Kaj rekordna sezona požarov pomeni za življenje na planetu?

Avstralsko vreme se v zadnjih tednih zdi kot utelešenje apokalipse, ki čaka planet za najbližjim vogalom. Neskončni požari, poginule živali, peščene nevihte, pa rdeče nebo, nasičeno s strupenimi delci, nalivi in ogromna toča. Ekstremnih razmer na celini tam spodaj še ne bo kmalu konec. Običajno je najhujša sezona požarov šele v februarju.

Če je tako slabo že danes, kako bo pri dvigu za 3°C

Na vse toplejšem planetu, ki smo ga ljudje temeljito preoblikovali v skladu s svojimi predstavami o uporabnosti, lahko ekstremne dogodke, celo takšne serijske ekstremne dogodke, pričakujemo vse pogosteje. Letošnje avstralsko poletje nemara v kratkem ne bo več ekstremno, ampak povsem običajno. Izpusti toplogrednih plinov se vztrajno povečujejo in cilji, ki smo si jih zadali s Pariškim sporazumom, se v trenutnih razmerah zdijo le malo verjetni.

»Glede na trenutne zaveze držav smo na poti k dvigu globalne temperature za vsaj 3°C. Že zdaj, ko se je temperatura dvignila za dobro stopinjo, lahko marsikje že opazimo kar hude posledice podnebnih sprememb. Če jih pomnožimo s tri, dobimo vsaj približen vpogled v to, kakšen bo končni rezultat vseh teh izpustov,« pravi klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje.

Letošnji požari usodni za že prej ranljive populacije

Do zdaj je v požarih v Avstraliji umrlo 32 ljudi in več kot milijarda živali, s tem da v to številko niso vštete žabe, ribe, netopirji in žuželke. V plamenih so izginili številni edinstveni habitati in za številne vrste je prihodnost nenadoma postala še mnogo bolj negotova, kot je bila že prej. V Narodnem parku Blue Mountains v okolici Sydneyja in v Gondvanskih deževnih gozdovih pri Brisbanu so rastle prastare rastlinske vrste, ki jih ni nikjer drugod na svetu.

»V Narodnem parku Blue Mountains je pogorelo 80 odstotkov gozdov in v Gondvanskih deževnih gozdovih več kot 50 odstotkov. Gasilci so komaj rešili edino v naravi rastočo populacijo starodavne volemije, takšne sreče pa ni imela neka druga stara drevesna vrsta, ki so jo odkrili šele leta 2000. Njeno rastišče je v celoti pogorelo,« izpostavlja primere hudih izgub v avstralskih naravnih rezervatih prof. dr. Robert Brus z Biotehniške fakultete.

Podnebne spremebe + vseprisotni človekovi posegi v prostor = množično izumiranje

Sposobnost naravnih ekosistemov, da si po katastrofah opomorejo, se danes že nevarno bliža meji. Človekovi vseprisotni posegi v prostor so namreč pošteno omejili njihovo zmožnost za prilagajanje na vse pogostejša izredna stanja, ki spremljajo podnebne spremembe.

V Avstraliji je bila situacija močno pereča že prej. Edinstvene vrste, ki so se v milijonih let razvijale v izolaciji, so v preteklih desetletjih in stoletjih zdesetkali plenilci in konkurenca, ki jo je človek prinesel od drugod. Danes so številne močno ogrožene in na robu preživetja. Če v takšnih razmerah pogorijo celotni življenjski prostori, lahko ena sama sezona izrednih požarov zapečati njihovo usodo.

»V preteklosti so se vrste ob podnebnih spremembah preselile drugam. Mi pa smo s kmetijstvom, urbanizacijo in rabo prostora na sploh naravni prostor spremenili v majhne rezervate,« opozarja na ključni vidik podnebnih sprememb pri današnjem naglem upadanju biotske raznovrstnosti po svetu varstveni biolog prof. dr. Ivan Kos z Biotehniške fakultete.

Kajti požari so sicer naravni pojav, številne vrste, denimo evkalipti, jih nujno potrebujejo za razmnoževanje. A zdi se, da so požari vse pogostejši, njihov obseg pa vse bolj redno podira rekorde. Verjetno še nismo pozabili lanskih požarov v Amazoniji, a morda smo spregledali še bolj odmaknjeno katastrofo, ki se odvija v širnih severnih gozdovih. Glede na načelne zaveze za zmanjševanje izpustov, so slednji še prav posebej zaskrbljujoči, saj so v tamkajšnjih tleh shranjene izredne zaloge toplogrednih plinov. Ne glede na različna okolja in okoliščine ne požarov ne njihovega vpliva danes nikakor ne smemo podcenjevati.