Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

12.03.2019


Direktiva Evropske unije o avtorskih pravicah še vedno deli mnenja

V mesecu, ko internet praznuje 30. rojstni dan, bodo evropski poslanke in poslanci odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Po mnenju nasprotnikov naj bi s tem pokvarili internet, kot ga poznamo. Direktiva sicer že od lani sproža burne odzive, največ slišimo o 11. in 13. členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21. stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo?

Internet je orodje, ki je omogočilo neskončno kopiranje, deljenje in objavljanje raznovrstnih vsebin. V tem globalnem komunikacijskem prostoru so zrasli spletni giganti, ki s shranjevanjem, razvrščanjem in urejanjem avtorskih del kujejo milijardne dobičke, teh pa ne delijo z lastniki avtorskih pravic. Direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu želi vzpostaviti ravnotežje med ustvarjalci, založniki, producenti, uporabniki avtorski del in uporabniki interneta. Avtorsko pravo je treba pripeljati v 21. stoletje, o tem se strinjajo vsi. Kako pa to narediti? Je direktiva, najnovejšo različico so 13. februarja v trialogu dorekli Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, prava pot? Ali pa takšna regulacija zahteva spremembe, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije ne bomo mogli izvajati? Kakšne utegnejo biti posledice?

Da so spremembe nujno potrebne, so se strinjali vsi sogovorniki, o tem, kako dobra je najnovejša različica Direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu, pa so mnenja deljena. Vodja Inštituta za intelektualno lastnino doktorica Maja Bogataj Jančič je poudarila, da trialog ni prinesel boljše direktive.

»Zelo napačno bi bilo misliti, da je institucijam v trialogu uspelo popraviti direktivo dovolj dobro, da je trenutni predlog, o katerem bodo glasovali poslanci, tako dober, da bi si zaslužil podporo.«

Najbolj sporna sta po njenem 11. in 13. člen. Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij, ki jo predvideva 11. člen, bo po njenem spremenila internet, kakršnega poznamo, v Evropi bomo do znanja dostopali drugače, novinarji od tega člena ne bodo imeli nobenih koristi. 13. člen, ki je po njenem bojno polje med različnimi industrijami, predvideva, da bodo platforme, ki omogočajo uporabnikom objavljanje vsebin, odgovorne za posege v avtorske pravice. Da bi se rešile te odgovornosti, bodo morale preverjati objavljene vsebine. To bo mogoče le s filtri, kar je po mnenju dr. Bogataj Jančičeve škodljivo:

»Te tehnologije so danes preveč robustne. Znajo povedati, za katero vsebino gre, ne znajo pa razumeti, ali se vsebina uporablja na način, ki je dovoljen. Zdi se, kot da je imetnikom pravic vseeno, da so številne uporabe njihovih avtorskih pravic z zakonom tudi dovoljene, na primer parodija, kritika, citiranje. Ni popolnoma jasno, čeprav je na papirju zapisano, da se v te uporabniške pravice ne sme posegati, kako se bo to doseglo. Kar pomeni, da se odpira vrata za neko tako cenzuro in za hitro odstranjevanje vsebin, ki včasih številnim lahko tudi ustreza. To je zagotovo škodljivo za internet, kakršnega poznamo.«

Umetna inteligenca zna zelo dobro ciljano prikazovati oglase uporabnikom ter jim predlagati vsebine, ki jih zanimajo, da se uporabniki na platformah zadržijo čim dlje. Zmogljivo umetno inteligenco imajo tudi obveščevalne službe in vojska. Kaj pa prepoznavanje avtorskih del? Za mnenje o tem, kakšno umetno inteligenco predvideva direktiva in ali smo jo že ustvarili, smo vprašali raziskovalca umetne inteligence in nacionalnega glasnika tehnologije dr. Marka Grobelnika z Instituta Jožefa Stefana.

