Bomo čez nekaj let zaradi razvoja tehnologije sploh še potrebovali družboslovce? Kako naj mlad človek načrtuje svojo prihodnost in kariero? Rešitev bo vseživljenjsko učenje.

Izobraževalna pot v Sloveniji se je v zadnjih dveh desetletjih močno podaljšala – po eni strani sta izobrazba in znanje vrednoti, hkrati pa, vsaj včasih je bilo tako, tudi sinonim za dobro službo. A že dolgo je jasno, da diploma ne prinaša zaposlitve - med brezposelnimi mladimi je petina takih z diplomo prve ali druge bolonjske stopnje, predvsem družbenih, poslovnih, upravnih in pravnih ved, kar nekaj tudi iz tehnike in gradbeništva. Podaljševanje šolanja je po drugi strani tudi posledica težjega vstopa mladih na trg dela. Izobraževanje je, tako pravijo nekateri, socialni korektiv. Če k temu dodamo še ocene, da bo 65 odstotkov otrok, ki danes začenjajo osnovno šolo, delalo na delovnih mestih, ki danes sploh še ne obstajajo, je slika še kompleksnejša. Kako naj torej mlad človek načrtuje svojo prihodnost in kariero? Koliko danes pri nas, ko prvo bolonjsko stopnjo opravi več kot 9 tisoč študentov na leto, drugo pa več kot 5 tisoč, sploh šteje diploma? Kakšno znanje imajo mladi in po kakšnih kompetencah povprašujejo delodajalci?

Nove tehnologije, kot so internet stvari, mobilno omrežje pete generacije in tiskanje 3 D, bodo v prihodnjih letih in desetletij popolnoma preobrazile trg dela. Zaradi avtonomnih vozil ne bomo več potrebovali šoferjev, sicer zelo razširjenega poklica v Sloveniji, zaradi avtomatizacije in robotizacije se bo spreminjalo delo v industriji in še bi lahko naštevali. Mag. Samo Hribar Milič, izvršni direktor GZS.

"To, kar danes znamo, leta 2030 ne bomo več potrebovali, ker bo tehnologija tako napredovala. Vstopamo v industrijo 4.0, digitalizacija in internet stvari sta že tukaj. Popolnoma se spreminjajo tehnološke smernice in zato jih je treba upoštevati v izobraževanju. Seveda se strinjamo s tem, da te zaposlitvene potrebe gospodarstva ne morejo biti vodilo, zato se bomo morali bolj posvetiti osnovnim kompetencam, ki jih ljudje potrebujejo na izobraževalni poti, in se izobraževati vse življenje." 

Samo Hribar Milič vseeno opozarja tudi na to, da v Sloveniji že danes primanjkuje inženirjev, mojstrov tehnoloških spretnosti, v prihodnje pa jih bo še toliko bolj. Po drugi strani imamo preveč ljudi z družboslovno, humanistično izobrazbo, dodaja.

Z njim se ne strinja antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ki pravi, da so največja tehnološka podjetja (Google in Intel) največji zaposlovalci antropologov, psihologov, sociologov - inovacije, aplikacije in ostala tehnologija so namreč namenjene ljudem, zato morajo v podjetjih sodelovati tudi posamezniki družboslovnih smeri, ki poznajo ljudi, kulture in odnose med njimi. ZRC SAZU na primer sodeluje v mednarodnem projektu, ki povezuje študente različnih strok, da sodelujejo v podjetjih in skupaj ustvarjajo rešitve, prijazne do ljudi (People).

Nezanimanje mladih za naravoslovne in tehniške študijske smeri ni le stvari srednjih šol, ampak vse družbe, pravi ravnatelj Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana Alojz Pluško. Povezava med trgom in šolo mora obstajati povsod (dijaki predšolske vzgoje imajo na primer več prakse kot marsikatera druga šola), pomembna pa je tudi splošna razgledanost. Pluško dodaja, da se je v zadnjih letih standard srednjih strokovnih smeri znižal (prej je bil bolj enakovreden gimnazijskemu), se pa ti dijaki s poklicno maturo in petim maturitetnim predmetom lahko vpišejo na večino fakultet; to gotovo vpliva tudi na kakovost študija.

Po besedah podpredsednika rektorske konference prof. dr. Zdravka Kačiča se sicer kakovost visokega študija ni znižala, vsaj od leta 2011 naprej ne, ko se visoko šolstvo ne financira več po sistemu glavarin. Zaradi bolonjske reforme se je sicer zelo povečalo število študijskih smeri, a to večinoma le zaradi tega, ker se je stara smer razdelila na 1. in 2. bolonjsko stopnjo. Po njegovem mnenju visoko šolstvo me more popolnoma slediti gospodarskim trendom. Razlogov je več, med drugim nepredvidljivi zaposlitveni trendi, še bolj pa okorel sistem financiranja, ki fakultetam ne dopušča veliko prožnosti pri financiranju. Težava je v Sloveniji tudi to, da je naše gospodarstvo daleč od omenjenih tujih podjetij, ki razvijata visoko tehnološke rešitve, da imamo nizko stopnjo dodane vrednosti na zaposlenega in da podjetja štipandirajo mlade, vendar le do 6. stopnje. Zaradi vsega tega večjih potreb po visoko izobraženem kadru, po inženirjih sploh ni veliko. Po njegovem mnenju je ključno to,

"... da si v družbi odgovorimo na ključno vprašanje: katere so strateške smernice razvoja družbe in kako v okviru tega določiti mehanizme, ki bodo uravnavali in zadovoljevali tudi dolgoročne družbene potrebe."