Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
17.11.2020 54 min

Ko strokovno mnenje ni vredno piškavega oreha


Kaj prinaša demontaža kulturnih institucij, ki po mnenju stroke dobro delujejo?

Način, kako v zadnjem obdobju na Ministrstvu za kulturo izbirajo direktorje osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov, nakazuje, da se utegnejo v sorazmerno kratkem času porušiti strokovni temelji delovanja naših najpomembnejših muzejev in galerij. Imenovanja namreč potekajo brez upoštevanja mnenj stroke in mimo priporočil strokovnih svetov zavodov. Tako, denimo, kljub podpori stroke in sveta zavoda Ministrstvo za kulturo zdaj že nekdanjemu direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Matevžu Čeliku Vidmarju, ni podelilo novega mandata. Enako se je primerilo tudi direktorici Slovenskega etnografskega muzeja, za zdaj še vršilki dolžnosti, dr. Tanji Roženbergar. Tam, kjer je ustanovni akt zavoda jasno zahteval, da ima direktor tudi izobrazbo iz primarne dejavnosti te ustanove, se zdaj te člene na hitro spreminja. To je že doletelo Narodni muzej, ki čaka na izbor novega direktorja, statut se prav zdaj spreminja Moderni galeriji, kjer minister za kulturo že na dveh razpisih ni izbral nobenega od prijavljenih kandidatov – pa čeprav se jih je na zadnjega prijavilo kar deset.

 

Strokovna mnenja za gluha ušesa

Stroka opozarja, da muzeji in galerije, kjer prihaja do zamenjav direktorjev, ta čas delujejo prav zgledno. »Zelo problematično je, če se nenadoma soočamo z demontažo v institucijah, ki dobro funkcionirajo,« opozarja umetnostni zgodovinar dr. Andrej Smrekar, kustos v Narodni galeriji.

 

»Problem pri taki menjavi ni zgolj to, da odide ena oseba in pride druga. Načeloma ima oseba na čelu muzeja program in svojo vizijo. Strokovnjaki trenutno te programe in usmeritve prepoznavajo kot dobre. Z nepremišljeno menjavo se takšna dobra zgodba razdre,« poudarja umetnostna zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc. »Te menjave niso le menjave ljudi, ampak prekinitve uspešno vodenih zgodb.«

 

Muzeji so odraz družbe

Muzeji so paradigmatične institucije moderne dobe; kot take so sooblikovale naš svet in ga, kajpada, sooblikujejo še naprej. Hranijo predmete, ki jih vsaka nacionalna skupnost visoko ceni, in jih obenem interpretirajo. Seveda je mogoče iste predmete interpretirati na različne načine. »Predmete, ki jih je hranil nekdanji Kranjski deželni muzej, so takrat [v 19. stol., op. a.] interpretirali z vidika Kranjske kot ene od avstrijskih dežel,« razlaga etnolog in antropolog prof. dr. Božidar Jezernik.

»Nato so začeli iste predmete interpretirati kot del slovenske nacionalne dediščine. V vsakem primeru pa je interpretacija dala tem predmetom veljavo, ki je bila relevantna za celotno skupnost. Današnja politična skupnost rabi neko identifikacijo. Kakšna bo interpretacija in kakšna bo posledična identifikacija, je zelo pomembno vprašanje, ki ne sme biti odvisno samo od vizije neke določene politične opcije, ampak mora biti plod širšega konsenza v dani skupnosti.«

Muzeji so tako vedno tudi odraz družbe in v zadnjih desetletjih so se, posledično, precej spremenili. Postali so bolj odprti, vključujoči in naslavljajo različne vidike sodobnega življenja. Še vedno pa so tesno povezani z razvojem same stroke.

»Slovenski etnografski muzej je eden od instrumentov razvoja stroke. V primeru etnologije in kulturne antropologije takih točk ni veliko, zato je toliko pomembneje, da ostaja v okviru te discipline,« pa opozarja dr. Tanja Roženbergar. »To je pomembno tako za nadaljnji razvoj vede kot tudi za aplikativni nivo, za prakse, ki jih spodbuja. Če izgubimo nek tak organ te znanosti, je to lahko hudo narobe.«

 

V času transdisciplinarnega povezovanja je stroka še pomembnejše sidrišče

Poleg temeljnih muzejskih nalog, kot so zbiranje, arhiviranje in raziskovanje, se sodobni muzeji vse bolj odpirajo tudi k drugim vedam, k sodelovanju z drugimi področji. Ampak takšno povezovanje nikakor ne pomeni, da lahko strokovnjak katerekoli stroke vodi katerikoli muzej.

