Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Področja uporabe še zavita v meglo
Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na zanimiva vprašanja, ki smo jih zastavili tokatnim sogovornikom v Intelekti, to so Filip Dobranić, Inštitut danes je nov dan, prof. dr. Dragan Mihajlović, Institut Jožef Stefan in Tadej Hren, SI-Cert.
Kvantni računalniki bodo omogočili novo védenje na številnih področjih, saj bomo z njim lahko simulirali kvantne sisteme. Trenutno vemo, da bi nam izjemno koristili na področju oblikovanja novih zdravil, raziskovanju materialov, vemo pa tudi, da bodo zlomili enkripcijo, ki jo uporabljamo na zdajšnjih računalnikih. O delovanju kvantnih računalnikov smo se pogovarjali tudi z dr. Rainerjem Kaltenbaekom s Fakultete za matematikov in fiziko Univerze v Ljubljani in Avstrijske akademije znanosti.
Kljub hitremu razvoju vsi računalniki delujejo na enak način - hitrost in zmogljivost tudi najboljših superračunalnikov je omejena z binarnim zapisovanjem informacij v bite. Kvantni računalnik pa to spreminja, saj deluje popolnoma drugače, drži?
Kvantni računalnik deluje na zelo drugačnih načelih kot računalniki, ki smo jih uporabljali do zdaj. Vsi računalniki, ki jih poznamo, pa naj gre za prve velike računalnike, ki so jih uporabljali v drugi svetovni vojni ali najsodobnejše superračunalnike, delujejo na enakih osnovnih principih. Če smo želeli, da bi bili hitrejši, smo morali uporabiti več tranzistorjev, več procesorjev. Kompleksnejši problem pa rešujejo v vedno enakem zaporedju. Kvantni računalnik obljublja popolnoma drugačno reševanje problema. Če imamo na primer nov, kompleksnejši problem, ga bo kvantni računalnik rešil veliko hitreje kot klasični računalnik. Hitrost je velika prednost kvantnega računalnika. To deluje zato, ker ne uporablja enakih osnovnih elementov kot normalni računalnik. Ta uporablja bite, informacijo torej shranjuje ali kot 1 ali 0, osnovna enota kvantnega računalnika, pa je kubit, ki ni le v stanju 0 ali 1, ampak v stanju superpozicije med tema dvema vrednostima. Kubit je lahko 0 in 1 hkrati. Če imamo veliko kubitov, potem imamo lahko veliko takih superpozicij in veliko možnih stanj, v katerih so vsi ti kubiti lahko. Kvantni računalnik tako izkorišča prednost kvantnega stanja, testira torej vsa možna stanja hkrati - saj je v stanju superpozicije. Od tu torej hitrost kvantnih računalnikov.
Kvantni računalnik bo matematične probleme reševal eksponentno hitreje, ampak ne vseh. Katere bo?
Gre za specifične probleme. Za zdaj vemo za nekaj problemov, ki jih kvantni računalnik reši eksponentno hitreje od klasičnega. Na primer googlov kvantni računalnik je problem rešil v 200 sekundah, trenutno najboljši superračunalnik v Združenih državah Amerike pa bi za rešitev istega problema potreboval dva dneva in pol - pa gre za najboljši algoritem v najboljšem računalniku. Kvantni računalnik pa v 200 sekundah. Gre za kvantni računalnik, ki ima le 53 kubitov. Če bi na primer imeli le malo večji kvantni računalnik, z nekaj več kubiti, na primer 60 ali 70, bi potreboval več deset ali več sto takih superračunalnikov, da bi rešil lahko isti problem, ki ga kvantni računalnik v nekaj sekundah. Na tej ravni so torej večje hitrosti. Ampak to je le prvi korak. Upamo, da bomo nekoč imeli kvantni računalnik z nekaj sto kubiti. Tak računalnik bo rešil problem, za katerega bi klasični računalnik potreboval milijarde let. Teh hitrosti se veselimo za reševanje določenih problemov.
Zakaj pa potrebujemo tako hitro komputacijo? Na katerih področjih znanosti potrebujemo tako sposobne računalnike?
