Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kriminalni roman je že od nekdaj nihal med šundom in visoko literaturo.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas?
Čeprav se bomo v članku posvečali romanu, bomo vseeno nekaj besed namenili seriji. Začnimo pri aktualnem, o kritiki, polemiki, zakaj v mariborskem okolju inšpektor Vrenko in drugi nimajo štajerskega narečja. Naj spomnimo, da je bil pri Jezeru težava slab zvok in nerazumljiv dialog. Treba je gledati širšo sliko, pravi glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist, literarni kritik in sodelavec pri podkastu O.B.O.D. dr. Aljoša Harlamov: »Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino. Vendarle se tukaj zdaj slovenski gledalec prvič navaja na serijo v slovenščini, na to, da gledamo žanrsko serijo v slovenščini, in to je samo dobro. Moramo iti prek nekaj poskusov napak dobrih izdelkov. Bralci ob izidu (Olje na balkonu je izšlo leta 2007, op.a.) niso takoj popadli romane Avgusta Demšarja pa ga mogoče zdaj za nazaj. Imam podatke, da se na primer tudi kompleti njegovih prvih treh knjig prodajajo precej bolje, kot bi recimo kdo pričakoval, posebej pa bolje za neke knjige, ki so izšle že pred več kot desetletjem. Bralci tukaj znova odkrivajo slovensko kriminalko, zdaj pa morajo tudi gledalci nekako odkriti slovenski žanr in se tudi tukaj navaditi. jaz mislim, da glede na produkcijo, sijajnost produkcije, tudi igro nekaterih, fotografijo RTV ustvarja neko publiko, ki se bo z vsako serijo manj pritoževala, seveda pa bo treba vedno poskrbeti za to visoko kakovost produkcije, ne nazadnje tudi v književnosti. Bralcev se ne bo dalo vleči za nos; več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso. To samo prispeva nekaj dobrega, moram reči, da je pravzaprav odlično, da se lahko odločam o dveh kakovostnih serijah.
Kriminalka prinaša razkrinkovalno pripoved in bistvo njene lepote je – tako literarna zgodovinarka, literarna teoretičarka, redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič – prav v tem, da lahko bralec izredno sodeluje v njej. Dobra kriminalka ti daje indice, s katerimi te ves čas vabi, da ti sam interpretiraš, kaj se je zgodilo, rekonstruiraš pripoved o zločinu, kdo je ubil oziroma storil neki zločin in zakaj. Morda so prav zato bralci kriminalk eni izmed bolj strastnih, saj nenehno iščejo napake, pomanjkljivosti, nedoslednosti.
Slovenski žanrski kriminalni bazen vsebuje še veliko več, kot le Demšarja in Goloba, v tem žanru so se preizkusili Ljuba Prenner, Vladimir P. Štefanec, Maja Novak, Branko Gradišnik, Franček Rudolf, Igor Karlovšek in še kdo. Tudi dandanes najdemo avtorje in avtorice, ki so skočili na ta vlak priljubljenosti, pisatelje in pisateljice, ki se drugače ne bi spuščali na področje žanrskega romana. A prav poplava številnih avtorjev bo ločila zrno od plevela. Pisatelj Avgust Demšar bi namesto konkurence uporabil prispodobo: »Vidim to kot eno velikansko kočijo, v in na kateri je naloženo vse, kar sestavlja naš žanr, kar je bilo napisano. Vsi glavni junaki tam sedijo, vsi zapleti so tam, dogajalna okolja so tam, in to je en veliki voz slovenske žanrske literature. Vanj pa smo vpreženi vsi mi, ki jo pišemo. In vsi skupaj to kočijo počasi vlečemo nekam naprej. Več kot nas bo, več kot se nam jih bo pridružilo, laže bomo ta voz žanrske krimi literature pripeljali nekam naprej in višje.«
Tudi avtor štirih romanov z inšpektorjem Tarasom Birso Tadej Golob je prepričan, da ima več od tega, če jih je čim več in da je panoga čim močnejša: »Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ. Ljudje začnejo to dojemati širše, da nisi edini pisec kriminalk, da nekaj že mora biti na tem, če se več ljudi ukvarja s tem.« Tako nekako, če ste sami v tem, boste sicer vedno prvi, preprosto zato, ker ne bo drugega, tretje… Človek se težko veseli tega. »Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje,« sklene misel Golob.