»Po mojem mnenju je tehnologija precej daleč od tega, da bi lahko obravnavala vse primere na zaupanja vreden način. To, kar danes zmore, je detekcija neposrednih kopij medijskih materialov in morda nekoliko zahtevnejših primerov, pri katerih se vsebina nekoliko spremeni, vedno pa gre za kopiranje vsebine. Pri 13. členu direktive gre za še več, namreč za razumevanje konteksta, v katerem se vsebina ali deli vsebine pojavljajo: na tem področju tehnologija avtomatsko ne more storiti kaj dosti. V najboljšem primeru se z uvedbo takega člena uvede nekakšna ovira, ki bo v večini primerov delovala – v robnih primerih, ki so lahko zelo pomembni, pa bo imela težave. Vprašanje uvajanja takih filtrov se meni osebno zdi problematično zaradi zahtevane infrastrukture, ki si jo bodo lahko privoščili samo veliki igralci, na primer Youtube to že ima, mali igralci pa bodo imeli težave in se bodo razlike samo še povečevale.«

Kot ob tem poudarja, se je treba zavedati, da Evropa pri toku informacij globalne narave ni izolirana in da je precej verjetno, da se bomo s takimi ukrepi »ustrelili v koleno«. Ali bo torej direktiva ogrozila internet in vodila v cenzuro? Dr. Grobelnik pravi:

»To, kar bo najverjetneje posledica takih ukrepov, ne bo cenzura, kakršno poznamo, ampak se bo pojavila nekakšna težava, ovira za vse sodelujoče. Ustvarjalci, ki naj bi jih taki ukrepi varovali, bodo morda kratkoročno nekaj pridobili, dolgoročno pa najverjetneje ne. Zato sem že večkrat rekel, da se mi ti ukrepi zdijo taki, kot da bi ustvarjalci žagali vejo, na kateri sedijo. Imam pa vtis, da nikogar zares ne zanima celovit pogled na problematiko in je preveč optimiziranja lokalnih interesov.«

Internet omogoča svobodno deljenje informacij, kar naj bi nova avtorska direktiva v Evropi spremenila. Kako bo to vplivalo na deljenje in akumulacijo skupnega znanja? S tem vprašanjem smo se obrnili na Wikipedijo. Predstavnik Wikimedie v Bruslju Dimi Dimitrov nam je povedal:

»Najbolj problematičen del te direktive je 13. člen, ki uvaja filtre, saj spreminja temelje deljenja znanja. Uporabniki ali ponudniki vsebin zdaj lahko delijo znanje prek spleta in šele če nekdo dokaže, da gre za avtorsko zaščitene vsebine, jih morajo umakniti s spleta. Ta člen torej spreminja to osnovno načelo, saj določa, da mora uporabnik ali ponudnik vsebin najprej dokazati, da z informacijo, ki jo namerava deliti, ne krši avtorskih pravic. Šele po tem informacijo lahko objavi na spletu. Na internetu bomo tako uvedli sistem množičnega filtriranja. Wikipedija je kot izjema izvzeta, zato ta člen za nas ne bo imel direktnega vpliva. Vendar Wikipedija ne obstaja sama zase, odvisna je od raznovrstnosti informacij na spletu. Če se pestrost in poglobljenost znanja na spletu v splošnem zmanjšata zaradi filtriranja, potem se bo po našem mnenju tudi kakovost naše ponudbe vsebin zmanjšala. Absolutno perverzna stvar 13. člena pa je, da nalaga državam članicam in filtrom, naj uporabnikom omogočijo izražanje pravice do parodije, kritike in citata. Noben stroj na svetu še ni sposoben prepoznati parodije, kritike in citata. Zato se bojimo, da bi uvedba množičnega filtriranja na internetu, ki še pred objavo preveri vse vsebine in ne prepozna kritike ali norčevanja iz politika, povzročila izbris številnih vsebin, ki so popolnoma zakonite in imamo uporabniki pravico, da jih delimo.«

Diego Naranjo je višji svetovalec pri organizaciji EDRi (Evropske digitalne pravice), pri kateri se ukvarja z varovanjem podatkov, zasebnostjo in avtorskim pravom. Najbolj je kritičen do 11. in 13. člena. Ob tem poudarja, da so bili v procesu boljši predlogi obeh členov, vendar so bili izločeni. Tako imamo zdaj najslabši verziji. Kako torej spletne gigante prisiliti, naj avtorjem plačujejo nadomestilo? Ali je avtorsko pravo sploh pravo orodje za reševanje problema, ki ga imamo z modelom brezplačne ekonomije na spletu? Ali pa moramo morda poiskati druge modele, ki bodo omogočili direktno plačevanje avtorjem, kar tehnologija že omogoča?