»Zaradi tega je potrebna le še večja strokovnost,« poudarja dolgoletna direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. »Moramo vedeti, zakaj recimo kot v našem primeru umetnostni muzej komunicira z drugimi strokami. To je bolj zahtevna naloga, kot kadar se gibljemo znotraj tradicionalno zakoličene stroke.«

V svetu so zahteve za mesto direktorja osrednjih muzejev mnogo ostrejše kot pri nas. Če se pri nas določila zdaj še rahljajo, tako da strokovnjaki že opozarjajo na pretečo katastrofo, se v svetu poleg izvrstnih strokovnih kompetenc, jasno zahteva tudi, da ima kandidat za najvišji vodstveni položaj razvejano mednarodno mrežo ustanov in umetnikov, s katerimi sodeluje.

»Tudi sama sodobna umetnost danes posega na druga področja, se ukvarja in komunicira z znanostjo, s politiko, ekologijo … pa to ne pomeni, da so postali specialisti za ta področja. To samo pomeni, da komunicirajo s temi področji s pozicije umetnosti in s tem samo še utrjujejo svojo umetniškost,« še dodaja Zdenka Badovinac. »Enako je, če komuniciramo z drugimi strokami ali družbenimi področji; s tem opravičujemo naš obstoj umetnostnega muzeja kot umetnostnega muzeja. Naloga muzeja je, da neprestano dokazuje smisel svojega obstoja. Da je tej nalogi kos, mora direktor poznati tradicijo, zgodovino svoje stroke, mora absolutno poznati delo svojega muzeja in seveda mora spremljati vse, kar se s stroko v sodobnem svetu dogaja, ter mora komunicirati s partnerji in strokovnjaki po vsem svetu.«

 

Slovenski Hamlet in želve

Zgodovina je pogosto izvrstna učiteljica, če smo ji seveda pripravljeni prisluhniti. Tudi o tem, kaj lahko prinese pomanjkanje ustreznega strokovnega znanja, lahko postreže z nazornim primerom. Do ustanovitve univerze leta 1919 je bila poleg ljubljanskega botaničnega vrta edina znanstvena ustanova pri nas Kranjski deželni muzej. Ko je po volitvah leta 1909 v vojvodini Kranjski oblast prevzela Slovenska ljudska stranka, je strokovnjaka evropskega formata Walterja Šmida na čelu muzeja zamenjala  z muzikologom Josipom Mantuanijem. Mantuani je bil vsekakor ambiciozen. Do njegovega imenovanja kritični javnosti je hotel pokazati, kaj zmore in zna. Ko je v Štepanji vasi odkril pokopališče želv, pa mu je njegovo neznanje prekrižalo te načrte in priskrbelo slovenskim časopisom, predvsem liberalnim, dolgotrajno zabavo. V Deželni muzej je namreč prinesel želvji oklep in ga raztolmačil kot človeško lobanjo. Prizadevnost je Mantuaniju prislužila tudi karikaturno upodobitev kot Hamlet z želvo v roki. To zgodbo je prof. dr. Božidar Jezernik navedel kot zgovoren primer, kaj lahko prinese pomanjkanje strokovnega znanja. Pri tem pa dodaja, da se kaj tako radikalnega verjetno ne more ponoviti, vendar so lahko tudi v oči manj bijoče napake za nadaljnji razvoj stroke usodne.

Slovenski Hamlet; karikatura, objavljena v dnevniku Jutro, leta 1910

foto: Božidar Jezernik

Kdo se boji kritične umetnosti, kdo se boji stroke?

Dvom v stroko in v strokovno mnenje pa tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da lahko vsakdo ustrezno sodi o vsem, je tudi marsikje drugje po svetu vse jasnejši trend, ki ne spodjeda samo zaupanja v stroko ampak razkraja tudi temeljeno vezivo, ki povezuje družbo.

»Ta neznosna lahkotnost obravnavanja stroke pri nas je prvi korak do neznosno lahkotnega obravnavanja intelektualcev,« opozarja Zdenka Badovinac. »To poznamo tudi iz preteklosti. V zgodovini so bili intelektualci obravnavani tako in drugače, še zlasti kritično misleči. Prav tako umetniki. Sodobna umetnost je par excellence kritična umetnost. V umetnostnih institucijah po celem svetu se goji kritična misel. Tudi o tem je treba spregovoriti: koga moti kritična misel?«

Področje kulture pri nas bo letos očitno deležno celostnega cunamija. Ob dolgoročnih in zelo hudih posledicah, ki jih bodo ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa zaradi zaprtja kulturnih ustanov in odpovedanih dogodkov imeli sami po sebi, utegnejo imeti aktualne poteze Ministrstva za kulturo za slovensko kulturo in tudi družbo še mnogo hujše posledice.


