O pomenu miselne dediščine Rose Luxemburg in o tem, kje smo kot družba sto let po njeni smrti

Na današnji dan leta 1919 so nemški prostovoljni vojaki umorili Roso Luxemburg, eno največjih ikon politične levice, revolucionarko, socialistično filozofinjo in borko za pravice žensk.

»Svoboda le za privržence vlade, le za člane ene stranke – to ni svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistega, ki misli drugače.«

Tako se glasi znana misel Rose Luxemberg, ki je nasprotovala avtoritarnemu tipu socializma, odklanjala boljševiški centralizem in se zavzemala za demokratični socializem. Kot pojasnjuje zgodovinarka dr. Manca G. Renko, je Rosa Luxemburg živela in delala v nemogočih razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo.

Že to, da ji je poleg tega, da je bila slišana, uspelo še predstavljati nevarnost obstoječemu redu, ki je bil daleč od tega, da bi bil pravičen, je bil velik dosežek za žensko njene dobe kot tudi za žensko vseh poznejših dob. Njen boj je bil pomemben zaradi vsega, kar je dosegla v svojem življenju kot tudi zaradi vsega, kar je temu sledilo – njena dediščina boja za pravičnost, za enakopravnost, za pravice žensk, za pravice vseh šibkejših.

Njeno teoretično in praktično delo za socializem in mednarodno solidarnost delavskega razreda je preseglo meje Nemčije in čas, v katerem je živela in je bilo pomembno ne le za pretekle, temveč tudi za zdajšnje in prihodnje generacije. Njena prizadevanja so aktualna tudi danes, ko se številne priborjene pravice spet postavljajo pod vprašaj ali jih celo več ni, ko so tako na lokalnem kot globalnem političnem parketu vse bolj glasni pozivi, tudi različnih mnenjskih voditeljev, po vnovični patriarhalizaciji družbe, poudarja sociologinja in antropologinja mag. Nika Kovač.

 Zgodovine ne smemo enačiti z napredkom. Številnih priborjenih pravic več ni. Živimo v času množične "espejizacije". Živimo v času, ko je vse več revnih. Živimo v času različnih podrejenosti. Nimamo alternative obstoječemu sistemu, ki bi zadoščala pravicam vseh. Prav tako pomembnih tem, kot je okoljevarstvo, ne naslavljamo pravilno, zaradi česar bodo rodovi, ki prihajajo za nami, živeli še bistveno težje.

Če se je Rosa Luxemburg borila za enakopravnost, delavske pravice in pravice žensk, lahko rečemo, da so to boji, ki so danes, žal, spet aktualni. Kapitalizem, neoliberalizem in patriarhat so med seboj tesno povezani in strukturno zraščeni pojavi, ki temeljijo na izkoriščanju in neenakosti. Kje smo sto let po smrti Rose Luxemburg? Kot trdi sociologinja dr. Tanja Rener, lahko s časom pred stotimi leti, žal, potegnemo veliko vzporednic.

Srhljiva je vzporednica današnjega časa z obdobjem weimarske republike; ta znamenita 20. in 30. leta fašizma in nacionalsocializma v Evropi. Ne samo velika politika, temveč kapilarna raven vsakdanjega življenja je strašljivo podobna tistemu času.