»V devetdesetih, preden so zaprli prve velike ponudnike povezav P2P, so se ustvarjale neposredne povezave med uporabniki in ustvarjalci. Danes bi take povezave lahko uporabljali za plačila, ki bi jih uporabniki nakazovali neposredno ustvarjalcem, ali pa bi šlo za naročnine – tako dela recimo Netflix. Ampak kot vidimo, se poslovni model, pri katerem bi lahko uporabniki plačevali neposredno ustvarjalcem, ne uveljavi. Ne gre za boj ustvarjalcev proti tehnologiji, ampak za mednarodni boj med multinacionalnimi družbami, ki so lastnice avtorskih pravic številnih umetnikov, in spletnimi giganti. Posameznik, uporabnik se je znašel sredi tega boja za dobiček.«

Kakšno pa je poleg pravnih, tehnoloških in uporabnikovih pogledov na problematiko mnenje, ki ga imajo o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu založniki, producenti in ustvarjalci. Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, pravi, da direktiva ni dobra, da bi lahko bila boljša, vendar po njegovem to ne pomeni, da je slaba, in še manj, da ni nujno potrebna.

»Čakati, da bomo imeli najboljši filter, je argument velikih korporacij, ki želijo preprečiti sprejetje direktive. Vmes, ko bomo mi izumljali »najboljši možni filter«, ki bo znal vse ločiti, se bo uveljavila čisto nova tehnologija, vmes bo šel pa vlak naprej. Opažam, da so nam pravniki ukradli oder, zatikamo se v detajle pravnih debat. Gre pa v bistvu za ekonomsko in ne za pravno vprašanje. Dejstvo je, da se obračajo milijoni in milijarde na področju izkoriščanja avtorskih del. Do imetnikov pravic pride ta denar v omejenem obsegu. Gre v prvi vrsti za ekonomsko vprašanje.«

Urša Menart, predsednica Društva slovenskih režiserjev, pravi, da si slovenski filmarji želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Po njihovem mnenju bo končno prisilila nekatere države članice k ureditvi tega področja. Slovenija ima na tem področju v Evropi najbolj neurejeno in najbolj zastarelo zakonodajo:

»Avdiovizualnim avtorjem v teoriji nekatere pravice pripadajo, v praksi tako rekoč nobene ne moremo uveljavljati. Država sploh še ni začela razmišljati o vseh možnih novih uporabah, ki so se pojavile zadnjih deset let. Zelo nas veseli, da direktiva predvideva pravična in primerna nadomestila za uporabo na internetu, za uporabo avdiovizualnih del na novih platformah. Ta direktiva bo internetne gigante prisilila, naj ustvarjalcem vsaj dajo informacijo o tem, kako in koliko so njihova dela sploh uporabljena, in jih za njihovo uporabo tudi plača.«

Ob tem poudarja, da avdiovizualna dela že zdaj niso zastonj, nekdo od tega zelo veliko služi, ustvarjalci pa od tega nimajo nič. Filmska industrija je z razširjenostjo interneta izgubila velik del prihodkov, saj internet, kot rečeno, omogoča neomejeno kopiranje in deljenje vsebin. To je omogočilo internetno piratstvo, problem, ki ga države rešujejo na različne načine. O internetnem piratstvu direktiva ne govori, saj, kot rečeno, je avtorska zakonodaja lokalna, ta direktiva pa bo določala pravila v vseh članicah Evropske unije. Urša Menart meni, da piratstvo z izboljšanjem in povečevanjem zakonite ponudbe izginja samo. Sicer pa tudi zaradi piratstva naročamo velike in drage internetne pakete prenosa podatkov:

»Ti paketi so se v največji meri povečali prav zaradi priljubljenosti videa na internetu, ki je ena ogromna industrija, od katere imajo še najmanj avtorji. Mislim, da smo bili avtorji kar precej razočarani nad slabim odzivom nekaterih naših poslancev, nad neznanjem in nedejavnostjo v povezavi z direktivo. Sicer pa si nasploh želimo, da bi nam država prisluhnila in omogočila, da lahko od svojega ustvarjanja tudi živimo. To bi moral biti tudi cilj Evropske unije.«

Evropski poslanke in poslanci bodo po napovedih še ta mesec odločali o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Poslanca Igor Šoltes in Franc Bogovič sta za Radio Slovenija povedala, kako bosta glasovala.

