V mesecu od začetka karantene so se izpusti v Sloveniji zmanjšali za vsaj četrtino, na letni ravni bo znižanje okoli pet odstotkov

Pred pandemijo je veljalo, da bo prav leto 2020 ključno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma. Časa za ukrepanje namreč hitro zmanjkuje. Če želimo segrevanje planeta zadržati pri 1,5°C ali 2°C, se je potrebno zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov lotiti nemudoma. Proti vsem pričakovanjem je do zmanjšanja izpustov dejansko prišlo. Zato je poskrbela pandemija.

"Na podlagi tega, da se je promet drastično zmanjšal, da se je deloma zmanjšala tudi proizvodnja v industrijskih podjetjih, ocenjujemo, da bi bile lahko emisije na letni ravni nižje za 5 odstotkov. Na mesečni, od sredine marca do sredine aprila pa med 25 in 30 odstotki, navaja prve ocene Matjaž Česen s Centra za energetsko učinkovitost na Institutu "Jožef Stefan".

Izpusti so se zmanjšali, razlogov za zadovoljstvo ni

Kaj pravzaprav pomeni 5 odstotno zmanjšanje izpustov na svetovni ravni?

"Po eni strani je to največje znižanje sploh. Zmanjšanje je občutno. Toda za doseganje pariških zavez, s katerimi bi segrevanje zadržali pri 1,5°C, bi morali izpuste zmanjševati za 7,6 odstotkov naslednjih deset let zapored," izpostavlja okoljski ekonomist dr. Jonas Sonneschein iz organizacije Umanotera.

Ne samo, da tudi aktualno drastično zmanjšanje izpustov pri omejevanju segrevanja planeta še ne zadošča, ključna težava je, da je do zmanjšanja prišlo iz napačnih razlogov. Po zadnji gospodarski krizi so se izpusti z okrevanjem gospodarstva naglo dvignili na nove, rekordne ravni. To bi se kaj lahko ponovilo tudi tokrat.

Korona kriza kot izhodišče za boljše prakse v prihodnje

Vzpodbudno je, da je Evropska unija vlaganja v zelene tehnologije in brezogljično preobrazbo gospodarstev postavila za enega ključnih stebrov postkoronskega okrevanja.

"Načrt evropske komisije napoveduje množična vlaganja za prehod v zeleno, digitalno in krožno gospodarstvo. S tem želi tako oživiti gospodarstva držav članic, kot tudi pridobiti konkurenčno prednost na tem področju v svetovni tekmi, " poudarja dr. Daniel Crnčec s Fakultete za družbene vede.

Toda načrte bo potrebno realizirati in države članice so nedvomno najšibkejši člen zelene transformacije. Izzivi, ki čakajo Slovenijo nikakor niso majhni.

Vsi smo za bolj zeleno prihodnost, navad pa ne bi spreminjali

"Slovenija je imela v letu 2017 za 17,5 megaton izpustov CO2. V okviru projekta Life Podnebna pot 2050 smo izračunali, kakšne izpuste bi Slovenija morala imeti, da bi dosegli neto ničelne izpuste, da se torej izpusti in ponori poravnajo. Ocenili smo, da bi morali imeti le za dobri 2 megatoni izpustov. To pomeni, da moramo zmanjšati izpuste za več kot 15 megaton CO2 v naslednjih 33 letih. Kakorkoli obračate, je to drastično zmanjšanje. Večina prihranka se mora zgoditi v rabi energije. Na leto to pomeni približno 6 odstotkov, " pravi Matjaž Česen.

Da bi to sploh lahko dosegli, naš čaka veliko dela. Na eni strani moramo posodobiti električno omrežje, resno zastaviti vprašanje javnega transporta in mobilnosti na sploh, veliko vlagati tudi v raziskave na teh področjih, kajti vse tehnologije, ki bodo potrebne za zeleni prehod, še niso razvite. Predvsem pa bo potrebno poglobiti dialog. Spremembe bodo namreč nujne na vseh področjih, tako na ravni posameznikov, podjetij, kot seveda na ravni države. Brez skupnega razmisleka, kje lahko začenjamo stvari spreminjati in kako, se ne bo veliko premaknilo. Izkušnja pandamije in ukrepov, povezanih z njo, nam je pri tem lahko služi kot pomembno izhodišče. Nihče si ne želi drastičnih prepovedi, lahko pa skupaj poiščemo boljše načine za sobivanje na našem - še vedno - zelenem planetu.

Več o vplivu koronakrize na naša podnebna prizadevanja lahko slišite v Intelekti, v kateri so sodelovali tudi vodja sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor mag. Tanja Bolte, klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in Taj Zavodnik iz društva za sonaravni razvoj Focus.