Zakaj se zdi, da na grozo sodobnega sveta vse več ljudi vse raje odgovarja - s smehom?

Bližnji vzhod je v plamenih, Amazonija prav tako, ameriškega predsednika precej prepričljivo obtožujejo zlorabe položaja, Velika Britanija se nikakor ne zna izvleči iz labirinta brexita, Rusija počasi, a vztrajno spodkopava ozemeljsko celovitost Ukrajine, lastniki farmacevtskih, orožarskih in energetskih podjetij na plečih milijonov služijo milijone pa še bi lahko naštevali in naštevali … Ni torej presenetljivo, če tistega, ki vse to opazuje, navdajajo občutki nelagodja, tesnobe, celo groze. In vendar se zdi, da na nezavidljiv planetarni položaj vse več ljudi odgovarja – s smehom.

Vse več ljudi z vseh celin s pomočjo spleta namreč zavzeto spremlja večerne satirične oddaje na ameriški televiziji, kjer globalno prepoznavni zvezdniki, kot so Stephen Colbert, John Oliver, Samantha Bee ali Trevor Noah, povzemajo, analizirajo in komentirajo dnevno politično dogajanje. Še več; raziskave obnašanja odjemalcev medijskih vsebin kažejo, da nezanemarljiv delež ljudi, predvsem tistih mlajših od 40 let, vso svojo obveščenost o aktualnem družbenem in političnem dogajanju dolguje prav komikom in njihovim oddajam. Kako razložiti to odmevnost oziroma priljubljenost politične satire? Zakaj se hočemo sodobni politiki smejati – namesto da bi nad njo jokali ali se jezili? Zakaj se tudi zdi, da satirikom zaupamo bolj kakor klasičnemu novinarstvu? Ali s smehom lahko svet pomagamo spreminjati na bolje, ali pa je nasmešek na naših ustnicah pravzaprav zanesljivo znamenje, da smo puško že vrgli v koruzo in nam je zdaj vseeno? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, filozofa dr. Gregorja Modra, političnega komentatorja Aljaža Pengova Bitenca in komunikologinjo dr. Sandro Bašić-Hrvatin.