Igor Šoltes direktive ne bo podprl, ker po njegovem ne ureja dobro problematike avtorskih pravic. Čeprav je za to, da se to področje uredi in da bodo avtorji prišli do pravičnih nadomestil za predvajanje svojih del, to s tako direktivo ni izvedljivo, saj je preveč ohlapna in splošna. Z njo po njegovem velikih platform, kot sta Google in Facebook, ne omejujemo preveč, temveč vse ostale – velika podjetja imajo dovolj denarja, da bodo plačala določene zneske, ostali bodo imeli s tem večje težave. Franc Bogovič pa bo direktivo podprl in stopil na stran ustvarjalcev intelektualne lastnine. Velike platforme, pravi, ustvarjajo milijardne dobičke, zato je nastal problem poštene razdelitve tega prihodka na eni strani in grožnje padca kakovosti na drugi, saj se brez sredstev težko ustvarja. Najnovejša različica je dovolj ohlapna in vključuje izjeme, brez spornih 11. in 13. člena pa po njegovem ni te direktive.

Oddajo, ki je nastala v okviru projekta I know EU, sta pripravili Špela Šebenik in Urška Henigman

 

 


Intelekta

895 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

12.03.2019


Direktiva Evropske unije o avtorskih pravicah še vedno deli mnenja

V mesecu, ko internet praznuje 30. rojstni dan, bodo evropski poslanke in poslanci odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Po mnenju nasprotnikov naj bi s tem pokvarili internet, kot ga poznamo. Direktiva sicer že od lani sproža burne odzive, največ slišimo o 11. in 13. členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21. stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo?

Internet je orodje, ki je omogočilo neskončno kopiranje, deljenje in objavljanje raznovrstnih vsebin. V tem globalnem komunikacijskem prostoru so zrasli spletni giganti, ki s shranjevanjem, razvrščanjem in urejanjem avtorskih del kujejo milijardne dobičke, teh pa ne delijo z lastniki avtorskih pravic. Direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu želi vzpostaviti ravnotežje med ustvarjalci, založniki, producenti, uporabniki avtorski del in uporabniki interneta. Avtorsko pravo je treba pripeljati v 21. stoletje, o tem se strinjajo vsi. Kako pa to narediti? Je direktiva, najnovejšo različico so 13. februarja v trialogu dorekli Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, prava pot? Ali pa takšna regulacija zahteva spremembe, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije ne bomo mogli izvajati? Kakšne utegnejo biti posledice?

Da so spremembe nujno potrebne, so se strinjali vsi sogovorniki, o tem, kako dobra je najnovejša različica Direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu, pa so mnenja deljena. Vodja Inštituta za intelektualno lastnino doktorica Maja Bogataj Jančič je poudarila, da trialog ni prinesel boljše direktive.

»Zelo napačno bi bilo misliti, da je institucijam v trialogu uspelo popraviti direktivo dovolj dobro, da je trenutni predlog, o katerem bodo glasovali poslanci, tako dober, da bi si zaslužil podporo.«

Najbolj sporna sta po njenem 11. in 13. člen. Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij, ki jo predvideva 11. člen, bo po njenem spremenila internet, kakršnega poznamo, v Evropi bomo do znanja dostopali drugače, novinarji od tega člena ne bodo imeli nobenih koristi. 13. člen, ki je po njenem bojno polje med različnimi industrijami, predvideva, da bodo platforme, ki omogočajo uporabnikom objavljanje vsebin, odgovorne za posege v avtorske pravice. Da bi se rešile te odgovornosti, bodo morale preverjati objavljene vsebine. To bo mogoče le s filtri, kar je po mnenju dr. Bogataj Jančičeve škodljivo:

»Te tehnologije so danes preveč robustne. Znajo povedati, za katero vsebino gre, ne znajo pa razumeti, ali se vsebina uporablja na način, ki je dovoljen. Zdi se, kot da je imetnikom pravic vseeno, da so številne uporabe njihovih avtorskih pravic z zakonom tudi dovoljene, na primer parodija, kritika, citiranje. Ni popolnoma jasno, čeprav je na papirju zapisano, da se v te uporabniške pravice ne sme posegati, kako se bo to doseglo. Kar pomeni, da se odpira vrata za neko tako cenzuro in za hitro odstranjevanje vsebin, ki včasih številnim lahko tudi ustreza. To je zagotovo škodljivo za internet, kakršnega poznamo.«

