V samoti nismo nujno osamljeni

Najverjetneje se je vsakdo od nas v kakšnem obdobju ali pa trenutku svojega življenja, že srečal z osamljenostjo. Mnogi so prepričani, da so osamljeni vsi tisti ljudje, ki živijo sami. Je res tako? Ali je lahko človek osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje, celo bližnji, ljubi? Zdi se, da je občutek osamljenosti nekaj univerzalnega. Kaj pa samota? Je lahko celo zaželjena, potrebna, koristna? Kaj sploh je osamljenost, in kaj je samota, čemu služita, kaj sporočata in kakšna učenja ter izzive nam prinašata? Na ta vprašanja bomo iskali odgovore v tokratni oddaji z gosti: Sanjo Rozman, zdravnico in psihoterapevtko iz zavoda Sprememba v srcu, Borutom Hrovatinom, upokojenim psihologom, Iztokom Šorijem, doktorjem socioloških znanosti, direktorjem Mirovnega Inštituta, iz Pekinga pa se nam bo oglasil tudi dopisnik Uroš Lipušček.

Biti sam je včasih celo zaželjeno. Je čas, ko se posvetiš sebi in okoli tebe ni motečih faktorjev. Osamljenost pa pomeni biti sam in zaradi tega trpeti. Zaradi osamljenosti se počutiš, kot da je s tabo nekaj narobe, hrepeniš po drugih in imaš občutek, da ti nekaj pomembnega manjka. Biti osamljen ni toliko odvisno od tega ali si trenutno sam ali ne (ljudje so lahko osamljeni tudi v množici ljudi ali pa v družinah, kjer se pogovarjajo vse povprek, a nič pametnega ne povedo) ampak od  občutka identitete, ki si ga gradimo vse življenje. Kdo smo, kaj pomenimo v svetu temelji na tem, da nekaj počnemo z drugimi ljudmi. In zato mnogi sebe ne znajo razumeti, vedeti kdo so, koncipirati sebe, če ni ob njih drugih ljudi. Če vzamemo stran vse te odnose, ki nas definirajo (mama, hčerka, žena, uslužbenka etc), še vedno nekaj smo. In tisto nekaj, mora človek v življenju tako močno zgraditi, da tudi ko odnosi odpadejo, še vedno ve, kdo je. To je seveda projekt za vse življenje.

Sanja Rozman

Notranji svet moraš res obdelovati že prej, še preden stopiš v upokojitveno starost. Priprava na starost je pomembna, a pri nas v Sloveniji obstajata samo dva taka programa. V vojski in policiji. In, ko sledimo tem programom opazimo, da je med bivšimi vojaki in policisti zelo malo osamljenosti. Ker so si življenje za starost organizirali že prej, da lahko delujejo aktivno. Identiteta s poklicem je še vedno močna, a hkrati se ohranja neka iskrivost, spominske kapacitete, sploh intelektualne.

Borut Hrovatin

Zdi se mi zelo pomembno poudariti, razločiti, da samskost/nesamskost ni nujno povezana z osamljenostjo. Je pa vsekakor osamljenost eden od problemov, ki ga samski precej izpostavljajo, celo kot najbolj negativni vidik svojega življenja poleg pomanjkanja intimnosti. V raziskavi, ki sem jo opravil, so moški v večji meri poročali o osamljenosti kot ženske. Tudi o pogrešanju osebe na katero bi se obrnili v primeru stiske. Moški so bili tudi v večji meri kot ženske nezadovoljni s svojim samskim življenjem. Ženske se v samskosti bolje znajdejo. In še, če si samski moraš zelo aktivno pristopiti k temu, da ne osamiš. Druženje ni tako samoumevno kot v partnerstvu.

Iztok Šori