, pravi socialna psihologinja dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede:

"Družina postaja vedno bolj čustvena skupnost, vedno manj vzgojna ali ekonomska. Nekateri avtorji govorijo o neke vrste laičnem terapevtskem okolju. Torej je družina nadomestek za vse druge neprijetnosti, nevarnosti, negotovosti v življenju. Če je družina – in predvsem otroci – nadomestek, potem je to že težava. Problem pa je tudi, če se na to kompenzacijsko vlogo starševstva veže še negotovost ali nezaupanje v starševstvo. Potem lahko to pripelje do pretirano odgovornega ali pa prestrašenega starša, ki poskuša neznansko zaščititi otroka, torej mu ne da svobode otroštva."

Podobno trdi tudi Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti."Ta otrok, ko postane projekt, je voden, ni več samostojen, ne pusti se mu odraščati." Pomembno je namreč, da otrok sam pridobiva izkušnje, da poskuša, da dela napake, dokler ne najde rešitev, da se sam nauči socialnega vedenja in bivanja v skupini, v kateri ni središče dogajanja. A otrok nima več časa ne priložnosti za odkrivanje svoje lastne poti: "Otrok ni več raziskovalec, je le še ponavljavec. Dela tisto, kar so starši naredili, kar so učitelji naredili, kar je nekoč naredil neki znanstvenik."

Otrok mora vsaj v teh zgodnjih letih sam preizkusiti določene stvari, poudarja tudi dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja z ljubljanske Filozofske fakultete:

"Mi nimamo, tudi kot starši, te moči, da bi vedeli, kaj našega otroka zanima, zakaj mu je v določenih okoliših ugodno, v drugih ne, kako bi on vstopal v socialne mreže ... Zato je trdo strukturirana vzgoja, ki ima vse določeno - torej pri katerih letih bi moral začeti obiskovati neko dejavnosti, pri kateri starosti bo otrok zrel za vrtec, zakaj se bo moral učiti to in ono -, načrtovana v glavah odraslih oseb in ne izhaja iz otroka. (...) Ta nadzor začne v določenih elementih dušiti malčkovo vstopanje v družbeni prostor. On sam mora razviti mehanizme, kako se socializirati, kako komunicirati z okolico, kako pridobivati pozitivne vloge v socialnih skupinah, kako se postaviti zase ... To ni nekaj, kar mu lahko prenesemo, to je nekaj, kar mora on živeti."  

Ne le opozorila, omejevanje, pretirana skrb pred tem, da bi si otrok kaj naredil, po drugi strani želijo starši velikokrat otroku dati tudi vse možnosti, da razvije svoje potenciale. Največkrat tako, da zapolnijo otrokove popoldneve z obšolskimi dejavnostmi in počitnice z vodenimi dejavnostmi. A strokovnjaki poudarjajo, da takrat v bistvu vzgojo prepustimo drugim bolj ali manj uspešnim strokovnjakom, pozabijo pa na to, da otrok potrebuje navezanost na varno odraslo osebo, dotik, pogovor, da se povezanost v družini rojeva pri skupnem preživljanju prostega časa, kjer je pomembna tudi sama pot, ne le cilj ... Vodena dejavnost ne aktivira otrokovih možganov v tolikšni meri kot prosta igra z vrstniki, ustvarjalnost se rojeva iz dolgočasja.

Od odzivov najbližjih je odvisno tudi to, kako se bo gradila otrokova samopodoba. Ni najbolj zaželeno, da otroka le hvalimo, saj lahko zaradi tega zgradi nerealno pozitivno samopodobo, ki mu bo pozneje v življenju, ko bo imel težave, ne bo pomagala. Dr. Mojca Juriševič, izredna profesorica za področje pedagoške psihologije s Pedagoške fakultete, razloži, da je pomembno tudi to, kako hvalimo. Pohvalimo dejanje, delo, prizadevanje otroka. Juriševičeva dodaja:

"Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je poleg hvaljenja pomembno tudi to, da opazimo in da otroku zadostuje, da ga opazimo: vidim, da delaš, bereš, si pospravil to in to."

Več o samopodobi in o tem, v kakšne odrasle osebe lahko zrastejo posamezniki, ki so bili deležni preveč zaščitniške vzgoje, pa v oddaji.