Intelekta

916 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

17.11.2020 54 min

Ko strokovno mnenje ni vredno piškavega oreha


Kaj prinaša demontaža kulturnih institucij, ki po mnenju stroke dobro delujejo?

Način, kako v zadnjem obdobju na Ministrstvu za kulturo izbirajo direktorje osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov, nakazuje, da se utegnejo v sorazmerno kratkem času porušiti strokovni temelji delovanja naših najpomembnejših muzejev in galerij. Imenovanja namreč potekajo brez upoštevanja mnenj stroke in mimo priporočil strokovnih svetov zavodov. Tako, denimo, kljub podpori stroke in sveta zavoda Ministrstvo za kulturo zdaj že nekdanjemu direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Matevžu Čeliku Vidmarju, ni podelilo novega mandata. Enako se je primerilo tudi direktorici Slovenskega etnografskega muzeja, za zdaj še vršilki dolžnosti, dr. Tanji Roženbergar. Tam, kjer je ustanovni akt zavoda jasno zahteval, da ima direktor tudi izobrazbo iz primarne dejavnosti te ustanove, se zdaj te člene na hitro spreminja. To je že doletelo Narodni muzej, ki čaka na izbor novega direktorja, statut se prav zdaj spreminja Moderni galeriji, kjer minister za kulturo že na dveh razpisih ni izbral nobenega od prijavljenih kandidatov – pa čeprav se jih je na zadnjega prijavilo kar deset.

 

Strokovna mnenja za gluha ušesa

Stroka opozarja, da muzeji in galerije, kjer prihaja do zamenjav direktorjev, ta čas delujejo prav zgledno. »Zelo problematično je, če se nenadoma soočamo z demontažo v institucijah, ki dobro funkcionirajo,« opozarja umetnostni zgodovinar dr. Andrej Smrekar, kustos v Narodni galeriji.

 

»Problem pri taki menjavi ni zgolj to, da odide ena oseba in pride druga. Načeloma ima oseba na čelu muzeja program in svojo vizijo. Strokovnjaki trenutno te programe in usmeritve prepoznavajo kot dobre. Z nepremišljeno menjavo se takšna dobra zgodba razdre,« poudarja umetnostna zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc. »Te menjave niso le menjave ljudi, ampak prekinitve uspešno vodenih zgodb.«

 

Muzeji so odraz družbe

Muzeji so paradigmatične institucije moderne dobe; kot take so sooblikovale naš svet in ga, kajpada, sooblikujejo še naprej. Hranijo predmete, ki jih vsaka nacionalna skupnost visoko ceni, in jih obenem interpretirajo. Seveda je mogoče iste predmete interpretirati na različne načine. »Predmete, ki jih je hranil nekdanji Kranjski deželni muzej, so takrat [v 19. stol., op. a.] interpretirali z vidika Kranjske kot ene od avstrijskih dežel,« razlaga etnolog in antropolog prof. dr. Božidar Jezernik.

»Nato so začeli iste predmete interpretirati kot del slovenske nacionalne dediščine. V vsakem primeru pa je interpretacija dala tem predmetom veljavo, ki je bila relevantna za celotno skupnost. Današnja politična skupnost rabi neko identifikacijo. Kakšna bo interpretacija in kakšna bo posledična identifikacija, je zelo pomembno vprašanje, ki ne sme biti odvisno samo od vizije neke določene politične opcije, ampak mora biti plod širšega konsenza v dani skupnosti.«

Muzeji so tako vedno tudi odraz družbe in v zadnjih desetletjih so se, posledično, precej spremenili. Postali so bolj odprti, vključujoči in naslavljajo različne vidike sodobnega življenja. Še vedno pa so tesno povezani z razvojem same stroke.

»Slovenski etnografski muzej je eden od instrumentov razvoja stroke. V primeru etnologije in kulturne antropologije takih točk ni veliko, zato je toliko pomembneje, da ostaja v okviru te discipline,« pa opozarja dr. Tanja Roženbergar. »To je pomembno tako za nadaljnji razvoj vede kot tudi za aplikativni nivo, za prakse, ki jih spodbuja. Če izgubimo nek tak organ te znanosti, je to lahko hudo narobe.«

 

V času transdisciplinarnega povezovanja je stroka še pomembnejše sidrišče

Poleg temeljnih muzejskih nalog, kot so zbiranje, arhiviranje in raziskovanje, se sodobni muzeji vse bolj odpirajo tudi k drugim vedam, k sodelovanju z drugimi področji. Ampak takšno povezovanje nikakor ne pomeni, da lahko strokovnjak katerekoli stroke vodi katerikoli muzej.

»Zaradi tega je potrebna le še večja strokovnost,« poudarja dolgoletna direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. »Moramo vedeti, zakaj recimo kot v našem primeru umetnostni muzej komunicira z drugimi strokami. To je bolj zahtevna naloga, kot kadar se gibljemo znotraj tradicionalno zakoličene stroke.«

V svetu so zahteve za mesto direktorja osrednjih muzejev mnogo ostrejše kot pri nas. Če se pri nas določila zdaj še rahljajo, tako da strokovnjaki že opozarjajo na pretečo katastrofo, se v svetu poleg izvrstnih strokovnih kompetenc, jasno zahteva tudi, da ima kandidat za najvišji vodstveni položaj razvejano mednarodno mrežo ustanov in umetnikov, s katerimi sodeluje.

»Tudi sama sodobna umetnost danes posega na druga področja, se ukvarja in komunicira z znanostjo, s politiko, ekologijo … pa to ne pomeni, da so postali specialisti za ta področja. To samo pomeni, da komunicirajo s temi področji s pozicije umetnosti in s tem samo še utrjujejo svojo umetniškost,« še dodaja Zdenka Badovinac. »Enako je, če komuniciramo z drugimi strokami ali družbenimi področji; s tem opravičujemo naš obstoj umetnostnega muzeja kot umetnostnega muzeja. Naloga muzeja je, da neprestano dokazuje smisel svojega obstoja. Da je tej nalogi kos, mora direktor poznati tradicijo, zgodovino svoje stroke, mora absolutno poznati delo svojega muzeja in seveda mora spremljati vse, kar se s stroko v sodobnem svetu dogaja, ter mora komunicirati s partnerji in strokovnjaki po vsem svetu.«

 

Slovenski Hamlet in želve

Zgodovina je pogosto izvrstna učiteljica, če smo ji seveda pripravljeni prisluhniti. Tudi o tem, kaj lahko prinese pomanjkanje ustreznega strokovnega znanja, lahko postreže z nazornim primerom. Do ustanovitve univerze leta 1919 je bila poleg ljubljanskega botaničnega vrta edina znanstvena ustanova pri nas Kranjski deželni muzej. Ko je po volitvah leta 1909 v vojvodini Kranjski oblast prevzela Slovenska ljudska stranka, je strokovnjaka evropskega formata Walterja Šmida na čelu muzeja zamenjala  z muzikologom Josipom Mantuanijem. Mantuani je bil vsekakor ambiciozen. Do njegovega imenovanja kritični javnosti je hotel pokazati, kaj zmore in zna. Ko je v Štepanji vasi odkril pokopališče želv, pa mu je njegovo neznanje prekrižalo te načrte in priskrbelo slovenskim časopisom, predvsem liberalnim, dolgotrajno zabavo. V Deželni muzej je namreč prinesel želvji oklep in ga raztolmačil kot človeško lobanjo. Prizadevnost je Mantuaniju prislužila tudi karikaturno upodobitev kot Hamlet z želvo v roki. To zgodbo je prof. dr. Božidar Jezernik navedel kot zgovoren primer, kaj lahko prinese pomanjkanje strokovnega znanja. Pri tem pa dodaja, da se kaj tako radikalnega verjetno ne more ponoviti, vendar so lahko tudi v oči manj bijoče napake za nadaljnji razvoj stroke usodne.

Slovenski Hamlet; karikatura, objavljena v dnevniku Jutro, leta 1910

foto: Božidar Jezernik

Kdo se boji kritične umetnosti, kdo se boji stroke?

Dvom v stroko in v strokovno mnenje pa tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da lahko vsakdo ustrezno sodi o vsem, je tudi marsikje drugje po svetu vse jasnejši trend, ki ne spodjeda samo zaupanja v stroko ampak razkraja tudi temeljeno vezivo, ki povezuje družbo.

»Ta neznosna lahkotnost obravnavanja stroke pri nas je prvi korak do neznosno lahkotnega obravnavanja intelektualcev,« opozarja Zdenka Badovinac. »To poznamo tudi iz preteklosti. V zgodovini so bili intelektualci obravnavani tako in drugače, še zlasti kritično misleči. Prav tako umetniki. Sodobna umetnost je par excellence kritična umetnost. V umetnostnih institucijah po celem svetu se goji kritična misel. Tudi o tem je treba spregovoriti: koga moti kritična misel?«

Področje kulture pri nas bo letos očitno deležno celostnega cunamija. Ob dolgoročnih in zelo hudih posledicah, ki jih bodo ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa zaradi zaprtja kulturnih ustanov in odpovedanih dogodkov imeli sami po sebi, utegnejo imeti aktualne poteze Ministrstva za kulturo za slovensko kulturo in tudi družbo še mnogo hujše posledice.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov