Psiholog Robert Masten poudarja, da smo ljudje v svojem bistvu zelo prilagodljiva in trpežna bitja

Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč.

V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani).

Druga svetovna vojna, vojna v devetdesetih v Bosni in Hercegovini ... Ni časa, da bi se rane zacelile, travma se prenaša iz roda v rod, pojasnjuje dr. Jasna Bajraktarević:

Ta problem je zelo prisoten. Strah se prenaša med generacijami. Tukaj moram opozoriti na razliko. Druga svetovna vojna je bila po svoji karakteristiki osvobodilni boj pred sovražnikom, ki je bil po vsem svetu isti. Po zmagi nad fašizmom in nacizmom je bil velik občutek samospoštovanja in samozavesti. Psihološke posledice so bile drugačne, saj so o vojni lahko govorili s posebnim ponosom nekoga, ki se je boril za pravično stvar. Vojna v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih pa ni bil spopad za pravično stvar. Naj vse tri strani še tako trdijo, vojna v devetdesetih ni bila ne osvobodilna, niti ni imela nobenega smisla. Cilj vojne na tem področju je bila nesmiselna ideja in to ideja vseh treh vpletenih strani o čisti rasi.

Najbolj ogroženi so bili tukajšnji prebivalci. Agresijo so namreč izvajali ljudje, ki so na področje Bosne in Hercegovine prišli iz drugih držav. Značaj te vojne – v njej so se nekateri borili celo proti svojemu narodu, proti svoji veri – je onemogočil, da bi se naredila jasna ločnica, kdo je agresor in kdo je žrtev. Dejstvo je tudi, da se je vojna končala na tak način, da vse tri strani menijo, da so zmagale in da so se hkrati tudi vse tri oklicale za žrtev – ko je potrebno, se vsaka stran počuti kot zmagovalka ali kot žrtev. To ustvarja pri generacijah, rojenih po vojni, identitetno zmedo ali krizo. Kako se bo pri posamezniku kriza razrešila, je zelo odvisno od duhovnega, političnega in predvsem religijskega radikalizma. Od družine je odvisna medgeneracijska pomoč otroku. Imamo izobražene družine, s širokim pogledom na svet; čeprav so sodelovali v vojni, pa njihovi otroci niso obremenjeni s sovraštvom. Po drugi strani pa so nekatere družine ostale ujetnice radikalnih idej in izkrivljenega pogleda na stvarnost, v kateri izključevanje po nacionalnosti še vedno obstaja. Otroci iz teh družin v sebi še vedno nosijo nacionalizem. Za njih se najbolj bojimo, da bodo to, pa čeprav niso rojeni v vojni, nadaljevali. Stalen pritisk te bojazni je v resnici največji problem.