Umetna inteligenca zna zelo dobro ciljano prikazovati oglase uporabnikom ter jim predlagati vsebine, ki jih zanimajo, da se uporabniki na platformah zadržijo čim dlje. Zmogljivo umetno inteligenco imajo tudi obveščevalne službe in vojska. Kaj pa prepoznavanje avtorskih del? Za mnenje o tem, kakšno umetno inteligenco predvideva direktiva in ali smo jo že ustvarili, smo vprašali raziskovalca umetne inteligence in nacionalnega glasnika tehnologije dr. Marka Grobelnika z Instituta Jožefa Stefana.

»Po mojem mnenju je tehnologija precej daleč od tega, da bi lahko obravnavala vse primere na zaupanja vreden način. To, kar danes zmore, je detekcija neposrednih kopij medijskih materialov in morda nekoliko zahtevnejših primerov, pri katerih se vsebina nekoliko spremeni, vedno pa gre za kopiranje vsebine. Pri 13. členu direktive gre za še več, namreč za razumevanje konteksta, v katerem se vsebina ali deli vsebine pojavljajo: na tem področju tehnologija avtomatsko ne more storiti kaj dosti. V najboljšem primeru se z uvedbo takega člena uvede nekakšna ovira, ki bo v večini primerov delovala – v robnih primerih, ki so lahko zelo pomembni, pa bo imela težave. Vprašanje uvajanja takih filtrov se meni osebno zdi problematično zaradi zahtevane infrastrukture, ki si jo bodo lahko privoščili samo veliki igralci, na primer Youtube to že ima, mali igralci pa bodo imeli težave in se bodo razlike samo še povečevale.«

Kot ob tem poudarja, se je treba zavedati, da Evropa pri toku informacij globalne narave ni izolirana in da je precej verjetno, da se bomo s takimi ukrepi »ustrelili v koleno«. Ali bo torej direktiva ogrozila internet in vodila v cenzuro? Dr. Grobelnik pravi:

»To, kar bo najverjetneje posledica takih ukrepov, ne bo cenzura, kakršno poznamo, ampak se bo pojavila nekakšna težava, ovira za vse sodelujoče. Ustvarjalci, ki naj bi jih taki ukrepi varovali, bodo morda kratkoročno nekaj pridobili, dolgoročno pa najverjetneje ne. Zato sem že večkrat rekel, da se mi ti ukrepi zdijo taki, kot da bi ustvarjalci žagali vejo, na kateri sedijo. Imam pa vtis, da nikogar zares ne zanima celovit pogled na problematiko in je preveč optimiziranja lokalnih interesov.«

Internet omogoča svobodno deljenje informacij, kar naj bi nova avtorska direktiva v Evropi spremenila. Kako bo to vplivalo na deljenje in akumulacijo skupnega znanja? S tem vprašanjem smo se obrnili na Wikipedijo. Predstavnik Wikimedie v Bruslju Dimi Dimitrov nam je povedal:

»Najbolj problematičen del te direktive je 13. člen, ki uvaja filtre, saj spreminja temelje deljenja znanja. Uporabniki ali ponudniki vsebin zdaj lahko delijo znanje prek spleta in šele če nekdo dokaže, da gre za avtorsko zaščitene vsebine, jih morajo umakniti s spleta. Ta člen torej spreminja to osnovno načelo, saj določa, da mora uporabnik ali ponudnik vsebin najprej dokazati, da z informacijo, ki jo namerava deliti, ne krši avtorskih pravic. Šele po tem informacijo lahko objavi na spletu. Na internetu bomo tako uvedli sistem množičnega filtriranja. Wikipedija je kot izjema izvzeta, zato ta člen za nas ne bo imel direktnega vpliva. Vendar Wikipedija ne obstaja sama zase, odvisna je od raznovrstnosti informacij na spletu. Če se pestrost in poglobljenost znanja na spletu v splošnem zmanjšata zaradi filtriranja, potem se bo po našem mnenju tudi kakovost naše ponudbe vsebin zmanjšala. Absolutno perverzna stvar 13. člena pa je, da nalaga državam članicam in filtrom, naj uporabnikom omogočijo izražanje pravice do parodije, kritike in citata. Noben stroj na svetu še ni sposoben prepoznati parodije, kritike in citata. Zato se bojimo, da bi uvedba množičnega filtriranja na internetu, ki še pred objavo preveri vse vsebine in ne prepozna kritike ali norčevanja iz politika, povzročila izbris številnih vsebin, ki so popolnoma zakonite in imamo uporabniki pravico, da jih delimo.«

