Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine

Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.

V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs.

V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.
Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.

Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.

Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.
Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.

Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.
V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.
Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.

Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.
Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?

Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.
Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.
V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.

Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.
Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.
Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.
Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.