Fuzijska energija bi lahko dolgoročno rešila energetski problem človeštva

Ameriški antropolog Leslie White je že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja postavil tezo, da je rast človeške civilizacije v kar najtesnejši povezavi z energijo. Kultura se lahko razvija le, je trdil White, če se količina energije na prebivalca, ki so jo ljudje sposobni pridobiti iz svojega naravnega okolja, vsako leto poveča. Ali če orodja, ki jih s to energijo napajamo, postanejo energetsko manj potratna. V tem smislu bi torej mogli po eni strani reči, da je problem oskrbe z energijo ključen problem, s katerim se človeštvo spopada že vso zgodovino, in da, po drugi strani, ne gre pričakovati, da se bo sodobna civilizacija znala pri porabi energije učinkovito samoomejiti.

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo se je med letoma 1990 in 2008 poraba energije v svetovnem merilu povečala za 39 odstotkov. Ključni energenti v tem času pa tudi v nekaj naslednjih letih so bili premog, zemeljski plin in nafta. Tako smo iz fosilnih goriv, za katera sicer dobro vemo, da v ozračje, ko jih kurimo, sproščajo toplogredne pline in so torej najbolj odgovorna za globalno segrevanje, leta 2015 skupaj pridobili kar 87 odstotkov vse energije. Nasprotno smo iz obnovljivih virov s hidroenergijo na čelu pridobili vsega devet odstotkov. To so številke, ki jasno sporočajo, da moramo, če se nočemo scvreti na pregretem planetu, hitro najti nov, zelo potenten in do okolja bistveno prijaznejši vir energije. Na srečo ima znanost odgovor že pri roki: v prihodnje bi veljalo staviti predvsem na fuzijo, na fuzijsko energijo.

Kaj torej je fuzija? Katere so njene prednosti pred drugimi viri energije? Kako bi jo lahko začeli izkoriščati? Zakaj tega še nismo storili? In kdaj bi lahko postala del našega vsakdana? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti. Naši gostje pred mikrofonom: dr. Boštjan Končar, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu Jožefa Stefana in vodja Slovenske fuzijske asociacije, pa dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Institutu Jožefa Stefana in sodelavka tamkajšnjega Odseka za nanostrukturne materiale, potem dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko pri Inštitutu Jožefa Stefana, ter dr. Bernard Bigot, generalni direktor projekta Iter, največjega mednarodnega eksperimentalno-raziskovalnega projekta, povezanega z razvojem fuzijske energije.