Diego Naranjo je višji svetovalec pri organizaciji EDRi (Evropske digitalne pravice), pri kateri se ukvarja z varovanjem podatkov, zasebnostjo in avtorskim pravom. Najbolj je kritičen do 11. in 13. člena. Ob tem poudarja, da so bili v procesu boljši predlogi obeh členov, vendar so bili izločeni. Tako imamo zdaj najslabši verziji. Kako torej spletne gigante prisiliti, naj avtorjem plačujejo nadomestilo? Ali je avtorsko pravo sploh pravo orodje za reševanje problema, ki ga imamo z modelom brezplačne ekonomije na spletu? Ali pa moramo morda poiskati druge modele, ki bodo omogočili direktno plačevanje avtorjem, kar tehnologija že omogoča?

»V devetdesetih, preden so zaprli prve velike ponudnike povezav P2P, so se ustvarjale neposredne povezave med uporabniki in ustvarjalci. Danes bi take povezave lahko uporabljali za plačila, ki bi jih uporabniki nakazovali neposredno ustvarjalcem, ali pa bi šlo za naročnine – tako dela recimo Netflix. Ampak kot vidimo, se poslovni model, pri katerem bi lahko uporabniki plačevali neposredno ustvarjalcem, ne uveljavi. Ne gre za boj ustvarjalcev proti tehnologiji, ampak za mednarodni boj med multinacionalnimi družbami, ki so lastnice avtorskih pravic številnih umetnikov, in spletnimi giganti. Posameznik, uporabnik se je znašel sredi tega boja za dobiček.«

Kakšno pa je poleg pravnih, tehnoloških in uporabnikovih pogledov na problematiko mnenje, ki ga imajo o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu založniki, producenti in ustvarjalci. Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, pravi, da direktiva ni dobra, da bi lahko bila boljša, vendar po njegovem to ne pomeni, da je slaba, in še manj, da ni nujno potrebna.

»Čakati, da bomo imeli najboljši filter, je argument velikih korporacij, ki želijo preprečiti sprejetje direktive. Vmes, ko bomo mi izumljali »najboljši možni filter«, ki bo znal vse ločiti, se bo uveljavila čisto nova tehnologija, vmes bo šel pa vlak naprej. Opažam, da so nam pravniki ukradli oder, zatikamo se v detajle pravnih debat. Gre pa v bistvu za ekonomsko in ne za pravno vprašanje. Dejstvo je, da se obračajo milijoni in milijarde na področju izkoriščanja avtorskih del. Do imetnikov pravic pride ta denar v omejenem obsegu. Gre v prvi vrsti za ekonomsko vprašanje.«

Urša Menart, predsednica Društva slovenskih režiserjev, pravi, da si slovenski filmarji želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Po njihovem mnenju bo končno prisilila nekatere države članice k ureditvi tega področja. Slovenija ima na tem področju v Evropi najbolj neurejeno in najbolj zastarelo zakonodajo:

»Avdiovizualnim avtorjem v teoriji nekatere pravice pripadajo, v praksi tako rekoč nobene ne moremo uveljavljati. Država sploh še ni začela razmišljati o vseh možnih novih uporabah, ki so se pojavile zadnjih deset let. Zelo nas veseli, da direktiva predvideva pravična in primerna nadomestila za uporabo na internetu, za uporabo avdiovizualnih del na novih platformah. Ta direktiva bo internetne gigante prisilila, naj ustvarjalcem vsaj dajo informacijo o tem, kako in koliko so njihova dela sploh uporabljena, in jih za njihovo uporabo tudi plača.«

Ob tem poudarja, da avdiovizualna dela že zdaj niso zastonj, nekdo od tega zelo veliko služi, ustvarjalci pa od tega nimajo nič. Filmska industrija je z razširjenostjo interneta izgubila velik del prihodkov, saj internet, kot rečeno, omogoča neomejeno kopiranje in deljenje vsebin. To je omogočilo internetno piratstvo, problem, ki ga države rešujejo na različne načine. O internetnem piratstvu direktiva ne govori, saj, kot rečeno, je avtorska zakonodaja lokalna, ta direktiva pa bo določala pravila v vseh članicah Evropske unije. Urša Menart meni, da piratstvo z izboljšanjem in povečevanjem zakonite ponudbe izginja samo. Sicer pa tudi zaradi piratstva naročamo velike in drage internetne pakete prenosa podatkov:

»Ti paketi so se v največji meri povečali prav zaradi priljubljenosti videa na internetu, ki je ena ogromna industrija, od katere imajo še najmanj avtorji. Mislim, da smo bili avtorji kar precej razočarani nad slabim odzivom nekaterih naših poslancev, nad neznanjem in nedejavnostjo v povezavi z direktivo. Sicer pa si nasploh želimo, da bi nam država prisluhnila in omogočila, da lahko od svojega ustvarjanja tudi živimo. To bi moral biti tudi cilj Evropske unije.«

Evropski poslanke in poslanci bodo po napovedih še ta mesec odločali o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Poslanca Igor Šoltes in Franc Bogovič sta za Radio Slovenija povedala, kako bosta glasovala.

Igor Šoltes direktive ne bo podprl, ker po njegovem ne ureja dobro problematike avtorskih pravic. Čeprav je za to, da se to področje uredi in da bodo avtorji prišli do pravičnih nadomestil za predvajanje svojih del, to s tako direktivo ni izvedljivo, saj je preveč ohlapna in splošna. Z njo po njegovem velikih platform, kot sta Google in Facebook, ne omejujemo preveč, temveč vse ostale – velika podjetja imajo dovolj denarja, da bodo plačala določene zneske, ostali bodo imeli s tem večje težave. Franc Bogovič pa bo direktivo podprl in stopil na stran ustvarjalcev intelektualne lastnine. Velike platforme, pravi, ustvarjajo milijardne dobičke, zato je nastal problem poštene razdelitve tega prihodka na eni strani in grožnje padca kakovosti na drugi, saj se brez sredstev težko ustvarja. Najnovejša različica je dovolj ohlapna in vključuje izjeme, brez spornih 11. in 13. člena pa po njegovem ni te direktive.

Oddajo, ki je nastala v okviru projekta I know EU, sta pripravili Špela Šebenik in Urška Henigman

 

 


02.08.2022

Spremembe moškosti in očetovstva

V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.


26.07.2022

Vojna v vzhodni Evropi, premiki v vzhodni Aziji

Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?


19.07.2022

Ali imajo večne franšize, kot so Marvel in DC Comics, svoj konec?

Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.


12.07.2022

Nekoč je bil zeleni planet

Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.


05.07.2022

O inteligentnosti

Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?


28.06.2022

Meje: od tistih v glavi do onih z žico

Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.


21.06.2022

Tanki, zlato ali ideje - na čem temelji geopolitična moč držav?

Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.


14.06.2022

Discplinizacija humorja - ali se še smemo smejati smešnemu?

Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.


07.06.2022

Boj z virusi ostaja napet kot kriminalka

Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi


31.05.2022

Nekemične zasvojenosti poganja digitalizacija

Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.


24.05.2022

Kako ljudje sprejemamo odločitve?

Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)


17.05.2022

Vojno spolno nasilje nad ženskami je vojno orožje

Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu.


10.05.2022

Nikogaršnja divjad in njene pravice

Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.


03.05.2022

Travma lahko postane edina resničnost

Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ Pixabay


26.04.2022

Je delo še najpomembnejša družbena vrednota?

O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?


18.04.2022

Se kapitalizem preobraža v tehnofevdalizem?

»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay


12.04.2022

Vojna v Ukrajini, lakota po svetu

Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)


05.04.2022

Večina bolnikov umrla zaradi covida in ne z njim, kažejo analize

V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ Pixabay


29.03.2022

Trg nepremičnin pospešuje razslojevanje družbe

Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.


22.03.2022

Kaj Evropi prinaša odvajanje od ruske energije?

Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer. Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.


Stran 6 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov