S podatkovno ekonomijo tlakujemo pot v novo obliko kapitalizma

Marsikaj se je v času izrednih razmer moralo prilagoditi, tudi algoritmi za evidenco delovnega časa. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti namreč ne predvideva izjem. Kdo, kje, kdaj in koliko časa dela oziroma ne dela moramo beležiti ves čas. Tudi v času epidemije, v času izrednih delovnih razmer. Avtomatizirano beleženje delovnega časa je bilo zato treba prilagoditi. Podjetje Četrta pot ponuja kadrovski, registracijski in plačni informacijski sistem Kadris, ki so ga morali z vsakim novim koronazakonom spreminjati. Direktor prodaje in marketinga Sebastjan Kepic je potrdil, da ni šlo vse gladko:

»Na vseh straneh je bilo kar precej, če lahko rečem po domače, »švica«, da so zaposleni čez naš sistem dobili pravilne podatke in plače.«

Algoritmi delujejo najbolje, če imajo vse podatke. Najbolj so učinkoviti in natančni, kadar imajo vpogled v celotno situacijo. Kadar torej zbiramo vse. Na področju dela od doma bi to pomenilo, da s senzorji na telesu in v okolju ves čas merimo, kdaj človek dela in kdaj ne. In kaj bi pokazale teštevilke? Da že danes za marsikateri poklic delo še zdaleč ni omejeno na službene prostore in službeni čas. Dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani pravi, da razmišlja o tem, kaj bo napisal, tudi doma ali med kolesarjenjem, česar avtomat za »štempljanje« ne more zabeležiti. Kako torej ustvariti algoritme za natančno merjenje delovnega časa, je to sploh mogoče? Pravi, da bi morali imeti na sebi kakšnih 500 senzorjev, ki bi ves čas merili vse. Takrat bi se umetna inteligenca lahko naučila, kaj vse počnemo, postali bi napovedljivi. Delodajalci bi imeli vse podatke, medicina bi imela vse podatke, zavarovalnice bi točno vedele, kdaj bomo umrli, razlaga in dodaja:

»Jasno vprašanje je, ali si to želimo? Jaz raziskujem umetno inteligenco in vem, da če si česa ne želim, je to.«

Zakaj moramo vse beležiti, samo zato ker lahko? Delamo boljše in učinkovitejše, ker zdaj vse beležimo? Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani pravi, da ne, pravi, da 8 urni delavnik ne deluje več, saj nas delodajalci ne nadzorujejo več čez ure, ki jih preživimo v službi, saj obstajajo termini, kot so dolgi delavnik, plačane in neplačane nadure. Nadzor se je premaknil k rezultatom.

»Med karanteno so ljudje delali, čeprav niso hodili v službo. Samonadzor je najhujša oblika nadzora. Ali boš imel možnost zaslužka – to te disciplinira.«

Med redno zaposlenimi za nedoločen čas in samozaposlenimi je velika razlika, saj so ti že razvili strategije, kako se samoomejevati. Lenart J. Kučić z medijskega portala Pod črto pravi, da lahko hitro pregoriš, saj gre za nenavadno tekmo:

»Tekmuješ s tistim, ki se bo še bolj samoizkoriščal, kot se ti. Če hočeš biti konkurenčen, moraš pristati tudi na to.«

Ob tem poudarja, da je to le en vidik. Pomembna pa je širša slika. Ob tem izpostavi ameriškega antropologa Davida Graeberja, ki govori o totalitarizmu birokracije. Cela družba je danes tako ali drugače namreč podrejena diktatu birokracije, s podatki hranimo birokratski aparat, večja produktivnost pa je ultimativni fetiš. Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela ob tem pravi:

"Da ti samemu sebi konkuriraš ali namišljenemu boljšemu - to je kulturni uspeh neoliberalizma."

Z algoritmi bi radi odpravili človeške napake, izbrisali predsodke, ovrgli stereotipe in ustvarili pravičnejšo družbo. Takšna je ideja, ki hrani razvoj algoritmov in vse večjo avtomatizacijo na področju socialnega varstva. Dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani pravi, da se vsega ne da opisati s številkami.

»Kdo se odloča, kaj se bo zbiralo, na kakšen način, v kakšnem obsegu, kako se to obdeluje in nenazadnje, kakšen algoritem se bo na podlagi tega oblikoval? To niso tehnološke zadeve, to so etična in vrednotna vprašanja. Tukaj zadaj so ljudje, tukaj zadaj so odločevalci, ki imajo vpliv na to, v katero smer bo tehnologija šla.«