916 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Kriminalni roman je že od nekdaj nihal med šundom in visoko literaturo.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas?
Čeprav se bomo v članku posvečali romanu, bomo vseeno nekaj besed namenili seriji. Začnimo pri aktualnem, o kritiki, polemiki, zakaj v mariborskem okolju inšpektor Vrenko in drugi nimajo štajerskega narečja. Naj spomnimo, da je bil pri Jezeru težava slab zvok in nerazumljiv dialog. Treba je gledati širšo sliko, pravi glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist, literarni kritik in sodelavec pri podkastu O.B.O.D. dr. Aljoša Harlamov: »Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino. Vendarle se tukaj zdaj slovenski gledalec prvič navaja na serijo v slovenščini, na to, da gledamo žanrsko serijo v slovenščini, in to je samo dobro. Moramo iti prek nekaj poskusov napak dobrih izdelkov. Bralci ob izidu (Olje na balkonu je izšlo leta 2007, op.a.) niso takoj popadli romane Avgusta Demšarja pa ga mogoče zdaj za nazaj. Imam podatke, da se na primer tudi kompleti njegovih prvih treh knjig prodajajo precej bolje, kot bi recimo kdo pričakoval, posebej pa bolje za neke knjige, ki so izšle že pred več kot desetletjem. Bralci tukaj znova odkrivajo slovensko kriminalko, zdaj pa morajo tudi gledalci nekako odkriti slovenski žanr in se tudi tukaj navaditi. jaz mislim, da glede na produkcijo, sijajnost produkcije, tudi igro nekaterih, fotografijo RTV ustvarja neko publiko, ki se bo z vsako serijo manj pritoževala, seveda pa bo treba vedno poskrbeti za to visoko kakovost produkcije, ne nazadnje tudi v književnosti. Bralcev se ne bo dalo vleči za nos; več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso. To samo prispeva nekaj dobrega, moram reči, da je pravzaprav odlično, da se lahko odločam o dveh kakovostnih serijah.
Kriminalka prinaša razkrinkovalno pripoved in bistvo njene lepote je – tako literarna zgodovinarka, literarna teoretičarka, redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič – prav v tem, da lahko bralec izredno sodeluje v njej. Dobra kriminalka ti daje indice, s katerimi te ves čas vabi, da ti sam interpretiraš, kaj se je zgodilo, rekonstruiraš pripoved o zločinu, kdo je ubil oziroma storil neki zločin in zakaj. Morda so prav zato bralci kriminalk eni izmed bolj strastnih, saj nenehno iščejo napake, pomanjkljivosti, nedoslednosti.
Slovenski žanrski kriminalni bazen vsebuje še veliko več, kot le Demšarja in Goloba, v tem žanru so se preizkusili Ljuba Prenner, Vladimir P. Štefanec, Maja Novak, Branko Gradišnik, Franček Rudolf, Igor Karlovšek in še kdo. Tudi dandanes najdemo avtorje in avtorice, ki so skočili na ta vlak priljubljenosti, pisatelje in pisateljice, ki se drugače ne bi spuščali na področje žanrskega romana. A prav poplava številnih avtorjev bo ločila zrno od plevela. Pisatelj Avgust Demšar bi namesto konkurence uporabil prispodobo: »Vidim to kot eno velikansko kočijo, v in na kateri je naloženo vse, kar sestavlja naš žanr, kar je bilo napisano. Vsi glavni junaki tam sedijo, vsi zapleti so tam, dogajalna okolja so tam, in to je en veliki voz slovenske žanrske literature. Vanj pa smo vpreženi vsi mi, ki jo pišemo. In vsi skupaj to kočijo počasi vlečemo nekam naprej. Več kot nas bo, več kot se nam jih bo pridružilo, laže bomo ta voz žanrske krimi literature pripeljali nekam naprej in višje.«
Tudi avtor štirih romanov z inšpektorjem Tarasom Birso Tadej Golob je prepričan, da ima več od tega, če jih je čim več in da je panoga čim močnejša: »Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ. Ljudje začnejo to dojemati širše, da nisi edini pisec kriminalk, da nekaj že mora biti na tem, če se več ljudi ukvarja s tem.« Tako nekako, če ste sami v tem, boste sicer vedno prvi, preprosto zato, ker ne bo drugega, tretje… Človek se težko veseli tega. »Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje,« sklene misel Golob.
Neveljaven email naslov