Primerov je več. Izvirno idejo je imel Richard Faynman, ki je rekel, da bomo na neki točki razvoja računalnikov, ki bodo boljši in boljši, tranzistorji pa manjši in manjši, ti enkrat dosegli kvantno velikost. To je enaka velikost kot velikost atoma, zato bomo morali začeti upoštevati kvantno fiziko. Kot je dejal, bo velika prednost kvantnega sistema, ki ga lahko dobro nadzorujemo, simuliranje drugega kvantnega sistema. Na primer, če želimo simulirati kompleksne mulekule pri oblikovanju novih zdravil. Te molekule so sestavljene iz več deset, več sto, včasih več tisoč atomov. Če imamo na primer 40 atomov v molekuli, najboljši računalnik na svetu nikoli ne bo mogel simulirati te molekule. Za kvantni računalnik pa bi bilo to zelo enostavno, saj gre torej za kvantni sistem, ki simulira vedenje drugega kvantnega sistema. To je ena velika prednost - oblikovanje zdravil. Obstajajo tudi ideje, da bi z njim oblikovali nove naprave, na primer učinkovitejše sončne celice. Ali pa bi z njim bolje napovedovali vreme. Potem pa je tu še primer, za katerega vemo, da bi ga kvantni računalniki lahko rešili. To je faktorizacija velikih števil. Enkripcija, ki jo danes uporabljajo banke, vojska in tudi druge komunikacije, temelji na tem, da je klasični računalniki ne morejo zlomiti. Kvantni računalnik s tem ne bi imel težave. Prav zaradi tega ljudje že razmišljajo o novih načinih enkipcije, o kvantni kriptografiji, da bi se zavarovali pred prihodnjimi zmogljivimi kvantnimi računalniki, ki bi z lahkoto razbil današnjo enkipcijo.
Kvantni računalniki torej obljubljajo veliko, vendar smo šele na začetni točki razvoja. Dr. Kaltenbaeka smo zato vprašali, česa se najbolj veseli, kako bi ga sam najraje uporabil?
Pri kvantnih računalnikih me najbolj fascinira to, da v resnici sploh še ne poznamo njihovega potenciala. Ne vemo, kaj vse bodo zmogli. Ljudje šele zdaj začenjajo razmišljati o tem, za kaj vse bi sploh lahko uporabljali te naprave. Kot sem povedal, nekaj primerov uporabe že poznamo. Najbolj razburljivo pa bo, ko bomo enkrat imeli kvantni računalnik, igranje z njim, preizkušanje, kakšne vse kvantne sisteme z njim lahko simuliramo. Tako bomo odkrili nova vprašanja, na katera sploh še pomislili nismo. Ker smo vajeni razmišljati v klasičnih okvirjih, klasični računalnik dobro pristaja v ta pristop analiziranja sveta. Kvantni računalnik pa bo to zelo spremenil.
895 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Področja uporabe še zavita v meglo
Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na zanimiva vprašanja, ki smo jih zastavili tokatnim sogovornikom v Intelekti, to so Filip Dobranić, Inštitut danes je nov dan, prof. dr. Dragan Mihajlović, Institut Jožef Stefan in Tadej Hren, SI-Cert.
Kvantni računalniki bodo omogočili novo védenje na številnih področjih, saj bomo z njim lahko simulirali kvantne sisteme. Trenutno vemo, da bi nam izjemno koristili na področju oblikovanja novih zdravil, raziskovanju materialov, vemo pa tudi, da bodo zlomili enkripcijo, ki jo uporabljamo na zdajšnjih računalnikih. O delovanju kvantnih računalnikov smo se pogovarjali tudi z dr. Rainerjem Kaltenbaekom s Fakultete za matematikov in fiziko Univerze v Ljubljani in Avstrijske akademije znanosti.
Kljub hitremu razvoju vsi računalniki delujejo na enak način - hitrost in zmogljivost tudi najboljših superračunalnikov je omejena z binarnim zapisovanjem informacij v bite. Kvantni računalnik pa to spreminja, saj deluje popolnoma drugače, drži?
Kvantni računalnik deluje na zelo drugačnih načelih kot računalniki, ki smo jih uporabljali do zdaj. Vsi računalniki, ki jih poznamo, pa naj gre za prve velike računalnike, ki so jih uporabljali v drugi svetovni vojni ali najsodobnejše superračunalnike, delujejo na enakih osnovnih principih. Če smo želeli, da bi bili hitrejši, smo morali uporabiti več tranzistorjev, več procesorjev. Kompleksnejši problem pa rešujejo v vedno enakem zaporedju. Kvantni računalnik obljublja popolnoma drugačno reševanje problema. Če imamo na primer nov, kompleksnejši problem, ga bo kvantni računalnik rešil veliko hitreje kot klasični računalnik. Hitrost je velika prednost kvantnega računalnika. To deluje zato, ker ne uporablja enakih osnovnih elementov kot normalni računalnik. Ta uporablja bite, informacijo torej shranjuje ali kot 1 ali 0, osnovna enota kvantnega računalnika, pa je kubit, ki ni le v stanju 0 ali 1, ampak v stanju superpozicije med tema dvema vrednostima. Kubit je lahko 0 in 1 hkrati. Če imamo veliko kubitov, potem imamo lahko veliko takih superpozicij in veliko možnih stanj, v katerih so vsi ti kubiti lahko. Kvantni računalnik tako izkorišča prednost kvantnega stanja, testira torej vsa možna stanja hkrati - saj je v stanju superpozicije. Od tu torej hitrost kvantnih računalnikov.
Kvantni računalnik bo matematične probleme reševal eksponentno hitreje, ampak ne vseh. Katere bo?
Gre za specifične probleme. Za zdaj vemo za nekaj problemov, ki jih kvantni računalnik reši eksponentno hitreje od klasičnega. Na primer googlov kvantni računalnik je problem rešil v 200 sekundah, trenutno najboljši superračunalnik v Združenih državah Amerike pa bi za rešitev istega problema potreboval dva dneva in pol - pa gre za najboljši algoritem v najboljšem računalniku. Kvantni računalnik pa v 200 sekundah. Gre za kvantni računalnik, ki ima le 53 kubitov. Če bi na primer imeli le malo večji kvantni računalnik, z nekaj več kubiti, na primer 60 ali 70, bi potreboval več deset ali več sto takih superračunalnikov, da bi rešil lahko isti problem, ki ga kvantni računalnik v nekaj sekundah. Na tej ravni so torej večje hitrosti. Ampak to je le prvi korak. Upamo, da bomo nekoč imeli kvantni računalnik z nekaj sto kubiti. Tak računalnik bo rešil problem, za katerega bi klasični računalnik potreboval milijarde let. Teh hitrosti se veselimo za reševanje določenih problemov.
Zakaj pa potrebujemo tako hitro komputacijo? Na katerih področjih znanosti potrebujemo tako sposobne računalnike?
Primerov je več. Izvirno idejo je imel Richard Faynman, ki je rekel, da bomo na neki točki razvoja računalnikov, ki bodo boljši in boljši, tranzistorji pa manjši in manjši, ti enkrat dosegli kvantno velikost. To je enaka velikost kot velikost atoma, zato bomo morali začeti upoštevati kvantno fiziko. Kot je dejal, bo velika prednost kvantnega sistema, ki ga lahko dobro nadzorujemo, simuliranje drugega kvantnega sistema. Na primer, če želimo simulirati kompleksne mulekule pri oblikovanju novih zdravil. Te molekule so sestavljene iz več deset, več sto, včasih več tisoč atomov. Če imamo na primer 40 atomov v molekuli, najboljši računalnik na svetu nikoli ne bo mogel simulirati te molekule. Za kvantni računalnik pa bi bilo to zelo enostavno, saj gre torej za kvantni sistem, ki simulira vedenje drugega kvantnega sistema. To je ena velika prednost - oblikovanje zdravil. Obstajajo tudi ideje, da bi z njim oblikovali nove naprave, na primer učinkovitejše sončne celice. Ali pa bi z njim bolje napovedovali vreme. Potem pa je tu še primer, za katerega vemo, da bi ga kvantni računalniki lahko rešili. To je faktorizacija velikih števil. Enkripcija, ki jo danes uporabljajo banke, vojska in tudi druge komunikacije, temelji na tem, da je klasični računalniki ne morejo zlomiti. Kvantni računalnik s tem ne bi imel težave. Prav zaradi tega ljudje že razmišljajo o novih načinih enkipcije, o kvantni kriptografiji, da bi se zavarovali pred prihodnjimi zmogljivimi kvantnimi računalniki, ki bi z lahkoto razbil današnjo enkipcijo.
Kvantni računalniki torej obljubljajo veliko, vendar smo šele na začetni točki razvoja. Dr. Kaltenbaeka smo zato vprašali, česa se najbolj veseli, kako bi ga sam najraje uporabil?
Pri kvantnih računalnikih me najbolj fascinira to, da v resnici sploh še ne poznamo njihovega potenciala. Ne vemo, kaj vse bodo zmogli. Ljudje šele zdaj začenjajo razmišljati o tem, za kaj vse bi sploh lahko uporabljali te naprave. Kot sem povedal, nekaj primerov uporabe že poznamo. Najbolj razburljivo pa bo, ko bomo enkrat imeli kvantni računalnik, igranje z njim, preizkušanje, kakšne vse kvantne sisteme z njim lahko simuliramo. Tako bomo odkrili nova vprašanja, na katera sploh še pomislili nismo. Ker smo vajeni razmišljati v klasičnih okvirjih, klasični računalnik dobro pristaja v ta pristop analiziranja sveta. Kvantni računalnik pa bo to zelo spremenil.
Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji?
V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.
Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Free-Photos (Pixabay)
Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v tokratni Intelekti.
Letos mineva 35 let od dobrodelnega koncerta Live aid, ki so ga nekateri imenovali tudi Woodstock osemdesetih. Čeprav poznamo uradno zgodbo festivala, smo v Intelekti na ta zgodovinski spektakel pogledali skozi oči in ušesa tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s festivalom, in dogodke iz tega časa primerjali z nekaterimi podobnimi prireditvami.
Ker se že govori o tem, da bo tudi prihodnje šolsko leto zaradi koronavirusa prilagojeno in bo ponovno vsaj v delu lahko potekalo na daljavo, bomo v Intelekti govorili o tem, kaj vse omejitve in priporočila, ki temeljijo na distanci, v našo družbo in v razvoj najmlajših prinašajo na dolgi rok? Če družba temelji na strahu in tem, da si čim bolj sam, v kakšne šolarje, študente in v končni fazi tudi državljane vzgajamo posameznike?
Ob porastu okužb z novim koronavirusom se tudi v Sloveniji obračamo k mobilni aplikaciji za sledenje stikov. Aplikacija bi bila z epidemiološkega zornega kota lahko koristna, če bi si jo prostovljno naložilo dovolj ljudi. Skrbi je več, na prvem mestu zasebnost. Katere podatke bo zbirala, kdo jih bo hranil, kdo do njih dostopal, koliko časa? Pravni red Evropske unije ščiti zasebnost in osebne podatke prebivalk in prebivalcev. Evropski Uporaba aplikacije mor zato biti prostovoljna, podatki morajo biti anonimizirani in se ne smejo hraniti v centralizirani bazi podatkov, aplikacija pa se mora ob koncu pandemije prenehati uporabljati. V preteklosti smo se s tehnologijo že večkrat opekli. Se bomo spet? Odgovori v Intelekti.
Vzpon Kitajske je temeljito spremenil razmerja moči v svetu. Naraščajoče kitajske ambicije so vir številnih napetosti, pandemija in njene posledice pa so nezaupanje sveta še precej povečale. A z recesijo se je zdaj zamajal tudi znaten del notranje trdnosti, ki jo je Kitajski zagotavljala intenzivna gospodarska rast zadnjih desetletij. V deželi vse bolj narašča domači nacionalizem, ki ga oblast ne more puščati povsem ob strani, saj ga je sama dolgo vzpodbujala. Toda nacionalistične zahteve se rade razbohotijo in vse daljša vrsta meddržavnih sporov tako s sosedami kot z Združenimi državami Amerike zbuja skrb, v kolikšni meri bo Kitajska v prihodnje lahko zagotavljala regionalno in globalno stabilnost, koliko pa bo v prvi plan postavila svoje lastne ambicije. Kje so torej danes nevralgične točke azijske velesile, smo preverili v Intelekti. Foto: Pixabay
Brutalen policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v širokem loku od Sydneyja do brazilskega Sao Paola, v več zahodnoevropskih mestih pa so protestniki na lastno pest odstranili nekaj sramotnih javnih spomenikov, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. A kakor se zdi, da se vse več ljudi zaveda, da je v sistematičnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kože, nekaj barbarskega, tako se tudi zdi, da vendarle ne manjka onih drugih, ki že zgolj v poizkusu simbolne revalorizaciji črnske izkušnje prepoznavajo nevaren napad na lastno identiteto pa tudi na svoj položaj v družbi. Tako smo (poleg že skorajda predvidljivih čivkov ameriškega predsednika) minuli konec tedna v Londonu lahko opazovali tudi protidemonstracije tistih, ki hočejo javno razpravo o rasizmu prekvalificirati v razpravo o vandalizmu črncev in boju za ohranitev belske kulture. Vse to dovolj jasno kaže, da se bomo morali kot globalizirana civilizacija, kot človeštvo o rasizmu še pogovarjati. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj še vedno uspešno nagovarja ljudi – pa čeprav vemo, da je prav rasistična ideologija v preteklosti botrovala nekaterim najtemnejšim poglavjem v zgodovini: suženjstvu, kolonializmu in holokavstu? Pri vsem tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: pesnica in pisateljica Katja Perat, antropologinja dr. Irena Šumi in sociolog kulture dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Firentis (Pixabay)
V času epiemije covida 19 se je marsikaj moralo prilagoditi, tudi algoritmi za evidenco delovnega časa. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti namreč ne predvideva izjem. Kdo, kje, kdaj in koliko časa dela oziroma ne dela moramo beležiti ves čas, tudi v času izrednih delovnih razmer. Kdo ne more počakati - delo ali algoritmi? Zakaj podatki oblikujejo nov ekonomsko politični sistem, kako se pretakajo v kapital, ali odločevalci poznajo ključne mehanizme in kje je še prostor za odnos, proces, zaupanje in skupnost?
O novem koronavirusu vemo še zelo malo. Dr. Ana Gligić iz Beograda, ki je leta 1972 izolirala smrtonosni virus črnih koz, pravi: »Čeprav imam z virusi veliko izkušenj, sem bila presenečena. Novega koronavirusa ni poznal nihče na tem svetu. Nihče ni bil pripravljen na tak virus.« Človeštvo ima z virusi zelo različne izkušnje. Virus črnih koz smo pregnali in izkoreninili, izbruhe ošpic omejujemo s cepljenjem, proti virusu hiv smo odkrili učinkovito zdravilo, virus gripe pa nas vedno znova preseneti. Kako uspešni pa bomo v boju proti novemu koronavirusu? Od česa je odvisno, kako smrtonosen bo drugi val? V oddaji Intelekta sodelujejo: infektologinja prof. dr. Bojana Beović (Infekcijska klinika Ljubljana), mikrobiologinja dr. Ana Gligić iz Beograda, internist mag. Andrej Bručan, epidemiolog Mario Fafangel (NIJZ) in infektolog prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite Berlin). O covidu-19 se je z njimi pogovarjal Iztok Konc. Foto: Matryx/ Pixabay
Po dveh mesecih socialne izolacije in izrednih ukrepov zaradi pandemije koronavirusa, se življenje počasi vrača na ulice in v sfero javnosti. Prej prazen javni prostor ponovno zapolnjujejo vsakdanje poti, opravki in srečevanja ljudi. Vprašanje ali se bomo povsem vrnili na stare tire in v znano normalnost pa zaenkrat še vedno nakazuje precej dilem in vzbuja negotovo vzdušje, saj nad nami ves čas bdi realna možnost ponovne vzpostavitve izrednih razmer. V tokratni Intelekti smo spregovorili o tem kako sta se v obdobju epidemije spremenila vloga in pomen javnega prostora, kako se je dokončno zabrisala meja med zasebnim in javnim in o tem kako se je spremenil pogled na naše bivalno okolje. Pred mikrofon smo povabili Zalo Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia prostoRož in arhitekta, publicista, člana uredništva revije Outsider in člana skupine Nonument, Miloša Kosca.
Ameriški predsednik Donald Trump naglo zaostruje svojo retoriko in odnose s Kitajsko. Vse glasneje se omenja novo hladno vojno med glavnima velesilama tega trenutka. Tudi bolj nevarni scenariji se ne zdijo povsem izključeni. Obenem je pandemija je jasno izpostavila številne nevarnosti prevelike odvisnosti od kitajskih proizvodnih moči. Vrstijo se pozivi h skrajševanju proizvodnih verig in vračanju proizvodnje na zahod. Smo prišli do konca globalizacije, ko smo jo poznali? V tokratni intelekti bomo preverili nekatere geopolitične in gospodarske silnice, ki jim je pandemija Covid19 prinesla močne pospeške in se vprašali, kje se v tej zgodbi nahaja Evropska unija. V njej so sodelovali dr. Ana Bojinović Fenko, predstojnica katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ekonomist dr. Matevž Rašković z Univerze Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in sinologinja ter dolgoletna dopisnica časopisne hiše Delo s Kitajske Zorana Baković. Foto:Pixabay
Strokovnjaki so oblikovali pravila za varno spolnost v času pandemije Covid-19. Ob slabem počutju se ni težko odreči seksu. Ampak, pri novem koronavirusu imamo enak problem, kot s HIV-om – okužbo lahko prenesemo, še preden zbolimo. Če je HIV pred 30-imi leti po večini pomenil smrtno obsodbo, mlade ne skrbi toliko, da bi sami zboleli, temveč da bi virus prenesli na rizične skupine. Kako torej varno uživati v seksu? Če s svojim spolnim parnerjem tudi živite v skupnem gospodinjstvu, potem tu ni ovir, saj se v tem primeru bližnjim stikom tudi sicer ne da izogniti. Kaj pa, če s spolnim partnerjem ne živite, ali pa si ravno iščete novega? Kako zadovoljiti spolno željo? Odgovori v Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, ko s eje pred 75. leti končala druga svetovna vojna, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane. Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili. Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mati domovina kliče, spomenik padlim branilcem Stalingrada, Volgograd, Rusija (Goran Dekleva)
Pred pandemijo je veljajo, da bo prav leto 2020 ključno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, številna so bila opozorila, da je zdaj skrajni čas, ko še lahko ujamemo zadnji vlak in se izognemo najhujšim podnebnim scenarijem. Zaradi koronakrize so se prioritete spremenile, svetovna gospodarstva so v krizi, vse bolj negotovi so tudi odnosi med državami. Resda so se tudi izpusti toplogrednih znižali, po trenutnih ocenah Svetovne meteorološke organizacije za 5 odstotkov na svetovni ravni, toda to je lahko dvorezen meč. Po zadnji gospodarski krizi so se izpusti hitro dvignili na nove rekordne ravni, kako bo tokrat, bo odločilno. Za doseganje podnebnih ciljev bodo potrebne temeljite spremembe, tako na ravni tehnologij in procesov, kot na področju naših navad. Pandemija je lahko tudi katalizator za potrebne spremembe. Konec koncev je poskrbela za nekaj radikalnih rezov, ki so se zdeli še včeraj nemogoči. Tudi Evropska unija stavi na zeleno okrevanje gospodarstev. Toda ambiciozne načrte bo potrebno tudi izpeljati v praksi in na tem področju so številne evropske države, tudi Slovenija, v preteklosti precej zaostajale. Bo tokrat drugače? Kakšna bo dolgoročna dediščina aktualne zdravstvene krize za usodo planeta in podnebja, smo preverjali v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali vodja sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor mag. Tanja Bolte, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Danijel Crnčec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Matjaž Česen s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, okoljski ekonomist dr. Jonas Sonneschein iz organizacije Umanotera, klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in Taj Zavodnik iz društva za sonaravni razvoj Focus. Foto: geral/pixabay
Glasba je svoje mesto imela že v antiki, v srednjem veku je bila del sedmih svobodnih umetnosti. Te zajemajo to, kar danes pojmujemo kot znanost. Kasneje v devetnajstem stoletju postane glasba del lepih umetnosti, kjer ima v primerjavi s slikarstvom in kiparstvom prav posebno mesto, saj lahko brez besed nagovori človeka v tistih niansah, kamor druge umetnosti ne sežejo. Pevec skupine U2, Bono, je nekoč dejal: »Glasba lahko spremeni svet, ker lahko spremeni ljudi«. To pa je tudi iztočnica tokratne Intelekte, v kateri smo razmišljali o povezavah med glasbo in družbo; o glasbeni ekspresiji v duha časa, o učinkih glasbe na posameznika in družbo ter o vlogi in funkciji glasbe v izrednih razmerah, ki ga je zaznamovala epidemija Covida-19. Odgovore na ta vprašanja odgovarjajo etnomuzikolog dr. Svanibor Pettan, dr. Ičo Vidmar, kulturni sociolog in glasbeni novinar ter kulturni antropolog dr. Rajko Muršič.
Neveljaven email naslov